Vaš komentar (in fotke): Po toči - Človek, kaj delaš?
Globalno segrevanje je najpogostejši argument okoljevarstvenikov za onesnaževanje narave. Dejansko pa gre za igro kapitala, ki se ne meni za priporočila, opozorila, da je potrebno prepovedati umazano industrijo in škodljive pline, ki onesnažujejo zrak. Prav tako se požvižga na opozorila, da ohranimo naravno dediščino naših prednikov za naše zanamce z obnovljivimi viri energije in skrbimo za okolje, da le-to ostane zeleno, čisto.
A realna slika je drugačna. Odpadki se še vedno premalo ločujejo in gredo v nadaljnjo predelavo. Zrak, ki ga dihamo, je vedno bolj onesnažen in povezan z različnimi boleznimi, ki pestijo človeka. Živalske in rastlinske vrste izginjajo. Uživamo genetsko predelano hrano. V naših vodah, morju se kopiči plastika in raznovrstna nesnaga. Vsepovsod se porajajo negativni in škodljivi dejavniki, ki naravo spreminjajo, ji povzročajo nepopravljivo škodo, prav tako vsem živim bitjem, pri čemer človek ni izjema.
Na Čardaku so bloki (v enem od njih sem doma.), nasproti so hiše, obvoznica, po kateri se vsakodnevno sprehajam. Grem mimo Akrapoviča, Avtohiše Vrtin, nazaj do vrtca na Čardaku. Srečujem različne sprehajalce, družine z malimi otroki, kolesarje in ljudi, ki sprehajajo svoje pse. Tudi sama imam psa Cofka, ki je majhen pes. Velikokrat se pošalim, da je še maček večji od njega. Cofek je moja skrb in odgovornost, tudi takrat, ko se pokaka na pločniku ali zelenici. S seboj imam vedno črno vrečko. Pasji iztrebek poberem in ga vržem v prvi koš. A sem, kot vidim, bolj izjema kot praksa. Lastniki psov ne pospravijo za svojim ljubljenčkom. Pasji iztrebki ležijo na pločnikih, tudi na zelenicah pred bloki. Nič kaj lepa slika na sprehajalni poti. Da ne omenim jeze, ko stopim na katerega izmed njih! Jezna sem na te lastnike psov, ki ne pospravijo iztrebkov svojih ljubljenčkov.
V petek, 8.6., ob 16. uri, je bilo jezno tudi nebo. Temni, sivi oblaki so naju spremljali ves čas, ko sva se s kužkom sprehajala. Grozeče so se bližali Črnomlju in naznanjali nevihto. Varno, na balkonu, sem opazovala prve kapljice dežja. Zapihal je veter in s temnega neba se je usula toča! Drobna, debelejša, nekatera je bila večja kot pomaranča. Nekako nisem mogla dojeti, da sama to doživljam. Da gledam in slišim točo, ki z rezkimi udarci tolče po balkonskih oknih! Spustila sem žaluzije, zaprla okna in še vrata dnevne sobe. Kakor da želim, da se neurje ta trenutek ustavi, da ga enostavno - ni!
Kako neosebno, brez čustev je, ko si ogledaš posledice naravnih nesreč na TV! Za trenutek postaneš, zmaješ z glavo in si rečeš: »To je daleč!« Pa je res? Ob katastrofah, tako s strani narave, kakor tudi zaradi posledic nemarnosti ljudi, se zgroziš. Vprašaš se: »Človek, kaj delaš?« Ampak to je le ena od novic, sledi že druga.
Zdaj pa to doživljam sama. Zdaj so vpletena moja čustva, moja nemoč pred jezo narave, ki je sprostila svoje zavore in se v svojem uničenju zlila nad mojim blokom, nad naseljem Čardak. Na plan se privleče potlačen strah iz daljnega leta 2005, ko je v Črnomlju tudi klestila toča. Ko so bili sredi poletja zgodaj zjutraj plugi na cesti in je bil občutek, da si sredi zime zaradi debeline toče, ki je še ostala po nočni nevihti na cestah, vrtovih in dvoriščih. Atrakcija za turiste, ki so se peljali skozi Črnomelj na morje. Razbite strehe, okna stanovanjskih hiš in blokov, avtomobili, uničeno drevje, polja z zelenjavo. Takrat je tudi razbila ohišje mojega avtomobila Hyundai-ja, ki je bil dodobra prerešetan, a stekla na njem so ostala cela. In da, avtomobil je bil že star. Zdaj pa imam novega Opla, starega 8 mesecev, in kredit zanj, ki ga moram še dolgo odplačevati …
Iz mojih misli me zdrami zoprn trušč in hrup udarjanja zamrznjenih krogel, ki še vedno tolčejo po strehi mojega bloka. Nad mano je še eno stanovanje, a občutek imam, kakor da toča udriha z vso svojo močjo tik nad mojo glavo. Stopim do okna v kuhinji, ki je na drugi strani bloka. Zelenica med bloki je bila pet, šest minut nazaj še zelena, sedaj je polna belih, ledenih krogel ledu različnih velikosti. Opazujem jih, kako se nekatere večje odbijajo od tal kot teniške žogice. Nekatere so velike kot pomaranča, druge manjše. Veter maje veje belih brez, ki se upogibajo in sprejmejo ples srditega neurja, ki kar traja in traja. In končno hrup zamre. Nevihtna celica se je premaknila naprej. Za seboj je pustila uničenje, ki sem mu priča, ko stopim na balkon. Toča je preluknjala žaluzije. Debela ledena krogla je obstala med žaluzijami in steklom na balkonu. Kolikor toliko poravnam zvito pločevino in dvignem žaluzije. Do konca ne gre. Odprem okna in pogledam z balkona dol, na cesto in obstanem. Avtomobili na parkirišču pred blokom so … razbiti! Brez stekel na strehi, brez prvih, zadnjih, stranskih stekel.
Presune me ta groba moč narave, ki je v pičlih 20 minutah naredila ogromno škodo. Pokazala je svojo moč in se pomaknila naprej, zastrašujoča v moči uničenja, ki ga je pustila za seboj.
Sosedje se že zbirajo pred blokom in si ogledujejo svoje avtomobile. S Cofkom greva ven pogledat, kako je to »bombardiranje« z neba prestal moj avtomobil. Izmenjam par besed s sosedi. Nič kaj vzpodbudne niso. Niti en avtomobil ni cel. Večina nima zavarovanja in ne vedo, kaj bodo storili. Popravilo bo drago …
Eden od sosedov reče: »Saj tvoj avtomobil je v redu, nič mu ni!« Oddahnem si, a sem si oddahnila prehitro. Od daleč je res videti nepoškodovan. A ko pridem blizu, zamrznem. Debele krogle toče so poškodovale vetrobransko steklo na več mestih, udrtine na ohišju avtomobila, razbita prva luč. Medtem ko si ogledujem avtomobil, se zasliši gasilska sirena. Nato še ena in še ena.
Prostovoljno gasilsko društvo Črnomelj je priskočilo na pomoč ljudem, ki so jih poklicali. Someščanom, ki jih poznajo ali pa tudi ne. Za njih ni važno, kako se kdo piše, ne kje je kdo v službi ali kakšno hišo ima. Za njih so to ljudje, ki so v stiski in ki potrebujejo njihovo pomoč. Strehe so preluknjane od toče, še večjo škodo je naredil dež, ki je uničeval njihove domove, strope, stene, inštalacijo, pohištvo, tla. Gasilci plezajo po strehah hiš in jih pokrivajo s folijo. Vmes dežuje, a ti srčni možje so še vedno na strehah. Tudi takrat, ko se spusti noč. Na cestah so gasilski avtomobili z modro lučjo, ki utripa skozi temo. Reflektorji z močno lučjo so usmerjeni na streho hiše, ki jo trenutno pokrivajo. Vmes se zopet razbohoti nevihta. Z občudovanjem opazujem može, ki v temi, ki jo razsvetljuje žaromet, vlečejo folijo. Nad njimi strele, ki na trenutek osvetlijo naselje, a oni v tem neurju še naprej opravljajo svoje delo. Delo, ki ni plačano, a je nevarno. Strehe so mokre, spolzke, a vztrajajo. Pomagajo ljudem, da zaščitijo njihovo lastnino, imetje. Ko nevihta mine, je dotična streha prekrita. A gredo naprej. Premaknejo žaromet in neutrudno nadaljujejo s svojim delom pozno v noč.
Naslednji dan se prebivalci Čardaka prebudimo v sončno jutro. Prvi sprehod s kužkom. K meni pristopi sosed in pove, da so vse strehe sosednjih hiš razbite, kakor tudi vsi avtomobili na parkiriščih okoli blokov, strešniki na strehi sosednjega bloka, ki so ga prekrivali na novo prav te dni, in da je na Svibniku še bolj »tolklo« kot pri nas. »Kako je to mogoče?« si mislim. »Saj je tu vse razbila!« S kužkom greva na sprehod do Akrapoviča. Vmes si ogledujem okolico. Strehe, prekrite s polivinilom. Listje po tleh, kupole na tovarni Akrapoviča so pokrite s polivinilom. Po obvoznici pripeljejo mimo gasilska vozila. Ustavim se in jih opazujem. Gasilske enote iz različnih krajev Slovenije, kolona rdečih vozil, ki gredo pomagati našim ljudem, ki jih je prizadela naravna katastrofa. Med sprehodom se ustavim pri Jasmini. Tudi njena streha je »prerešetana«. Pove, da so gasilci priskočili na pomoč, kakor tudi Zdenki, ki ima hišo na Svibniku. Toča je uničila streho, zelenjavo. Ostalo ni nič.
Nekdo omeni, da je prišel g. Cerar. »Firbec« kot sem, obstanem in opazujem ta stik politike z domačimi. Po predvidenem scenariju se predsednik vlade v odhajanju pogovori z domačini in seveda obljubi pomoč države. Zadnji stisk rok in delegacija zapusti Črnomelj. Črnomelj, jug Slovenije, ki ima plačo pod slovenskim povprečjem in je demagoško ogroženo. Jug Slovenije s slabo cestno infrastrukturo. Nekako sem skeptična, da je predsednik vlade v odhajanju to sploh opazil. A tu smo mi doma, tu je naš dom, tu živimo in delamo. Na žalost tu ostaja starejša populacija, naši otroci odhajajo v tujino. Nizki dohodki, težko prebijanje iz meseca v mesec. In sedaj še uničujoča toča. Žalost in obup ljudi, ki jim je nevihtna celica uničila domove. In ti ljudje bodo potrebovali pomoč države, ker stroškov sanacije ne bodo zmogli pokriti sami. Redno plačujemo davke in živimo skromno. In radi imamo to Belo krajino. Bele breze in zelena polja z mesti in naselji, ki so sedaj klonila pod srdom narave. Lepe besede politikov nam ne bodo sanirale streh hiš in škode, ki jo je naredila voda. Sedaj potrebujemo konkretno pomoč države, politikov, ki bodo, novoizvoljeni, skrbeli in vladali za nas, navadne državljane.
In da, gasilska društva iz cele Slovenije, tudi Hrvaške, so pomagale ljudem pri sanaciji škode. Uničujoča nevihta, kakršno še niso doživeli tudi najstarejši prebivalci naše doline, je zajela gosto naseljena področja od Otavca, Lokev, Čardaka, Svibnika, Kanižarice, Tanče Gore pa do Vinice. Velik izziv za civilno zaščito in gasilce Črnomlja, ki so s skupno koordinacijo poskrbeli za reševalno akcijo premoženja ljudi, občanov, ki je trajala šest dni. In ko so gasilci opravili svoje delo, seveda prostovoljno, je na pomoč priskočila še vojska. Nekateri bi rekli - prepozno. Škoda je bila že narejena. Tako s strani toče, ki je razbila streho nad glavo, in voda, ki je zalila, uničila bivalne prostore. Cenilci so že opravili svoje delo, popisali škodo. Seveda, če je bilo zavarovano.
Sanacija uničenih objektov bo draga, dolgotrajna in ljudje, ki nimajo zavarovanih hiš, bodo potrebovali pomoč. Ta že poteka preko dobrodelnih prireditev, zbiranja prostovoljnih prispevkov.
Črnomelj si je opomogel po prvi toči. Tudi po tej si bo. Potreboval bo res več časa, a mu bo uspelo. Po TV se še tu in tam prikaže kakšen prispevek poškodovanih objektov s strani toče, sanacije streh. Sledi že druga novica, bolj aktualna.
A za nas, ki smo utrpeli škodo s strani toče, je to še vedno vsakodnevna aktualna novica. Izmenjava izkušenj s strani zavarovalnice. Predvidena materialna škoda in dela, ki potekajo na sanaciji objektov. Hvaležnost gasilcem, ki so priskočili na pomoč oškodovancem.
Delo gasilcev je naporno, težko, velikokrat tudi stresno. Izobraževanja so del njihovih priprav za delo, da v nevarnih situacijah zavarujejo sebe, hkrati pa uspešno odreagirajo v nevarnih situacijah reševanja ljudi in njihovega premoženja.
Ob hudem neurju s točo, ki je prizadela Črnomelj z okolico, so se gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Črnomelj izkazali. S hitro akcijo, logistiko reševanja so priskočili na pomoč velikemu številu občanov, ki so potrebovali več dni njihovo pomoč.
Gasilsko delo je prostovoljno. Žene jih čut za sočloveka, pripravljenost, da v nesreči priskočijo na pomoč. Požrtvovalnost in odločnost, da pomagajo, je odlika teh hrabrih mož in žena, ki so skupaj s civilno zaščito podali roko ljudem v naravni ujmi.
Dobra volja, pripravljenost in odločnost, da svoje delo opravimo dobro, bi morala biti stalnica v naših življenjih, ne le v delu gasilcev. Učinkovita organizacija dela z vidnimi rezultati v dobro vseh nas. Ker smo vsi mi le ljudje, v službi sodržavljanov danes in jutri. Ne glede na položaj in delo, ki ga opravljamo. Tako uspešno in nesebično, kot je bilo opravljeno delo naših gasilcev.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
