Sara Dirnbek: »Rada bi delala stvari, ki hranijo mene in ljudi, ki to gledajo«


Igralka Sara Dirnbek je kljub mladosti zvrstila že kar nekaj opaznih vlog, med drugim naslovno (anti)junakinjo v seriji na VOYO Lp, Lena!, za katero je nedavno posnela drugo sezono. Nastopila je v filmih Igram, sem, Cankar, Zamejen in Govori glasneje, na odrskih deskah pa jo lahko vidite v Mestnem gledališču ljubljanskem v predstavi Kresnice, v Slovenskem mladinskem gledališču v uprizoritvah Odilo. Zatemnitev. Oratorij. in Človek, ki je gledal svet, v Anton Podbevšek teatru v predstavi Mazohistka ter v SNG Drama Ljubljana v drami Hlapci. 26-letnica iz Posavja pa je poleg igre nadarjena še za marsikaj drugega. Za kaj, boste izvedeli v nadaljevanju, kot tudi, zakaj je zavrnila ponudbo za zaposlitev in zakaj ne mara »predalčkanja«.
Nedavno ste končali s snemanjem druge sezone serije LP, Lena,
ki brez cenzure in z veliko sarkazma odstira tančice skrivnosti mlade
generacije. Ste pričakovali takšen uspeh serije?
Upala in tudi pričakovala sem, da bomo posneli še drugo sezono.
Čemu pripisujete tako dober odziv gledalcev na serijo?
Mogoče
so jo tako lepo sprejeli, ker v Sloveniji še ni bilo takšne vsebine
– da bi o milenijcih govorili milenijci. Mislim, da se pozna pristnost,
tako scenaristično kot igralsko in govorno, da gre za resnični
slog nekega študenta v Ljubljani.
Lahko malce namignete, kaj se Leni dogaja v novi sezoni?
Lena bo še vedno Lena. Tudi v tej sezoni bo veliko zapletov. Več pa ne bi rada razkrila.
Serijo ste snemali poleti, v času, ko je večina ljudi na dopustu. Vam je bilo zaradi tega kaj hudo?
Meni
je kar všeč delati poleti. Najraje grem na morje septembra. Letos sem
bila ta mesec prvič po nekaj letih prosta, kar je bilo zame popolno.
Sicer pa imam najraje umirjen tempo dela in vmes kakšne premore. Nimam
rada skrajnosti.
Kaj pa vas čaka v novi gledališki sezoni?
Na
Borštnikovem srečanju bom v tekmovalnem programu nastopila v predstavi
Kresnice, česar sem zelo vesela, imam tudi ponovitve predstave
Mazohistka, za nekatere stvari pa se še dogovarjam.
Ste zadovoljni z naborom vlog?
Za
zdaj je v redu. Je pa vse zelo nepredvidljivo, vedno te spremlja
občutek negotovosti, ki ni prijeten, ker je vse pogosto iz danes na
jutri. A mislim, da je to odsev časa, da je na splošno tako, da nikoli
ne veš, kaj te čaka, ne le pri nas, samozaposlenih v kulturi – prekarno
delo se je zalezlo v vse pore.
Če bi vam v katerem izmed gledališč ponudili, da postanete njihova članica, bi se odločili za to?
Zdi
se mi dobro, da se po Akademiji še ne ustališ, ampak da malo krožiš,
ker na ta način spoznaš več ljudi in miselnosti. Ko si mlad, imaš
še druge stvari, ki so ti pomembne. Tako da je bila zame to dobra
izkušnja. Le v Slovenskem mladinskem gledališču sem delala dvakrat,
povsod drugod pa zgolj po enkrat. Če bi zdaj dobila ponudbo, bi jo
verjetno sprejela, a ne za vsako ceno. Sem jo že dobila, a ker sem bila
pred tem že dogovorjena za druge projekte, ki sem se jih veselila, se mi
ne bi zdelo pošteno, da bi jih zavrnila, potem ko je prišla ponudba za
delo.
Kaj vas je sploh gnalo k temu poklicu?
To sem hotela biti, še preden sem vedela, kaj je to.
Imate v družini kakšne igralce?
Ne,
moja mami je vzgojiteljica, oče poklicni gasilec, dedek kovinostrugar,
babica pa kuharica. Zelo sem hvaležna mami, ker me nikoli ni
»posiljevala« s tem, kaj bi morala biti, ampak je zmeraj spoštovala moje
odločitve in me podpirala. To ni samoumevno, ker vem za kar nekaj
primerov, ko so starši živeli skozi svoje otroke.
Po zunanjosti odstopate od svojih kolegov. Ste se na sprejemnih izpitih za AGRFT bali, da vas zaradi tega ne bi vzeli?
Ko
sem šla na sprejemne izpite, se mi niti sanjalo ni, ali sploh sem za
to. Nobenega občutka nisem imela o svoji nadarjenosti oziroma o
njeni odsotnosti. Vedela sem le, da si tega želim, nisem se pa znala
umestiti na vrednostni lestvici. Zelo prestrašena sem šla že zaradi
tega, zaradi videza pa se je ta strah le še okrepil. A če ne bi bila
sprejeta, krivde ne bi pripisovala toliko videzu, bolj bi jo temu, da
nisem dovolj dobra oziroma nadarjena. Sem pa imela pomisleke, saj še
posebno v Sloveniji nisem videla nobene pretežke igralke. Mislila sem,
da to sploh ni mogoče. Sicer pa okoli sprejemnih izpitov na AGRFT-ju, še
posebno za igro, vlada velika »fama«. Mislim, da je bilo včasih veliko
bolj grobo, tudi pozneje na študiju, ker so bili mentorji, ki so zelo
posegali v zasebnost in duševnost človeka, ki so ga imeli pred sabo. A
mislim, da se je zdaj to umirilo. Zdi se mi tudi, da če prideš na
sprejemne izpite nadut, čeprav je to najbrž obrambni mehanizem, ker v
resnici ne veš, ali si dober ali nisi, se bodo ocenjevalci na to odzvali
in te ne bodo božali. Če si v redu in prideš s tem, kar imaš, ter
narediš to, kar ti rečejo, in si vljuden, pa bodo vljudni tudi oni.
Sama nisem imela nobene »travmatične« izkušnje. Meni je bilo stresno
zaradi mene same. To pa grozno! Ampak sem preživela.
Ste bili že pred tem v kakšni gledališki skupini?
Obiskovala
sem brežiško gimnazijo, kjer so te skupine zgolj občasne, ne tako kot v
Prvi gimnaziji v Mariboru, v Novi Gorici ali na poljanski gimnaziji v
Ljubljani, kjer imajo že pravo gledališko tradicijo. Mi smo delali, ker
se je naključno zgodilo, da smo se zbrali na kupu, potem pa smo na
lastno pest počeli neke stvari. Poleg mene so bili še zdajšnja igralca
Nik Škrlec in Žan Koprivnik, Žiga Divjak, ki je zdaj režiser, Matic
Drakulić, ki je zdaj montažer, in še nekateri drugi, ki pa so potem šli v
druge smeri. Srečo sem imela, da smo se našli že takrat. Mislim, da je
bilo tudi šoli pomembno, da se ukvajamo s tem. Nisem pa tako zelo veliko
igrala oziroma nisem imela velikih, posebnih vlog. Šlo je bolj za
kolektivne stvari. Ker je Žiga, ki je režiral predstave, leto dni
starejši od mene, je, ko sem bila jaz v četrtem letniku, vse skupaj
zamrlo. Največ sem igrala v tretjem letniku, nekaj tudi v drugem. Tako
res nisem imela občutka glede svoje nadarjenosti.
Tudi v
tujini (predvsem v ZDA) je zelo malo igralcev, ki odstopajo od lepotnih
predstav. Pogrešate tudi kot gledalka več raznovrstnosti?
Saj
nekaj jih obstaja, ki »odstopajo«, a imajo potem na to vezane vloge.
Kot gledalka pogrešam več raznovrstnosti, a se mi zdi, da se, ker se
toliko govori o tem, dela več raznovrstnih vsebin. Potem pa podzavestno
bolj to gledam in spremljam, zato nimam občutka, da se toliko razvršča.
Se pa zavedam, da to ni realna slika in da se še zmeraj ljudi razvršča
po nekih lepotnih predalčkih.
Zna pa biti drugačnost v kakšnih okoliščinah tudi prednost pri dodelitvi vlog ...
Ja,
a sem najbolj vesela, ko vem, da sem delo dobila, ker nekdo hoče delati
z mano, ne zaradi mojega videza. Zdi se mi, da Žiga Divjak in Nina
Rajić Kranjac nista nikoli razmišljala o tem, kilogrami niso tisto, kar
ju zanima oziroma kar iščeta pri meni, ampak vidita onkraj tega, to pa
je zame najbolj dragoceno. Ljudje zelo radi na podlagi videza ocenijo
tvoj značaj in osebne lastnosti, čeprav to ni nujno realno. Še posebno
igralce, nas najraje oblikujejo, kot plastelin, potem pa vsak lepi gor
svoje, kar hoče.
Se bojite »predalčkanja«?
Ne vem, če se ga bojim, me pa moti.
Končali ste študij dramske igre, za magistrski študij, ki ste ga končali julija letos, pa ste izbrali gledališko petje. Kako to?
Gledališko
petje spada pod dramsko igro. Na magisteriju imaš dramsko igro, znotraj
nje pa umetniško besedo, dramsko igro, igro z lutko in petje. Moj naziv
je tako magistirca igre. Za to smer sem se odločila, ker zelo rada
pojem in sem se lahko eno leto poglabljala v to, si izbirala program in
delala, kar sem hotela. Pa tudi Žarko Prinčič in Darja Švajger sta zelo
dober dvojec. V prihodnosti bi še rada pela.
Kakšne so vaše pevske ambicije?
Jazz.
V smislu petja v kakšni skupini?
Ja,
to bi si zelo želela. Ampak to je povsem novo polje, ko se moraš
povezati z ljudmi in se morajo zgoditi prave stvari, da se vse
»poklopi«. S skupino sem sicer že pela na sklepni prireditvi
Borštnikovega srečanja in za magistrsko predstavo. V srednji šoli sem
hodila na solopetje, še pred tem sem pela v zborih. Vse življenje pojem,
najbolj sem se v to usmerila na magistrskem študiju, potem pa se je
petje malo umaknilo na stranski tir.
Kaj še radi počnete v prostem času?
Rada
berem in pišem. V srednji šoli sem pisala pesmi. Zdaj že dolgo nisem
nobene, se mi pa zdijo, ko jih grem prebirat, nekatere še zmeraj v redu,
medtem ko so nekatere naivne in otročje. Polet tega so močno pod
vplivom tistega, kar sem takrat brala: če sem brala Zajca, je pesem zelo
zajčevska … Zdaj pišem prozo. Ne vem, če bom kdaj kaj objavila. To
namreč terja svojevrsten pogum. Stati na odru je nekaj drugega, saj
imaš ob sebi ekipo, nikoli ne stojiš sam za tistim, kar si naredil, ko
nekaj napišeš, pa si sam in sam odgovoren za vse. A se mi zdi, da tudi
tu napredujem, in bi rada to več počela. Je pa tako, da če več berem,
želim podzavestno tudi več pisati. Takrat razmišljam drugače in
drugače delujem v svetu.
Imate kakšnega priljubljenega avtorja ali delo?
Ne,
obstaja toliko dobrih stvari, ki jih hočem prebrati, da ponavadi
preberem le eno delo nekega avtorja, ker iz tega potem dobim neki
občutek, kako piše. Potem pa grem raje brat koga drugega. Za to, kaj bom
vzela v roke, se odločam na podlagi vlogov in prispevkov o knjigah. A
človeka, ki se ukvarja s kritikami knjig, moram začutiti, ker je tega na
spletu ogromno; če mi je blizu in nagovori nekaj v meni, potem zaupam
njegovi presoji.
Zelo radi tudi kuhate ...
Ja,
od nekdaj sem rada ustvarjala v kuhinji. Mami sem šla vedno na živce s
svojim »eksperimentiranjem«. Ni se mi namreč vedno vse posrečilo, kdaj
je bilo treba kaj tudi zavreči. Kuham dvakrat na dan, čeprav le zase.
Včasih mi kdo reče, da bi kuhal, a se mu le zase ne ljubi. Ampak saj to
ni nič takšnega, le količino zmanjšaš. Zelo mi je všeč, da pride kdo k
meni na kosilo. Zelo rada kuham za prijatelje. Če imam koga rada, mu
zagotovo kdaj kaj skuham, s kuho izkazujem svojo ljubezen. Pri kuhanju
je sicer podobno kot pri knjigah: če na spletu najdem kuharskega
mojstra, ki mi je všeč kot človek, naredim kaj po njegovih receptih,
sicer pa rada pripravljam vse kuhinje, od tajske do sredozemske in
turške.
Na Facebooku ste pred časom napisali, da
razmišljate o snovanju kulinaričnih vsebin. V kakšnem smislu? Bi želeli
imeti kuharsko oddajo?
Veliko razmišljam o tem, imam
veliko idej in gradiva. Zdi se mi prava pot, ker to res rada počnem, ni
se mi treba siliti. Kako to udejanjiti, pa ne vem. Rada bi to delala v
obliki videovsebin, a sploh ne vem, kako se stvari lotiti, bi šla
najprej pisat scenarij ali kaj drugega. Zdaj imam le drobce in zamisli,
nimam pa še izdelane ideje in platforme.
Kakšno sled si sicer želite pustiti pri ljudeh?
Rada
bi delala stvari, ki hranijo mene in ljudi, ki to gledajo. Ne govorim
le o zabavi in lahkotnih vsebinah, daleč od tega. Rada bi peljala sebe
in človeka, ki bi to gledal, čez stvari, ki jih je težko gledati, ki so
čustveno naporne, ki pa bi mu na koncu dale neki pogum, hrano, kaj v
razmislek, zagon v življenju. Na kakšen način to doseči, je druga stvar.
Se mi pa zdi, da če si iskren v tem, kar delaš, in če delaš tisto, kar
rad delaš, ljudje to začutijo. Če se v nekaj siliš, to ni dobro za
nikogar.
Glede na vaš priimek: ste v sorodu z Jernejem Dirnbekom - Dimekom iz Mi2?
Sva, a v daljnem. Osebno ga ne poznam. Seveda vem za njegov obstoj, ne vem pa, ali ve on za mojega.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se