Začetek delovnega leta praznujemo z zadnjim zavijanjem šolskih knjig - no, v zadnjem času jih zamenjujejo narejeni ovitki, ki pa zaradi nestandardnih oblik učbenikov včasih zatajijo, usklajevanje šolskih urnikov z urniki zunajšolskih dejavnosti, skrbjo zaradi popoldanskega varstva.

Po burni polovici septembra se ritem ustali in zazibljemo se v relativno rutino.

Sem človek, ki je dobršen kos svojega življenja bežal pred rutino. Skozi leta pa sem vendarle sprejela minimalni rutinski del, ki za ljudi dejansko predstavlja nekakšno varnost. Kljub temu, da smo ljudje ustvarjalna bitja, potrebujemo kos rutine, ki nam da občutek, da nadzorujemo tok dogajanja in svojega življenja. Kako široka je ta rutina, pa je malce odvisno od posameznika.

Skratka - po vrnitvi z dopusta (to je del rutine, ki ga obožujem) sem presenečeno ugotovila, da se je grozdje v vinogradih ob našem domu že jesensko obarvalo, da je čas, ko bodo na vrhu namestili klopotec, ki naj bi odganjal požrešne kljune škorcev, že blizu. Na začetku me je njegov „klepet" motil, zdaj pa je postal del jesenske rutine in jesenskih glasov. Name deluje celo pomirjujoče.

Preberite še ...

Dom

Preproste in ugodne rešitve, ki obogatijo vsako teraso ali balkon

Naš grič jeseni oživi, gozd zasije v barvah ognjenih plamenov, med vrstami trt gruče rok trgajo težke modre grozde. Včasih smo imeli tudi mi svoj vinograd. Delo v njem mi - priznam - ni ravno dišalo, a trgatve sem se vedno zelo veselila. Takrat smo se zbrali sorodniki z vseh koncev Slovenije. Vedno je bilo prijetno. Zdaj vinograda ni več, tudi dedka, ki ga je imel tako rad, ni. Sorodnike srečujem ob veliko bolj žalostnih priložnostih.

Zdaj opazujem druge. Uživam v njihovem veselju in včasih zavijem na stranpot, da se mu izognem. Kadar želim mir in samoto. Ker mi je težko reči, da ne bom poskusila novega vina, ki ga imajo ti ljudje tako radi, ker so tako ponosni nanj...

Ko so brajde prazne, ko odpade še listje, nastopi počitek. Tako preprosto je vse to v naravi.

Ko sem bila še študentka, so bile moje jeseni drugačne. Naprej sem potrgala stare izpitne grehe, potem se mrzlično iskala in se privajala novemu ljubljanskemu bivališču. Od takrat dobro poznam skoraj vse dele Ljubljane. Biti podnajemnik in še študent povrhu, je živa groza. Če sem kdaj po čem hrepenela, sem po bivališču, v katerem bi bila sama svoj gospodar. Najemodajalci so najpogosteje pozabljali, kako živijo in kako bi želeli, da v času študija živijo njihovi otroci. Spomnim se mojega začasnega doma nekje v Bežigradu, ko sva se s »cimro« zjutraj zbudili z ivjem na laseh. Od mraza. Poleg tega je gospodarica občasno pozabila, da živiva pri njej in naju je pustila pred zaklenjenimi vrati.

Nepozabno!
Nekega poletnega dne sva stali ob cesti, obloženi s torbami in knjigami. Preselili sva se. Obupani.

Pa še to - Ljubljana jeseni ni prav nič prijazna. Praviloma ji vlada megla in sivina. Ampak to je morda že druga zgodba.