Ekipa Denis Avdić showa se namreč želi z Zahvalatonom zahvaliti vsem tistim, ki so v preteklih mesecih nesebično pomagali s pošiljanjem SMS-sporočil ali doniranjem večjih zneskov. Denis, Jana, Miha in pripravnica Lara obljubljajo, da bodo 21. decembra poskrbeli za dobro glasbo, zanimive goste in dobro voljo, držijo pa pesti, da nam tudi letos uspe zbrati čim več denarja za tiste, ki ga res potrebujejo.
Kako se je sploh porodila ideja za dobrodelni maraton?
DENIS: Že takrat smo dobivali prošnje ljudi, ali bi jim lahko pomagali. Zato smo razmislili, kako bi to uresničili, ideja pa je pravzaprav prišla s strani našega vodstva. Do nas so takrat prišli z idejo oziroma vprašanjem, ali bi delali 28 ur. Vsi smo takoj odgovorili z da.
JANA: Jaz se tistega dne res dobro spomnim. Sedeli smo v studiu, ko so do nas pristopili programski uredniki in nas vprašali: »Ej, kako bi se vam zdelo, če bi delali 28 ur?« V trenutku smo odgovorili, da smo za.
MIHA: Spomnim se, da se je prvi dobrodelni maraton zgodil ravno v našem studiu v Stegnah v Ljubljani. Nismo šli v center Ljubljane, pač pa smo bili 28 ur v studiu, ki nam je sicer zelo domač. Obiskalo nas je tudi ogromno ljudi, imeli smo kar nekaj gostov. Prvega res ne pozabiš nikoli!
DENIS: Takrat smo zbrali 30.000 evrov in nam se je to zdelo res ogromno. Sami pri sebi smo si mislili, kako neverjetno je, da nam je uspelo zbrati toliko denarja, da bi dejansko lahko kupili nov avto! Res smo bili srečni in veseli, da se je izplačalo bedeti 28 ur. Takrat smo se tudi odločili, da bomo to počeli vsako leto.
Začeli ste torej v studiu, zadnja leta pa dobrodelni maraton poteka v središču Ljubljane. Bi rekli, da je tam lažje preživeti 28 ur, saj se okoli vas konstantno nekaj dogaja in čas hitreje mine?
DENIS: Nam je pravzaprav težje. V studiu imamo vse pri roki, tam pa imamo včasih težave že z najosnovnejšimi stvarmi, kot je WC. V 28 urah človek pač potrebuje stranišče, ki pa ga tam nimamo. To pomeni, da imamo približno šest minut časa, da iz studia pridemo do mestne hiše, se po stopnicah sprehodimo do prvega nadstropja, nato po dolgem hodniku ... Prav tako pa medtem želijo ljudje z nami kdaj spregovoriti, mi jih pozdravimo, nekateri se želijo fotografirati ... Vsega skupaj imamo torej šest minut, nato pa se moramo vrniti v eter. Vem, da grem sam prvič na stranišče šele ob treh popoldne, program pa začnemo že ob petih zjutraj.
Že to je torej izziv. Da ne govorimo o tehnični podpori, ki jo radio potrebuje od produkcijske ekipe, avdioproducentov. Seveda pa je dobra stvar to, da smo v centru mesta obkroženi z ljudmi. To je namreč akcija za ljudi, zato je prav, da smo med njimi in nas vidijo.
MIHA: Res moramo razmišljati zelo racionalno in stvari bolj načrtovati. Seveda pa je vzdušje v centru mesta popolnoma drugačno. Vedno je ogromno ljudi, ki si najprej pridejo ogledat lučke in praznično Ljubljano, nato pa pridejo pozdravit tudi nas.
JANA: Vse več pa je tudi takšnih, ki v center pridejo zaradi nas, nato pa gredo na lučke!
Kdaj v letu začnete priprave na dobrodelni maraton?
DENIS: Miha začne naslednji teden, sam pa sem začel že takoj po koncu lanskega dobrodelnega maratona!
JANA: Vse poteka tako, kot da bi se pripravljali na ogromen koncert oziroma festival. Že zaradi vseh gostov in glasbenikov je treba začeti načrtovati že eno leto prej.
Koliko ljudi dejansko sodeluje v pripravi dobrodelnega maratona?
MIHA: Sodeluje skoraj celotna firma.
DENIS: Več kot sto ljudi. Imamo namreč zelo majhno ekipo, ki dogodek načrtuje, a ogromno ljudi, ki se ukvarjajo s tehničnimi zadevami. Imamo ekipo tehnikov, IT, tu so vizualna podoba, video- in avdioprodukcija, kreativa ... Res je ogromno ljudi, ki organizirajo celoten dogodek.
Rad pa bi poudaril, da smo 4. avgusta letos, v času poplav, pripravili še en dobrodelen dogodek, a je bila takrat več kot polovica ljudi z Radia 1 na dopustu. Ko smo se odločili, da bomo dogodek organizirali, smo vsem razposlali SMS, kaj načrtujemo. Takrat nikogar nismo silili, naj v akciji sodeluje, so bili pa vsi lepo vabljeni, da pomagajo. Takrat so na firmo prišli prav vsi. Vsi naši sodelavci so takrat prekinili dopust in se odločili pomagati.
MIHA: Tudi v času decembrskega dobrodelnega maratona ni nikomur težko v pisarni ostati dodatno uro ali prevzeti nekaj dodatnega dela. Vsi si namreč želimo le, da bi zadevo izpeljali tako, kot smo si zamislili.
V studiu se večkrat šalite in pogovarjate o bolj lahkotnih temah, nemalokrat pa delite tudi zgodbe, ki ljudi res ganijo. Verjetno ni najlažje v studiu govoriti o takšnih temah?
MIHA: Zdi se mi, da je to vsako leto težje. Vsako leto namreč slišimo vse težje zgodbe, čeprav bo letos nekoliko drugače, saj pripravljamo Zahvalaton, s katerim se želimo ljudem zahvaliti za pomoč, tudi tisto, ki so jo ponudili ob poplavah. Seveda ljudje še vedno potrebujejo pomoč, zato jih ne smemo prezreti.
Bolj kot to, da 28 ur ne spimo, je dobrodelni maraton za nas naporen čustveno. Slišimo namreč zgodbe, ki nas »sezujejo«. Vsako leto se mi zdi, da je vse skupaj eno stopnjo višje.
JANA: Vedno misliš, da si pripravljen in si slišal že vse, nato pa slišiš novo zgodbo, ki te povsem pretrese in sam pri sebi pomisliš, kako je to sploh mogoče. Revščina se namreč vsako leto kaže na drug način. Soočali smo se že s korono, poplavami ... Vse skupaj se iz leta v leto le še stopnjuje.
Gre za ljudi, ki imajo službe, delajo, se trudijo, a jim kljub temu ne uspe oziroma jih doleti nesreča.
Pomagali ste že ogromno ljudem … Se vas je kakšna zgodba, s katero ste se srečali v letih, ko delate na radiu, prav posebej dotaknila?
DENIS: Veliko zgodb je, ki res izstopajo. Govorili smo na primer z babi, ki ima doma mlade vnučke, saj je njihov oči pred njihovimi očmi ubil mamo. Ta pogovor je z babico potekal v času, ko mame niso še niti pokopali ...
JANA: Spoznali smo tudi mlada brata, prvi je bil star okoli 20 let, drugi pa celo mladoleten, ki jima je mama v bolnišnici umrla, oče pa je čez nekaj dni storil samomor. Fanta sta ostala sama, povsem brez denarja, organizirati sta morala očetov pogreb, ob vsem tem pa poskrbeti še zase.
Pa lahko te zgodbe slišite že prej, ali jih prvič slišite šele v etru?
DENIS: Mi ne vemo, kaj se bo zgodilo. Zgodbo prvič slišimo šele v etru.
Leta 2015 ste na dobrodelnem maratonu zbrali 30.000 evrov, v zadnjih letih pa na maratonu zbirate milijonske zneske. Kaj, menite, je glavni razlog, da številka iz leta v leto narašča?
DENIS: Ljudje slišijo druge ljudi. Jih začutijo. Res težko verjamem, da se poslušalcev zgodbe, ki jih slišijo v etru, ne bi dotaknile. Vedno damo namreč besedo ljudem, ki res potrebujejo pomoč.
Zavedati se moramo, da če si v težavah, je to težko priznati že samemu sebi, kaj šele o tem govoriti na radiu, pred celo Slovenijo. Ko poslušalci to slišimo, je seveda ob teh zgodbah tudi nam težko. Večkrat od ljudi slišimo tudi, da sploh ne morejo verjeti, da se takšne stvari dogajajo v Sloveniji. Nato pa slišimo vse več zgodb in ugotovimo, da je tega pravzaprav ogromno.
Jaz ves čas poudarjam, da je Slovenija svetovni prvak v dobrodelnosti. Res, zaslužili bi si medaljo.
Glede na to, da vam iz leta v leto uspe preseči lansko številko, je verjetno vsako leto čutiti tudi večji pritisk?
DENIS: Ne. Dobrodelnost pritiska naj ne bi imela. Ljudje, ki darujejo, namreč v prvi vrsti darujejo zaradi sebe. Če smo naravnani in vzgojeni, da pomagamo, če pri sebi čutimo, da želimo pomagati, in smo to zmožni storiti, ljudje to pač storimo. Če ljudje darujejo zaradi pritiska, je to napačen razlog.
Ne darujte zaradi radia, voditeljev ali tistih, ki vas k temu nagovarjajo, temveč darujte zato, ker mislite, da je to prav.
Lara, to bo tvoj prvi dobrodelni maraton. Česa se najbolj veseliš in kaj misliš, da ti bo predstavljalo največji izziv?
LARA: Najbolj se veselim dveh stvari. Prva je dobrodelni koncert, ki bo zagotovo zelo zabaven. Druga stvar pa je, da bom lahko tudi jaz v etru slišala zgodbe ljudi. Da bom lahko videla, kako smo ljudem, ki so v preteklosti prejeli pomoč, pomagali.
Mislim pa, da bom imela največ težav v nočnem terminu, saj takrat preprosto nimam energije. Med 4.00 in 6.00 se človeku že nekoliko spi, nismo več tako energični.
Kakšen nasvet bi drugi člani ekipe dali Lari pred njenim prvim dobrodelnim maratonom?
JANA: Glede na to, da je Lara prebedela že 40 ur, mislim, da bi morali za nasvete mi spraševati njo!
DENIS: Posebnih nasvetov nimamo. Ker je karakterno in kreativno Lara zelo podobna Deželaku, mislim, da tu sploh ne bo problemov.
Se vam zdi, da z leti lažje prebedite teh 28 ur, ali sčasoma utrujenost čutite še bolj?
DENIS: Zdi se mi, da je vsako leto enako. Imamo res ogromno gostov, teh je več kot sto. Ves čas imam torej obiske, v studio ves čas prihajajo ljudje, ki so energični in spočiti. Če torej ljudje prostor napolnijo z energijo, jim moramo tudi mi to vrniti. Seveda naslednje jutro vsi čutimo utrujenost, a kljub vsemu iz sebe iztisnemo energijo.
Ni težko bedeti 28 ur. Marsikdo na svojem delovnem mestu bedi še dlje. Težko pa je 28 ur ohranjati nasmeh na obrazu. Ohranjati moramo torej pozitivo, čeprav v času dobrodelnega maratona slišimo zgodbe, ki so res izjemno žalostne in ob katerih nam gre na jok. Res gre za pravi čustveni vrtiljak in prav to je najbolj naporno.
Bi rekli, da je bolj naporno preteči Ljubljanski maraton ali uspešno zaključiti 28-urni dobrodelni maraton?
DENIS: Uf, to je zagotovo vprašanje za Jano!
JANA: Zame? Na to naj odgovori kar Miha!
MIHA: Jaz sem enkrat pretekel polmaraton. Celega maratona še nisem pretekel in si ga tudi ne želim! Zdi se mi namreč, da je že polmaraton velik izziv. To pa je seveda zelo osebna odločitev. Nekateri imajo namreč željo preteči maraton, in če je ta želja dovolj močna, jim bo zagotovo uspelo.
JANA: Morda je preteči maraton fizično veliko zahtevnejše, a zagotovo ob koncu ni takšnega čustvenega zadoščenja, kot ga čutimo mi. Tukaj nam namreč uspe doseči nekaj, kar je dobro za celotno Slovenijo, in ne zgolj za nas.
Oboje je torej izjemno zahtevno, čeprav mi zagotovo naslednji dan nekoliko lažje hodimo!
