Prepoznavna in najuspešnejša slovenska citrarka Tanja Zajc Zupan pravi, da se v teh časih še bolj zaveda, kako pomembno je imeti svoje najdražje okoli sebe. Njen mož Bogdan je pred kratkim praznoval 60 let in Tanja pravi, da se dobro spomni, kako sta spoznala. »Srečevala sva se na takratnih mladinskih sestankih ZSMS (politična organizacija mladih v Sloveniji, ki je delovala od povojnih let vse do devetdesetih let), šli smo na kakšen izlet, prirejali plese, nekateri so od tam šli tudi v politiko. Priznam, da sem na sestanke hodila zaradi Bogdana,« pravi Tanja, ki se je z 11 let starejšim Bogdanom poročila leta 1992. Mož je pred kratkim praznoval 60 let. »Nismo več v letih, ko si lahko privoščimo, da prestavimo na jutri, kar je treba storiti sedaj. Je 11 let starejši od mene, vendar ravno pravšnji zame. Namenjena sva bila drug drugemu, da drug ob drugem igrava svoji življenjski vlogi. Mož, ki bo čez dobro leto z mano praznoval 30-letnico glasbenega ustvarjanja in je zaslužen za mnogo dobrih in izvirnih idej v moji glasbeni karieri, ki je soustvarjal vse moje uspehe.« Otroka sta odrasla, hči Ana živi s fantom, sin Domen pa s punco Lidijo živi še doma.
Muc je prišel z razlogom
Pred letom in pol se je k hiši Tanjine družine zatekel mlad mucek. "Vsako jutro nas je na terasi pričakal v večjem koritu, kjer je rastel paradižnik. Najprej se mi je zdelo čudno, da bi postal naš. Ko pa mu je mož Bogdan prvič dal za pit in je deset minut neprekinjeno pil, se mi je v dno srca zasmilil. Mleko z vodo je dobil tudi drugi in tretji dan in potem mu je mož kupil še hrano. In dobil je ime. Miki!"
Zadnje dni pa se je Tanja in njena družina ukvarjala z družinskim muckom Mikijem. »Pred par dnevi je imel Miki hudo nesrečo. Izgleda, da je šel čez cesto in ga je zadel avto. Ves krvav se je privlekel domov. Ko ga je sin Domen hotel prijeti, je ušel. Zelo nas je skrbelo. Cel dan smo ga iskali, še sosedi Olga in Vlasta sta pomagali. Pred nočjo ga je k sreči našla Vlasta ob svoji hiši med zloženim lesom. Bil je zelo apatičen in ubožček se nam je zelo smilil. Z Domnom sva ga odpeljala na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani k dežurnemu veterinarju. Upala sva, da bo mucek preživel. Težko sva čakala prve informacije. Imel je težjo poškodbo glave, zlomljeno čeljust, izpadli so nekateri zobje. Par dni je ostal na kliniki, da so ga operirali in oskrbeli. Zdravniki so bili zelo prijazni, sproti so me obveščali, kako je z muckom. Nisem mogla verjet, saj še človek ni deležen toliko pozornosti, ko gre na kak poseg. Zdaj je naš bolnik v domači oskrbi in počasi okreva. Deležen je še več skrbi in ljubezni kot običajno.« Muc se je sicer zatekel k njim pred letom in pol. »Če ga kak dan ni, ga pogrešamo. Ko ga božam, me to zelo sprošča. Včasih je Miki naš psihoterapevt. Prepričana sem, da je k naši hiši prišel z razlogom. Pravijo, da če te najde muc in sam pride k tebi, ga moraš sprejeti. Tako smo naredili in ni mi žal. Toliko topline, ki ti jo lahko da žival... Ne da se opisati. Ker je naš Miki tako zlat, bi lahko bil tudi Zlatko. Prej smo imeli 13 let psa Timija. Ko se je poslovil, nam je bilo neznansko hudo in zaradi obveznosti si nismo upali vzeti novega. Pa sem ves čas pri hiši občutila neko praznino. Lepo je, ko grem na vrt ali delam okrog hiše in me nekdo prijazno pozdravi, brezpogojno.«
