Arhiv NTRC

Priložnost za posel je v razmeroma skopi celjski ponudbi pred štirimi leti videl tudi Zhan Xialei. V Slovenijo se je še pred koncem osnovne šole preselil s starši, ki so kitajsko hrano ponujali v Ljubljani. V Sloveniji je končal šolanje, se naučil slovensko in se kulinarično dodatno izobrazil. Zaposlil se je v restavraciji svojih staršev. Po poroki in pri dveh otrocih je ugotovil, da je tempo dela prehud. Restavracijo v Ljubljani so z družino zaprli in začeli iskati drugo delo. »Otroka sta rasla, z ženo sva se še dodatno kuharsko izobrazila, tudi glede priprave sušija, nato sva kmalu ugotovila, da je kuha tisto, kar najbolj obvladava. Več rodov se s tem ukvarja in odločila sva se, da se bova podala na to pot.« Pri iskanju primernega mesta sta ugotovila, da se morajo Celjani po suši peljati v Ljubljano ali Maribor.

Ponedeljek je čas za štruklje

Ker ima Zhan Xialei dva otroka in ker kot gostinec dela vsak dan 14 ur ter je hkrati prepričan, da je v življenju ravnovesje zelo pomembno, se je z ženo odločil, da bo restavracija Tao ob ponedeljkih zaprta. »Ljudje se čudijo, stranke sprašujejo, kako si to lahko privoščimo. Delo ni vse!« Tako ponedeljke Zhan preživlja z družino, po njihovo najljubšo slovensko hrano – štruklje – se še vedno odpeljejo v Ljubljano, sicer pa globoko cenijo ponudbo v Starem piskru v Celju. Radi zaidejo tudi v Picikato.

FOTO: Andraž Purg

Več v aktualni številki Novega tednika