Novice Svet24

Letos pa je ostala doma in skupaj s Tomažem Kovšco vodi spremljevalni studijski program. A ji ni prav nič žal, da ni v Pekingu. »Že trikrat sem bila na OI, dvakrat na zimskih in enkrat na poletnih, poleg tega je tu še situacija s covidom. In ker imam dve leti in pol staro hčerko, je zdaj ona na prvem mestu in bi bila težko toliko časa stran od nje.«

Osebni arhiv

Ste OI spremljali, še preden ste postali novinarka?

Vedno sem jih rada gledala. Spomnim se, da sem nestrpno čakala predvsem zimske, ker so mi bili, ko sem bila mlajša, zimski športi bolj pri srcu. Športno novinarstvo je bilo zame že od mladih nog velika želja, saj sem z očijem hodila na tekme in pokrivala šport v novinarskih krožkih in nato v časopisih. Nikoli pa nisem razmišljala, da bi bila športna novinarka samo zato, da bi nekoč šla na OI. Ta želja je prišla pozneje. Nekako sem si rekla, da bi šla rada enkrat na eno svetovno prvenstvo – in sem, pa poročat na OI – tudi to sem, in da bi šla rada na svetovno prvenstvo v nogometu v Brazilijo – tudi to mi je uspelo. Glede tega sem uresničila vse svoje karierne cilje.

m24.si

In kakšen karierni cilj imate zdaj?

V bistvu ga zdaj nimam. (smeh) Sem nekako obtičala in mi čisto ustreza to, kar delam. Tisto, kar sem želela doseči in videti, sem, zdaj pa sem čisto zadovoljna s tem, kar dobim ali predlagam. Dela je dovolj.

Ste kak šport tudi trenirali?

Prav zagreto nisem ničesar trenirala, sem preizkusila vse mogoče, nič pa zares zagrabila. Vse približno znam, ničesar pa dobro. (smeh)

Osebni arhiv

Kolikor vem, ste veliko plezali, ste to zdaj, ko ste mama, opustili?

Še vedno največ plezam, nimam težav zaradi otroka – ta mala je vedno z nama z možem (Rok Benkovič, op. p.). Imamo družbo, v kateri je veliko otrok, in se zabavajo po svoje. Z otrokom se ni veliko spremenilo, nič si nisva zapletla življenja zaradi njega – bolj nam je stvari otežil covid. Še vedno veliko potujemo, z letali in avtodomom, prav luštno je. Trenutno največ plezamo in hodimo v hribe.

Ampak ženske po navadi, ko postanejo mame, postanejo bolj previdne in ukinejo tveganja?

To že, ampak saj športno plezanje ni tveganje. V hribe pa res ne grem več plezat, ker nikoli ne veš, kje te kaj čaka, tudi če si previden. A to že prej nisem veliko, ker niti nimam alpinističnega tečaja, kot ga ima Rok. Zaradi otroka se mi življenje res ni nič drastično spremenilo. Še najtežje je v službi, ker športno novinarstvo ni ravno mamam prijazno – veliko je delovnih vikendov in večerov, tako da se moraš nekako naučiti živeti s tem oziroma se mora tvoja družina veliko prilagajati. Vse pa se da, če se hoče, če je želja in če je posluh drugih. Do zdaj še ni bilo nobenih težav, že nekako skombiniramo. Če denimo delam ves vikend, v ponedeljek Tinkara ne gre v vrtec in takrat sva več skupaj.

Športno novinarstvo nekako velja za moški poklic?

Meni se ne zdi, v našem uredništvu je veliko deklet, skoraj več kot fantov, v zadnjem času jih je veliko presedlalo tudi v nogometne vode, kar sploh ni bilo mogoče, ko sem jaz začela na RTV. Nikoli pa nisem imela občutka, da bi me kolegi gledali zviška ali zafrkavali, pravzaprav so še veseli, da pridemo dekleta v uredništvo.

Osebni arhiv

Koliko časa ste že na RTV?

Prišla sem kot študentka konec leta 2003, bolj resno pa sem tam začela delati kakšni dve leti pozneje. In že takrat je bilo tam veliko deklet. Danes smo včasih v redakciji same ženske, je že prav smešno. Tudi v tujini je v športnem novinarstvu vse več deklet. Je pa res, da komentatork ni, to je druga stvar. Tudi pri nas ne, ker očitno same tega nočemo – kadar šef vpraša, ali si katera želi, nobena ne pokaže preveč zanimanja. To je res še vedno moški poklic, sploh ne vem, zakaj, morda ker smo vajeni poslušati moški glas. Ali se tako samo meni zdi, ker pač jaz ne bi bila rada komentatorka.

Zakaj pa ne?

Poskusila sem, komentirala sem ženske skoke in hitrostno drsanje, a mi je težko ves čas nekaj govoriti. Morda bi se navadila, če bi večkrat poskusila, ampak to trenutno ni izziv, ki bi si ga želela. Ni mi všeč. Morda mi še kdaj bo.

Kaj vam potem je izziv: biti novinarka, poročevalka, voditeljica?

Najraje delam zgodbe, to mi je izziv, ker rada potujem in raziskujem. To je delo za mojo dušo. Voditeljica pa sem, ker pač moram delati tudi to. Ne bom rekla, da v tem ne uživam, ker na koncu mi je čisto super in tudi uživam, a to bolj naredim zato, ker moram. Moje veselje so zgodbe, vedno sem želela biti časopisna novinarka, ne pa pred kamero – tu sem pristala, ker so me šefi postavili. Vodenje je zame veliko večji izziv, sploh taka studijska oddaja v živo, z gosti, nikoli ne veš, kaj bo šlo narobe, tekme se lahko prestavljajo in podobno. Zelo stresno in velik izziv. V bistvu me že zdaj malo črviči.

Če ste želeli biti časopisna novinarka, kako se je potem zgodila televizija?

Študirala sem novinarstvo in sem videla razpis na RTV, da iščejo pomoč pred OI v Atenah in nato Torinu. Pa sem šla malo »pofirbcat«. Bilo nas je okrog 20, trije smo ostali. In televizija mi je postala zelo všeč. Rada sem montirala in pisala tekste, nikoli pa nisem razmišljala, da bom kdaj stala in govorila pred kamero. To je prišlo nekaj let pozneje, ko sem šla prvič na svetovno prvenstvo in sem morala poročati. Pa je steklo in sem pristala, kjer sem. Kot študentka sem delala tudi pri nekaj časopisih in študentskih revijah, ko sem potrebovala denar za potovanja.

Osebni arhiv

Kje se vidite na dolgi rok, še vedno na televiziji?

Po pravici povedano ne. Vlečejo me potovanja, tako da bi delala nekaj v turizmu, morda šla na svoje. Sem tudi razmišljala, da bi presedlala na kakšno turistično oddajo. A trenutno mi je res čisto dobro tu, kjer sem, bomo pa videli, kaj bo prinesel čas. Zdi se mi, da bom nekoč potrebovala nov izziv, čeprav mi zdaj ni prav nič dolgčas. Novinarski poklic je zelo raznolik, vsak dan je drugačen, nimaš stalnega urnika, en dan sem v studiu, drugi dan na terenu, tretji pri poročilih. Tak razgiban življenjski slog mi zelo ustreza. Ne predstavljam si dela v pisarni od sedmih do treh. Nisem tak človek. Meni se mora v življenju ves čas nekaj dogajati.

Se s prihodom otroka niste nič umirili?

Ne, kje pa, zdaj še bolj »šibam«!

Šport vam je prinesel tudi ljubezen. Poročeni ste z nekdanjim smučarskim skakalcem Rokom Benkovičem. Kako sta prišla skupaj?

Sara obožuje potovanja in jih zdaj že pošteno pogreša. »Kako potovanje v daljne kraje bi se spet prileglo. Papua Nova Gvineja, Ekvador in plezanje v Yosemitih so na seznamu že nekaj časa.«

Z Rokom sva se spoznala, ko je postal svetovni prvak. Takrat sem na sprejemu v Kamniku opravila z njim svoj sploh prvi resni intervju za TVS. Potem sva se več let srečevala kot novinarka in skakalec. Skupaj pa sva pristala pozneje, ko je on že zaključil kariero. Našla sva skupno ljubezen – potovanja. Tudi za plezanje me je navdušil on, prej tega nisem počela. Zdaj pravi, da sem bolj zagreta kot on. Je pa on zaslužen za to, da se življenje po rojstvu hčerke ni prav dosti spremenilo. Ker ne komplicira za nobeno stvar, je zelo prilagodljiv in razumevajoč.

Kakšno je življenje z vrhunskim športnikom?

Ne vem, kajti kot rečeno, je že zaključil kariero, ko sva postala par. Prej si ne predstavljam, da bi šlo. Nisem tak človek, da bi lahko imela za partnerja vrhunskega športnika, ker bi mi bilo preveč težko, da bi bil ves čas od doma. On je glede tega veliko bolj »skuliran«. Ko jaz kam grem, to lažje sprejme. Tudi ne vem, ali bi lahko imela za partnerja novinarja. Morda sem egoistka, ampak težko mi je, če je partner veliko odsoten, jaz ga potrebujem ob sebi. Zdaj ko imam hčerko, je tudi meni težko kam iti za več dni. Prva stvar je zdaj družina. Ko sem bila mlada, so bila najprej potovanja in služba, potem pa vse ostalo.

Imate še kakšne hobije?

Športno plezanje, potovanja, šport na splošno, poleti deskanje v toplih krajih, če se le da. Igram kitaro, čeprav je zdaj že dolgo nisem, vidim, da se kar praši.

Nič ne zabrenkate hčerki?

Ji bolj Rok igra. (smeh) Kaj še? Rada berem knjige, predvsem kriminalke. In poskušamo izkoristiti vsak prosti trenutek, da kam gremo z avtodomom. V to smo čisto zaljubljeni, imamo predelan kombi in gremo naokoli. Zdaj bolj po Sloveniji, seveda. Poskušamo čim bolj uživati.