Ko sem prvič poskusila okro v zelenjavni enolončnici, sem bila naravnost navdušena. Kaj je to okra, kje raste, kako jo gojimo, od kod prihaja … so bila vprašanja, ki so švigala po mojih možganih. In seveda sem se takoj tudi vprašala, ali jo lahko gojim na svojem vrtu, ne da bi mi zakomplicirala vrtnarjenje. Odgovor je da!
A da ne boste mislili, da je preprosto gojenje, vsestranska uporabnost v kulinariki, bogastvo mineralov in vitaminov vse, kar nam lahko ponudi okra. Okra je še neverjetno lepa in daje našemu vrtu dodatno vrednost – lepoto.
Afričanka po rodu
Okra prihaja iz Afrike, natančneje iz Etiopije. Stari zapisi sicer dokazujejo, da so jo v prehrani uporabljali že pred 3000 leti Egipčani, sadili pa celo že pred 4000 leti. Iz Etiopije se je okra razširila po vsem Sredozemlju, gojijo jo v Južni Ameriki, Indiji, celo na Japonskem je našla svoje mesto v kulinariki. V naših krajih ostaja še vedno neznanka, kar je čudno, saj jo bosanska kuhinja neizmerno čisla.
Polna bioaktivnih snovi
Plodovi okre vsebujejo veliko vitaminov in mineralov, naj omenim tudi visoko vsebnost folne kisline, ki je tako zelo pomembna v nosečnosti. Veliko je še vitamina C, K in vitamina A, kalcija, magnezija, mangana, kalija, niacina, pa da o blagodejnosti vlaknin na naše telo sploh ne govorimo. Antioksidanti lutein, betakaroten in zeaksantin pomagajo pri ohranjanju mladosti in zdravja.
Vsestransko uporabna
Mlade nezrele stroke okre lahko uživamo tudi surove, v solati, sicer pa jih pečemo na žaru, na hitro popečemo na olju, iz nje kuhamo priloge, enolončnice. Ker izloča mleku podobno sluz, bodimo pri pripravi previdni. Izkušeni svetujejo, da se stroki na hitro blanširajo v vodi, ki smo ji dodali kis. Šele nato jih uporabimo. Sicer pa gre sluzavost strokov v prid enolončnicam, omakam, prikuham, saj jih tako z dodatkom okre tudi zgostimo. Če bi morala opisati okus okre, je še najbolj podoben okusu jajčevca, vendar manj izrazit, bolj nežen. Zrele stroke lahko sušimo in jih zmlete uporabimo kot začimbo.
Ne samo za telo, tudi za dušo
Bamija ponekod rečejo tudi okri oziroma še lepše in po moje nekako najbližje botaničnemu nazivu pa je ime jedilni oslez (Abelmoschus esculentus). Sodi namreč v družino slezenovk, kar nam dokazujejo za to družino značilni prekrasni cvetovi, neizmerno podobni cvetovom vrtnega osleza – hibiskusa. Le da je cvet jedilnega osleza kremaste barve, pri slednjem pa je paleta barv širša, odvisno od sorte. Po drugi strani pa je podobnost s pri nas divje rastočim gozdnim slezenovcem prav tako zelo opazna. Tukaj ne samo po cvetovih, ki so sicer pri gozdnem slezenovcu veliko manjši in vijoličaste barve, ampak tudi po obliki listov. Okrogli ali ovalni trikrpasti listi so prav tako zelo dekorativni. Steblo, ki v višino zraste od enega pa tudi do dveh metrov, se razraste v širino do 40 cm. V domovini je rastlina trajnica, pri nas enoletnica. Iz cvetov se razvijejo stroki, ki so v prerezu petoglate oblike in polni velikih semen. Stroki zrastejo tudi do 25 cm. Nabiramo še mlade nedozorele stroke, dolžine 6 cm.
Kako pa na vrtu?
Okro razmnožujemo s semenom. Seme pred setvijo čez noč namakamo v kamiličnem ali žajbljevem čaju. Na začetku aprila posejemo seme v lončke premera 8 cm – v vsak lonček samo eno seme, ker rastlina ne mara drenja, niti presajanja. Seme prekrijemo s 3 cm substrata. Lončke imamo na svetli okenski polici v notranjem prostoru. Včasih traja tudi do 3 tedne, da seme vzklije, zato bodite potrpežljivi. Ko mine nevarnost zmrzali, torej sredi maja, presadimo sadike okre na prosto. Namenimo ji svetlo, toplo lego in dobro pognojena tla. Med sadikami pustimo 50 cm razmika. Tla zastremo z zastirko. Ko zraste rastlina v višino okoli 60 cm, vršiček odščipnemo, da spodbudimo razrast stranskih poganjkov. Ob dobrih pogojih zraste okra tudi do 2 m v višino, zato ji nudimo oporo. Kakšne posebne dodatne nege rastlina ne potrebuje. Je zelo odporna proti suši, tako da tudi zalivanje ni potrebno.
Kmalu rastlina zacveti, stroke pa lahko pobiramo po približno 8 do 10 tednih od setve. Pobiramo samo mlade živozelene stroke, dolge 6 cm. To dolžino dosežejo nekako 1 do 2 tedna po cvetenju. Stroke pobiramo redno, saj tako spodbujamo rastlino k cvetenju in novim plodovom, torej obilnejšemu pridelku. Prezreli stroki so nitasti in neuporabni. Stroke odrežemo z ostrim nožem.
Bolezni in škodljivcev okra nima. Morda lahko mlade sočne poganjke obiščejo uši, ki pa se jih z lahkoto rešimo kar s prsti.
