Maja Hajdinjak

Padel je zastor nad 40. Slovenskim knjižnim sejmom. Njegovo geslo je bilo Knjigo moraš imeti rad, kar so organizatorji izpeljali iz znane pesmi slovenskega pesnika Ivana Minattija Nekoga moraš imeti rad. Mesto v gosteh so bile Slovenske Konjice, kjer se je Minatti pred stotimi leti rodil, država v fokusu pa Hrvaška.

Letošnjega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je udeležilo več kot 110 ponudnikov knjižne produkcije, sejem pa je ob tem ponudil 280 dogodkov. Eden od njih je bil pogovor o delu okrog Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA). Sogovornice Agate Tomažič, ki je vodila pogovor, so bile raziskovalke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer SLA nastaja, Januška Gostenčnik, Mojca Kumin Horvat in Jožica Škofic.

Koncept za SLA je nastal v 30. letih 20. stoletja. Kot je pojasnila Gostenčnikova, to ni bila slovenska posebnost, saj je takrat na območju Evrope nastajalo več nacionalnih lingvističnih atlasov. Narejena je bila mreža krajev ali točk, ki naj bi zajemala celotno slovensko jezikovno območje, v te kraje pa naj bi se hodilo z enotno vprašalnico. SLA zajema celotno slovensko jezikovno območje, torej tudi kraje v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem, pri čemer ne gre nujno samo za slovensko zamejstvo. Fran Ramovš je v začetku predvidel 240 točk, mrežo je nato zgostil tudi s pomočjo svojih študentov in naslednikov, kasneje pa so dodali še sedem povsem novih točk na Hrvaškem. Danes je teh točk 417. Za velik del krajev je gradivo že v celoti zbrano (zbirati se je začelo v 50. letih prejšnjega stoletja), za slabih 50 krajev pa ga še zbirajo sproti.

Maja Hajdinjak

Niso samo stare mame

Informatorje, to so posamezniki, ki jih raziskovalci izprašujejo na terenu, najdejo prek družinskih vezi ali prijateljev, kar je enostavneje v krajih, od koder prihajajo raziskovalci, če pa gredo na popolnoma neznan teren, se je za najboljšo metodo iskanja pravih informatorjev izkazalo, da povprašajo tamkajšnjega župnika. »Z vztrajnim iskanjem pridemo do dobrih informatorjev, ampak poudariti je treba tudi, da ta nikoli ni samo eden, temveč zapisujemo govor več ljudi istega kraja,« je povedala Jožica Škofic.

Na začetku nastajanja SLA, v 50. letih, je bil glavni raziskovalec Tine Logar. Na začetku je vse, kar je slišal na terenu, zapisal, torej je bilo sprva vse zbrano besedišče v rokopisu. Kasneje v 50. letih so na inštitutu kupili magnetofon, s čimer je bilo omogočeno tudi snemanje na terenu. Tudi danes se raziskovalci na teren odpravijo s snemalnimi napravami, s tem da so veliko manjše in tudi veliko bolj kakovostne kot nekoč. »Ko iščemo informatorje, iščemo nekoga, ki je rojen in živi v tistem kraju, bistveno je predvsem to, da ima ohranjen sistem svojega govora,« je poudarila Mojca Kumin Horvat.

Raziskovalci tudi ničesar ne snemajo na skrivaj, ampak raje poskrbijo, da so njihovi sogovorci na terenu sproščeni in se ob njih počutijo dobro. »Najprej se pogovarjamo o vsakdanjih stvareh, potem pa gremo počasi na vprašanja. Ljudje so veseli, da pridemo k njim. Večkrat nam, dialektologom, drugi jezikoslovci očitajo, da se ukvarjamo z nečim starim, izginjajočim, ampak to zares ne drži. Ljudje govorijo narečja, radi jih imajo in zelo so veseli, ko lahko sodelujejo v takih raziskavah in pri ohranjanju svoje dediščine. Naši sogovorci tudi niso nujno samo stare mame pod kozolcem, kot nam kdo reče, ampak ljudje različne starosti in izobrazbe, tudi otroci, učitelji, obrtniki, zelo različni profili. Važno je, da govorijo narečje in da nas radi poučijo o svojem narečju,« je o sodelujočih povedala Jožica Škofic.

Maja Hajdinjak

Želijo izpeljati do konca

Vprašanja vprašalnice za SLA so zelo raznovrstna in jih je zelo veliko. Vprašalnica zajema 870 vprašanj z mnogimi podvprašanji, kar pomeni, da mora imeti sogovorec na terenu veliko potrpljenja, saj tako izpraševanje traja po več dni. Raziskovalci zato raje pridejo na teren večkrat po nekaj ur. »Profesor Tine Logar je denimo moral pomagati pri košnji trave in spravilu sena, da so njegovi sogovorci potem zvečer imeli čas za njegova vprašanja,« je delila anekdoto Jožica Škofic.

Maja Hajdinjak

Prvo vprašanje v prvem zvezku SLA je, kako rečete temu, kar je na glavi. Raziskovalci namreč nikoli ne vprašajo, kako rečete npr. lasu, ampak predmetnost, ki jo iščejo, opišejo ali pokažejo. Pri tem si pomagajo tudi s fotografijami, po navadi pa enostavno usmerijo pogovor tako, da v okviru tega izvejo poimenovanja, ki jih iščejo. »Ko sprašujemo po takih predmetnostih, ki tudi nam niso dobro znane, recimo ko iščemo poimenovanja za dele voza, se moramo tudi raziskovalci sami najprej zelo dobro poučiti o tem, da lahko postavimo dobra vprašanja in smo uporabni na terenu,« je pojasnila Mojca Kumin Horvat.

Raziskovalci se pri delu za SLA še danes držijo prvotne vprašalnice, saj želijo projekt pripeljati do srečnega konca. »To je sicer lahko težka naloga in marsikdaj je predmet očitanja, češ da se držimo nečesa zamirajočega, ampak kot prvo želimo držati obljubo, da stvar pripeljemo do konca, drugo pa je, da s tem ohranjamo neko kulturno dediščino in vedenje o narečjih, kot so se govorila v preteklih desetletjih in kot se deloma govorijo še danes. S to vprašalnico dobimo tudi odgovore o glasovih, torej kako se je slovenski jezik razvijal v posameznih narečjih,« je pomen dela opisala Škofičeva, ki ob tem dodaja, da seveda na inštitutu raziskujejo tudi narečne izraze za sodobne pojavnosti, vendar v okviru drugih projektov.

Maja Hajdinjak

Spoznati do obisti

Zakaj je to, kar dialektologi počnejo, pomembno za slovenski jezik in družbo, je eno težjih vprašanj, ki ga ti dobijo vsake toliko časa. »Slovenščina je moj jezik in narečja so del tega jezika in moja naloga je, da ta jezik spoznam do obisti. Tudi zato sem se odločila za študij slovenščine, ker je to pač moja materinščina in je pomembna. Poleg tega verjamem, da je dialektologija znanost z metodologijo, tradicijo, teorijo, ki drži in je preverljiva, in da so spoznanja, do katerih prihajamo z zelo trdim delom, pomembna za poznavanje nas samih in našega jezika,« je dejala Škofičeva. V treh zvezkih SLA so doslej obdelali približno 354 vprašalnic in zanje v slovenskih narečjih, torej v 417 krajih, zbrali čez 7000 različnih leksemov – ne zgolj različic besed.

V SLA 1 je obravnavano tematsko polje človek, natančneje človeško telo, bolezni in družina, v SLA 2 je obravnavana kmetija v smislu vseh prostorov, ki jo sestavljajo, v SLA 3 pa je pomensko polje kmetovanje, kar pomeni kmečka opravila in tudi orodje. »Za naslednje zvezke imamo pa še druga popolnoma nova in zanimiva pomenska polja, kot so rastline, živali, vaški svet, prazniki, poklici, pokrajina kot taka … Vprašalnica je zastavljena tako, da zaobjame celotno življenje v tistem času, ko je nastala,« je povedala Kumin Horvatova, ki je denimo za žepni nož zbrala več kot sto različnih poimenovanj.

Maja Hajdinjak

Naslednji zvezek naj bi izšel predvidoma čez dve leti, odvisno je od hitrosti analize gradiva, v njem pa bodo predstavljene obrti in z njimi povezana orodja in izdelki.

O sejmu

Slovenski knjižni sejem (SKS) je bil obarvan tudi prekmursko. Na njem je bilo mogoče prisluhniti večeru ljubezenske poezije Ferija Lainščka, Dušan Šarotar je skupaj z Markom Pogačarjem sodeloval v pogovoru o potovanju pesniškega jezika, v stripovskem kotičku so posvetili pozornost Mikiju Mustru, predstavljena je bila še tretja knjiga iz trilogije Ferija Lainščka Kurja fizika.

Podeljenih je bilo več nagrad. Schwenterjevo nagrado so podelili Janezu Mišu, nagrado za najboljšo poslovno knjigo leta pa tuji in slovenski knjigi. Prva je Dnevnik direktorja: 33 zakonov za življenje in delo angleškega pisatelja Stevena Bartletta, druga pa Halcom: Pogled v prihodnost avtorjev Matjaža Čadeža, Petre Škarja in Gorazda Bavdaža.

Veliko nagrado SKS je letos prejela knjiga Irene Cerar Svetišča narave, plaketo za najboljši literarni prvenec Tina Perić za roman Ćrtice, veliko nagrado SKS za najlepše oblikovano knjigo 2024 pa monografija 70 80 90 00 10 20 Žarka Vrezca.