Sprememba je človekova edina stalnica, pravi znani rek. Spremembe se dogajajo na mnogih nivojih, na različne načine, ni ga dneva, da se ne bi kaj spremenilo. Znano je, da se v poslovnem svetu vedno znova ocenjuje: »Današnje poslovanje je tako turbulentno, da kaj takega v zgodovini še ni bilo!«

Ah, pa se izkaže, da je bilo vedno v zgodovini nekako tako turbulentno, kot se nam zdi to danes. Podobno kot znani prepad med generacijami, kjer vsako novo generacijo starši ocenjujejo otroke kot podivjane (uh, ah, takšni pa mi že nismo bili...). Mimogrede, na nekih sumerskih ploščicah so našli več tisoč let star zapis, na katerem sumerski starši ugotavljajo, da je »neresnost mlade generacije tolikšna, da lahko resno ogrozi prihodnost imperija«. Znano, ne?

No, po tej starševski digresiji gremo nazaj k spremembam. Ja, v zgodovini posla se je vedno našlo nekaj, kar je tako razburkalo poslovno okolje, da so se podjetja v tem komaj znašla. Parna lokomotiva, reaktivno letalo, telefon, kolo... in še bi lahko naštevali, so v nekem trenutku v zgodovini tako zelo spremenili okolje in način življenja, da si tega danes sploh ne znamo predstavljati. Da si neke realnosti ne znamo predstavljati, je osnovni razlog, da vedno preteklost vidimo kot relativno stabilno in sedanjost kot grozno spremenljivo, saj danes živimo in na lastni koži čutimo spremembe. Poglejmo primer. Nekako takoj po drugi svetovni vojni so enemu od bratov Warner (da, ustanovitelju Warner Bros filmskih studijev, to veliko medijsko hišo so namreč ustanovili štirje bratje), pokazali prototip televizije in mu predstavili, da bo s to magično škatlo lahko vsak gledal filme kar doma. Warner je ob tem zamahnil z roko in dejal: »Kateri norec bo pa sedel doma eno uro in buljil v tole?« No taisti Warner je še sam doživel, kako ljudje širom sveta sedijo doma in buljijo v to TV škatlo tudi po pet in več ur na dan... Skratka, Warner v tistem času spremembe, ki je bila na vratih, enostavno ni videl in je tudi ni bil pripravljen sprejeti.

To, da ljudje spremembe vidimo, a jih tipično nismo pripravljeni sprejeti, je tudi glavna značilnost našega dojemanja sprememb. V resnici si želimo ljudje stabilnosti - tako lastne, kot našega okolja. Zato velikokrat tudi zatisnemo oko in ne reagiramo celo takrat, ko je obseg sprememb že škodljiv. Poglejte globalno segrevanje in uničevanje okolja (ah, kako pripravna tema), a ne bi bilo lepše, da ga ne bi bilo in koliko časa smo se v resnici tako tudi obnašali, ne glede na dokaze? Saj se še vedno!

Pa ne gre le za stabilnost, gre tudi za pristop k spremembam, tudi takrat, ko jih vidimo in vemo, da je potrebno iti v korak z njimi. Poglejmo novi kaznovalni prometni zakon, ki je tipična sprememba tako imenovanega prvega reda - ko sicer spremenimo nekaj, a ohranimo osnovne razmere v družbi enake. To preprosto pomeni, da nove visoke kazni v cestnem prometu same po sebi nič ne spreminjajo, saj se vrtimo v istem začaranem krogu kot prej - voziš pijan, dobiš kazen. Sprememba je le, da je kazen višja. Prava sprememba, sprememba drugega reda in višjega nivoja bi bila - da ljudje sploh ne bi vozili pijani. Pa ne kot posledica strahu pred denarno kaznijo ali zasegom vozila, ampak, ker bi se zavedali, da je vožnja pod vplivom alkohola nevarna! Če je namreč kazen še tako visoka, se zgodi sprememba v obnašanju le zaradi kazni, ne zaradi spremembe razmišljanja, da je neko obnašanje družbeno ali osebno škodljivo.

Še veliko je primerov, ko želimo rešiti situacijo s spremembami prvega reda, s spremembami, ki v resnici ne spreminjajo nič. Spomnite se ameriške prohibicije, ko so v ZDA prepovedali vsako uživanje alkohola. Se je alkoholizem takrat zmanjšal? Ne, povečal se je in obenem je prohibicija še podžgala razvoj organiziranega kriminala. Kje se da služiti, če ne na prepovedanih stvareh? Takšni poskusi sprememb, kot jih skušamo doseči s poostrenim kaznovanjem ali popolno prepovedjo, so nevarni, saj vnašajo v naš sistem življenja le napačno predpostavko, da nekaj počnemo. A v resnici ne počnemo nič, da bi se osnovni problem rešil, da bi se v resnici nekaj spremenilo.

Evropska komisija si je pred leti zadala cilj - NIČ SMRTI NA EVROPSKIH CESTAH. Bizarno? Ne, edini način, kako vsaj poskusiti spremeniti neko negativno dogajanje. S poskusom spremembe dojemanja, ki ga po malem vsi imamo v glavi, da je normalno, da pa toliko in toliko ljudi vsak leto umre na cesti. Saj glavno je le, da jih letos umre malo manj kot lani. Pa glavno, da nobenega ne poznamo in da se to itak ne dogaja nam.

In tako se na naših cestah tudi letos ne bo nič spremenilo. Kljub spremembam bodo na njih nespremenjeno umirali ljudje. Morda tudi vaši znanci, sorodniki... gotovo jih bo sicer večina vam popolnih tujcev. Bodo pa med njimi tudi otroci iz ene od šol v vašem kraju. Statistika je neizprosna in mnogo bolj zanesljiva kot spremembe.