Arhiv NTRC

Jamarstvo je veliko več kot zgolj šport ali raziskovanje. Je način življenja, pravi predsednik šoštanjskega jamarskega kluba. »Jamarji smo ljubitelji narave in raziskovalne duše, ki želimo videti in vedeti več. Želimo odkriti neodkrite kotičke sveta, ki se ponavadi skrivajo pod površjem. Iščemo in uživamo v drugačnem svetu tam spodaj,« pravi Maks Petrič in doda, da bi bili presenečeni, kakšne naravne lepote se v vsej svoji razkošnosti in barvitosti odpirajo globoko pod zemljo. Jame so vse prej kot črne. Lepote lahko vidijo in spoznajo tisti, ki se ne bojijo potopiti v »ta novi svet«, kot jamam in breznom pravijo jamarji.

Ogromno jam še čaka na odkritje

Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica ima sedež v občini Šoštanj, a kot pravi Maks Petrič, jamarstvo ni vezano na kraj. Klub je dejaven na zelo širokem območju, člani raziskujejo predvsem na območjih Dobroveljske in Dleskovške planote ter Golt, Čemšeniške planine in Korošice. »V zadnjem obdobju so se bolj intenzivno lotili tudi raziskovanja Zasavskega hribovja, ki so ga jamarji malo zapostavljali, a smo dokazali, da je območje jamsko zelo bogato. Na šestih taborih smo odkrili šest novih jam,« pove Petrič.

V Sloveniji je registriranih že več kot 13 tisoč jam in brezen, šaleški klub k tej zbirki vsako leto prispeva prispeva 35 novih jamskih odkritij. Veliko raziskuje tudi na domačem terenu, ki ima, kot pravi sogovornik, zelo zanimivo in razgibano podzemlje. »Na območju Šoštanja se skriva ogromno presenečenj.« Nekaj novih jam in brezen so šaleški jamarji že odkrili in jih bodo v prihodnje tudi raziskali in popisali.

Trenutno člani kluba veliko naporov in časa usmerjajo v raziskavo izjemno zahtevne jame v Dobrovljah, ki se imenuje Brezno presenečanja. »Gre za staro jamo, vhod vanjo je že leta 1937 opisal Edo Pretnar. Bolj resno so jamo raziskovali spet od leta 1973. Temu je sledilo obdobje zatišja in nato smo se leta 2012 člani našega kluba spet podali na pot raziskovanja.« Na globini približno 470 metrov so prebili ožino in jamo podaljšali na, kot ocenjujejo, 500 do 600 metrov. In tako jama velja za najgloblje brezno v Spodnji Savinjski dolini. »Za samostojni spust do trenutno najgloblje točke, do sifona, in vrnitev na površje jamar potrebuje približno 16 ur,« zahtevnost in veličino jame ponazori sogovornik. V jami je tako tudi bivak in že se je zgodilo, da so jamarji v njej tudi prenočili. Hkrati gre za geološko zelo zanimivo, lahko bi rekli tudi edinstveno brezno, pravi tajnica društva Alenka Jelen, ki se ukvarja predvsem s preučevanjem geološke sestave kamnin. »Polovica brezna je sestavljena iz vulkanskih kamnin, ki so zelo barvite, zato je mogoče na tem delu brezna posneti resnično izjemne fotografije. Drugo polovico jame sestavljajo triasni apnenci, gre za povsem drug tip kamnine in posledično je tudi brezno od tega dela naprej povsem drugačno,« pojasni Jelenova.

Tudi sicer je štajersko območje za jamarje izjemno zanimivo, pravita sogovornika. »V bližini Makol je tudi najstarejša jama pri nas, ki je nastajala pred 250 milijoni let. Je res posebna jama, reče se ji Belojača jama.«

Poletje v Bovcu in na Korošici

Podlasice niso dejavne zgolj v domovini. Vsako leto se odpravijo na raziskovanje in izobraževanje v tujino. Letos jim je načrte nekoliko prekrižal koronavirus in so člani kluba morali ostati na slovenskih tleh, a zato niso bile jamarske dogodivščine nič okrnjene. Poleti so tako nekaj dni preživeli v Bovcu, kjer so raziskovali globoko brezno Rakek Rol in si ogledali Dantejevo jamo. »Tokratno poletno odpravo smo preživeli v Sloveniji, ki je izjemno lepa in polna naravnih lepot. Posočje je tako in tako naravni fenomen,« je o enem letnih taborov povedal predsednik. Avgusta so pripravili raziskovalni taboru na Korošici, kjer so raziskovali eno večjih jam. »Šlo je za precej zahtevno raziskovanje, saj so dostopi do jam zaradi oddaljenosti oteženi. Vsak jamar namreč s sabo nosi dvajset dodatnih kilogramov, gre za osebno opremo in za potrebne inštrumente.«

Šaleški jamarji so poleti na povabilo Jamarskega kluba Kamnik sodelovali tudi v večji čistilni akciji na območju Velike planine.

Zaradi smeti smo lahko ob vodo

Posebno pozornost šaleški jamarji namenjajo čistilnim akcijam. Vsako leto se ob podpori lokalne skupnosti lotijo vsaj ene večje. Letos so se tako v začetku poletja lotili precej zahtevnega projekta, čiščenja Aramove jame, ki se nahaja na Visočkem vrhu. »Ni bilo ravno lahko, a tudi najbolj prijetno ne,« pravi Petrič. »V nosu je bil prisoten smrad razkrajajoče se crkovine, v ušesih zvok pokajočih kosti.«

Šoštanjska ekipa je imela že pred tem izkušnje z odstranjevanjem tovrstnih odpadkov, a v tem primeru je bilo čiščenje zaradi ozkega vhoda in stopničastega brezna izjemno zahtevno in naporno. V čistilni akciji je sodelovalo 13 jamarjev, ki so na površje privlekli za približno 1,5 kubičnega metra ali 17.100 litrskih vreč smeti.

»Veseli smo, da imamo ekipo, ki je sposobna izpeljati takšno čistilno akcijo, a si srčno želimo, da tovrstno čiščenje ne bi bilo več potrebno,« pravi Petrič in v isti sapi doda, da jih čaka še ogromno dela, če želijo očistiti le del »svinjarije«, ki smo jo ljudje že nametali v jame. »Ljudi je treba ozavestiti, da so jame glavni vir pitne vode. Vsi bi se morali zavedati, da z metanjem odpadkov v jame ne škodimo samo okolju in drugim, ampak tudi sebi,« še poudarja Petrič in priznava, da se je stanje v zadnjih letih vendarle nekoliko izboljšalo. A je starih grehov res še veliko.

Jame in jamarstvo znajo približati ljudem

Nasprotno od številnih ostalih sorodnih društev, ki pogosto tarnajo zaradi upada zanimanja med mladimi, se lahko v Šoštanju pohvalijo, da je zanimanja mladih in malo manj mladih ljubiteljev narave in jamskih skrivnosti ogromno. V klubu je pestra članska druščina, od izkušenih dolgoletnih jamarjev do otrok, ki šele vstopajo v jamski svet. In tudi zanje prirejajo primerne dejavnosti.

V tem letu je kar pet njihovih članov opravljalo in uspešno opravilo republiške izpite Jamarske zveze Slovenije za naziv jamar in jamar pripravnik. Za izpit so v svoji jamarski šoli pripravljali člana Jamarskega kluba Kamnik. Izpite so opravljali v začetku septembra v Hudi luknji pri Velenju. »Za njimi je veliko dni, večerov, ko so kot salame viseli na vrvi, razgibavali mišice in gubali možgane. Največ so se učili na terenu, v jamah, kjer so med raziskovanjem pridno pridobivali izkušnje in pilili veščine, ki jih je treba obvladati za pridobitev naziva jamarski pripravnik in jamar. Pripravniški izpit so letos opravili trije, Tilen, Mateja in Benjamin, izpit za jamarja sta opravila dva Filipa,« zadovoljno in ponosno pove predsednik kluba.

Šaleški jamarji niso dejavni samo v jamah, ampak tudi na spletu. Redno pišejo blog in na ta način skušajo jame ter jamske užitke približati vsem tistim, ki zaradi različnih vzrokov sami ne morejo v jamo.

Foto: arhiv kluba

Preberite več v Novem tedniku