##IMAGE-3822256##

To so novodobni junaki brez obraza in imena, to so podtaknjeni obarvani skrivači, ki po naročilu sejejo zlo, to so neidentificirani pisci, ki se samozadovoljujejo nad pisanimi vsebinami – to so strahopetci, ki nastopajo pod krinko, bruhajo zlo in gnojnico, ki zalivata pošten duh ranjenega Slovenca.

Ko na spletnih straneh prebiram njihove komentarje, bi najraje z jezo odgovoril vsem tem pametnim komentatorjem, vendar se največkrat vzdržim. In prav je tako. Ob vseh teh izpisanih besedah bi bilo najbolj pošteno, da bi se zavlekel v skriti kot in tam jokal, jokal za vse tiste, ki ne vidijo lepše prihodnosti, za vse tiste, ki nimajo vizije. Sram me je, da živim in diham z ljudmi, someščani, sosedi, ki se nenehno prepirajo o tem, kdo ima prav, kdo ima večje zasluge, kdo so bili junaki, kdo so bili izdajalci? Ne zavedajo se, da so vsi, ki so se šli vojno, da so vsi umazani s krvjo. Vojna je nasilje nad ljudmi, v kateri morijo mlade in stare, tudi otroke in bolne. Je zlo, ki ga vedno povzroči človek zaradi določenih družbenih interesov. Pri vsej tej zadevi je najbolj neumno to, da vsi hočemo svoj prav. Nihče pa noče biti krvnik.

Za pobijanje ni nobenega opravičila, človek pa še kar naprej pobija, mori in pomaga, da ljudje umirajo od lakote, ker nimajo pitne vode, ker se njihovi vladarji borijo za večje dobičke ... Ljudje umirajo, kapital pa se redi. Groza, mar ne.

In kdo je kriv, da se te zgodbe še kar naprej dogajajo? Človek je tista zver, ki zaradi pogoltnosti, napuha, kompleksa manjvrednosti počne te zločine. Skozi zgodovino se ni ničesar naučil; še vedno imamo taborišča, poboje drugače mislečih, tajne umore in teroristične klavce … Preganjamo Rome, zaničujemo revne, ne spoštujemo nezaposlenih in še nismo pripravljeni pomagati, zato, ker smo obsedeni z mislijo, da so si ti ubogi sami krivi, ker so leni, neizobraženi, nezainteresirani.

Krivi smo vsi, zato, ker smo dovolili, da se je zgodil kaos in da z nami počno, kar se jim zahoče. Ne znamo se odzvati na politiko zategovanja pasu, ne znamo nakradenega premoženja, ne znamo zapreti »roparjev« državnega premoženja, vrniti delavcem tovarn …

Kaj pa sploh znamo?

Ne vem, kdaj bomo spoznali, da smo mi tisti, ki moramo to postoriti. Rdeča barva je barva ljubezni, je barva energije, je predznak za spremembe. To je vse tisto, kar trenutno potrebuje človek. Najdimo si svoj prostor v mavrici in hvala bogu, da v mavrici ni črne barve ...