R. N.

R. N.

R. N.

Že pri dveh letih je gledal proočila. Pri treh letih je že poznal številke in si zapisoval datume rojstnih dni domačih in prijateljev, pri štirih pa je že gladko bral. Dominik Pekeč ima danes pri štirinajstih letih celo svoj spletni portal, na katerem objavlja članke, povezane z rokometom, obenem pa je tudi predstavnik za odnose z javnostmi v rokometnem klubu Trimo Trebnje.

Že zelo zgodaj so ga namreč pritegnile stvari, ki njegovim vrstnikom niso bile zanimive. Bil je malo drugačen, a nihče ni pomislil, da je z njim kaj narobe. Staršem se je zdelo fino, ker je bil en tak mali brihtnež, a pozneje so testiranja potrdila domneve, da ima Aspergerjev sindrom, ki je oblika avtizma.

»Kot dojenček je bil priden, miren, z njim nisva imela nobenih težav. Ko smo se pri njegovih dveh letih preselili iz Ljubljane v Ivančno Gorico, sva z ženo ugotovila, da ga zanimajo druge stvari. Nikoli se ni igral z avtomobilčki ali kaj podobnega. Ko so bile volitve za predsednika države, je v njegovem malo polomljenem jeziku dejal, da ne bo Petjle pjdesednik, ampak da bo zmagal Tujk. Znal nas je presenetiti s kakšno odraslo izjavo ali komentarjem,« se spominja oče Saša.

A drugod je imel težave. V vrtcu ni zmogel sodelovati v skupini. Vedno se je držal bolj zase, ni maral družbe, raje je sam bral knjige. Risank ni gledal, odmikal se je od vrstnikov, ki so mu šli na živce. Bolj je užival v družbi starejših otrok in v pogovorih z njimi. Pri petih letih je na pamet znal vse države po abecedi, od svetovnega prvenstva v nogometu leta 2010 pa ga je začelo zanimati vse, kar je povezano s športom. »Ko smo dopustovali na hrvaški obali, se je sam naučil njihovega jezika, da je lahko prebiral športne časopise. Predvsem so ga zanimale številke. Namesto da bi na list papirja ali v zvezek kaj narisal, je bilo vse popisano z različnimi tabelami. Tako se je potem to začelo. Proti koncu vrtca nam je vzgojiteljica namignila, da se ji zdi Dominik malo drugačen od preostalih in da naj bomo malo pozornejši,« pripoveduje Saša.

Nemiren v šoli in doma

Ko je bil majhen, se v družini dejansko niso smeli glasno pogovarjati, kaj šele prepirati. »Če si ga okaral, je začel tako jokati, da je ostal brez sape. Kar dušil se je. Spremeniti smo morali način komunikacije, postavljanja pravil, zanj je bila potrebna drugačna vzgoja,« dodajajo starši.

Tudi v šoli so bile težave. Učiteljice so pogosto potožile, da je z njim zahtevno delati, ker nenehno komentira, skače v besedo, ne zna počakati, da ga učitelj pokliče … »Domov smo dobivali opozorila, da med poukom ni pri miru, ne sedi, ampak hodi po razredu, da je jabolko in podobno. Ko sva se z ženo oglasila na govorilnih urah, so nama dejali, da naj nekaj ukrenemo, ker ne upošteva navodil. Tudi doma je bilo včasih podobno. Ko smo imeli kosilo, je moral narediti še dva kroga po hiši. Seveda sprva misliš, da te otrok izkorišča in da je potrebna nekoliko bolj trda vzgoja, a z ženo sva nato ugotovila, da pri njem to ne zaleže. Moral je narediti tista dva kroga, da se je 'spucal', kajti nato se je usedel za mizo in se umiril.«

V četrtem razredu so Dominika testirali. Takoj so mu potrdili Aspergerjev sindrom. Kot piše na spletni strani Zveze za avtizem Slovenije, je to motnja avtističnega spektra, za katero so značilne hude težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Od drugih motenj avtističnega spektra se razlikuje po razmeroma ohranjenem jezikovnem in spoznavnem razvoju. Čeprav za diagnozo nista nujna, sta pogosto prisotna tudi telesna nerodnost in nenavadna uporaba jezika.

Za to obliko avtizma je med drugim tudi značilno, da ljudje razvijejo posebne interese. Zelo ozko so usmerjeni v področje, ki jih zanima, šibki pa so na socialnem področju in se ne družijo tako radi z vrstniki. »Mi imamo srečo, da se je Dominik usmeril v šport, v katerem se mora družiti z ljudmi. Po navadi otroke z Aspergerjevim sindromom zanimajo stvari, s katerimi se še bolj zaprejo, na primer zbirateljstvo. Tako postanejo asocialni in imajo težave s komunikacijo. Dominik pa je na svojem področju primoran sodelovati. O športu bi se lahko pogovarjal ves na dan, medtem ko ga druge stvari ne zanimajo preveč,« pravijo starši.

Z glavo butal ob zid

Ko sta ugotovila, od kod izvirajo njegovi vzorci vedenja, sta lažje razumela njegovo obnašanje in ubrala nekoliko drugačen pristop vzgoje. Ti otroci so pogosto nagnjeni k depresiji ali samopoškodovanju. »Da se temu izognemo, jih je treba pravilno voditi. Prej smo ga hoteli spraviti v kalup in umiriti,« pravi mama Ksenija. Tudi nepredvidljive situacije ga zelo vznemirijo, zato si za vsak teden naredi načrt dela in se ga dosledno drži. Če se odločijo, da gredo za vikend na morje, pa bi hoteli odpotovati v četrtek namesto v petek, kot so sprva načrtovali, ga to že precej zmoti.

Pred tremi leti je bilo nekajkrat zelo težko. V šoli se je nekako še nadzoroval, da ni imel izpadov, ko je prišel domov, pa je iz njega vse izbruhnilo. Imel je nočne more, v stiski je butal z glavo ob zid, se praskal … »Bilo je zelo naporno, da smo to prebrodili. Ugotovila sva, da je v teh težkih situacijah treba najprej umiriti sebe, čeprav včasih misliš, da brije norca iz tebe, kajti šele nato lahko pomagaš drugemu. Z ženo sva se pri tem ves čas dopolnjevala,« pove oče.

Marley ga pomiri

Danes Dominik teh izpadov nima več toliko, je povsem normalen 14-letnik z izjemno nalezljivim širokim nasmehom. A kot poudarjajo starši, sta v njegovo vzgojo do zdaj vložila ogromno energije in potrpežljivosti. »Da te ob stisku roke pogleda v oči, da ob obiskih sedi pri miru in vse drugo, ga je bilo treba naučiti. Tega prej ni počel. Včasih je imel težave s tem, da je bil pri izražanju preveč neposreden. Učitelja je enkrat vprašal, zakaj je vso uro na telefonu. Z njim sva se morala ukvarjati še dvakrat bolj kot s starejšim sinom in hčerko. Dominik je odrasla oseba, ujeta v otroško telo,« pravi Ksenija.

Nanj zelo dobro vpliva labradorec Marley, ki so ga dobili pred tremi leti, v družino pa je prinesel novo energijo in je postal terapevt za vse. Kadar je Dominik pod stresom, Marley to hitro začuti in skoči k njemu, da ga pomiri. »Dominik zelo dobro čuti okolico. Kadar se kdo smeje, se tudi sam smeje, a če smo na primer nervozni, je tudi sam še bolj nervozen.«

Obiskuje 9. razred Osnovne šole Stična in vrstniki ga danes sprejemajo takšnega, kot je. Še vedno naleti na kakšne zbadljivke, ker gre nekaterim v nos, da ima v razredu lahko računalnik, a ta je, kot je ugotovila svetovalka, ki ga v šoli spremlja pet ur tedensko, nujno potreben za njegovo učenje in delo, saj lažje tipka, kot piše na roke. Kar nekaj težav ima namreč z grafomotoriko. »Šolski sistem hoče Dominika spremeniti, da bo tak kot drugi. Nekateri učitelji so sicer zelo odprti do teh stvari, drugi se mu ne upajo priti naproti. Stigmatizacija je nesmiselna, pripoveduje Ksenija.

Včasih prvi objavi novico

Dominik se izrazito zanima za rokomet. Že tri leta skrbi za svoj športni portal SD Šport, ki je v tem času zaznal 1,2 milijona ogledov. Dnevno objavlja članke, intervjuje in različne zgodbe iz rokometnega sveta. Slovi po tem, da včasih celo prvi objavi kakšno novico, ki jo potem povzamejo tudi drugi mediji. »Informacije včasih dobim tudi od kakšnih menedžerjev, ki zastopajo igralce. Z njimi sem velikokrat v stiku,« pravi Dominik, ki si želi, da bi tudi sam postal športni menedžer.

Svoj konjiček jemlje zelo resno, kot svojo službo, zato ga morajo včasih kar nekoliko držati nazaj. Ko so bili pred leti na počitnicah na Baliju, so šli preostali raziskovat otok, on pa je ostal doma in delal za svoj portal. »V športu je našel svoje varno zavetje. To je njegov svet, v katerem se umiri. Čeprav je na tekmah včasih zelo glasno, ga to sploh ne moti, ker je povsem osredinjen na svoje delo,« pove mati. Včasih kak članek na skrivaj napiše celo med poukom, prizna. »Pri nekaterih učiteljih je to mogoče,« se nasmehne.

A zaradi tega šola ne trpi. Zaveda se, da če bo izpolnjeval svoje obveznosti, bo lahko v prostem času počel stvari, ki ga veselijo. Starši mu zelo zaupajo, kajti za svoja leta je zelo odgovoren. Na lastno pobudo se je med počitnicami dogovoril, da se oglasi na različnih medijskih hišah, v katerih so mu pokazali osnove športnega novinarstva.

Njegovo predanost rokometu so opazili tudi v rokometnem klubu Trimo Trebnje, v katerem so mu zaupali področje vodenja odnosov z javnostmi. »Medijsko in marketinško prepoznavnost kluba smo v zadnjih dveh letih precej izboljšali,« je zadovoljen Dominik, ki je sicer tudi sam rokometaš. Pred leti je treniral za domači klub iz Ivančne Gorice, zdaj pa brani barve ljubljanskega Slovana.

Članek je bil objavljen 30. januarja v Živi, prilogi Dolenjskega lista.