Igralka Sara Dirnbek je kljub mladosti zvrstila že kar nekaj opaznih vlog, med drugim naslovno (anti)junakinjo v seriji na VOYO Lp, Lena!, za katero je nedavno posnela drugo sezono. Nastopila je v filmih Igram, sem, Cankar, Zamejen in Govori glasneje, na odrskih deskah pa jo lahko vidite v Mestnem gledališču ljubljanskem v predstavi Kresnice, v Slovenskem mladinskem gledališču v uprizoritvah Odilo. Zatemnitev. Oratorij. in Človek, ki je gledal svet, v Anton Podbevšek teatru v predstavi Mazohistka ter v SNG Drama Ljubljana v drami Hlapci. 26-letnica iz Posavja pa je poleg igre nadarjena še za marsikaj drugega. Za kaj, boste izvedeli v nadaljevanju, kot tudi, zakaj je zavrnila ponudbo za zaposlitev in zakaj ne mara »predalčkanja«.

Nedavno ste končali s snemanjem druge sezone serije LP, Lena, ki brez cenzure in z veliko sarkazma odstira tančice skrivnosti mlade generacije. Ste pričakovali takšen uspeh serije?

Upala in tudi pričakovala sem, da bomo posneli še drugo sezono.

Čemu pripisujete tako dober odziv gledalcev na serijo?

Mogoče so jo tako lepo sprejeli, ker v Sloveniji še ni bilo takšne vsebine – da bi o milenijcih govorili milenijci. Mislim, da se pozna pristnost, tako scenaristično kot igralsko in govorno, da gre za resnični slog nekega študenta v Ljubljani.

Lahko malce namignete, kaj se Leni dogaja v novi sezoni?

Lena bo še vedno Lena. Tudi v tej sezoni bo veliko zapletov. Več pa ne bi rada razkrila.

Serijo ste snemali poleti, v času, ko je večina ljudi na dopustu. Vam je bilo zaradi tega kaj hudo?

Meni je kar všeč delati poleti. Najraje grem na morje septembra. Letos sem bila ta mesec prvič po nekaj letih prosta, kar je bilo zame popolno. Sicer pa imam najraje umirjen tempo dela in vmes kakšne premore. Nimam rada skrajnosti.

Kaj pa vas čaka v novi gledališki sezoni?

Na Borštnikovem srečanju bom v tekmovalnem programu nastopila v predstavi Kresnice, česar sem zelo vesela, imam tudi ponovitve predstave Mazohistka, za nekatere stvari pa se še dogovarjam.

Ste zadovoljni z naborom vlog?

Za zdaj je v redu. Je pa vse zelo nepredvidljivo, vedno te spremlja občutek negotovosti, ki ni prijeten, ker je vse pogosto iz danes na jutri. A mislim, da je to odsev časa, da je na splošno tako, da nikoli ne veš, kaj te čaka, ne le pri nas, samozaposlenih v kulturi – prekarno delo se je zalezlo v vse pore.

Če bi vam v katerem izmed gledališč ponudili, da postanete njihova članica, bi se odločili za to?

Zdi se mi dobro, da se po Akademiji še ne ustališ, ampak da malo krožiš, ker na ta način spoznaš več ljudi in miselnosti. Ko si mlad, imaš še druge stvari, ki so ti pomembne. Tako da je bila zame to dobra izkušnja. Le v Slovenskem mladinskem gledališču sem delala dvakrat, povsod drugod pa zgolj po enkrat. Če bi zdaj dobila ponudbo, bi jo verjetno sprejela, a ne za vsako ceno. Sem jo že dobila, a ker sem bila pred tem že dogovorjena za druge projekte, ki sem se jih veselila, se mi ne bi zdelo pošteno, da bi jih zavrnila, potem ko je prišla ponudba za delo.

Kaj vas je sploh gnalo k temu poklicu?

To sem hotela biti, še preden sem vedela, kaj je to.

Imate v družini kakšne igralce?

Ne, moja mami je vzgojiteljica, oče poklicni gasilec, dedek kovinostrugar, babica pa kuharica. Zelo sem hvaležna mami, ker me nikoli ni »posiljevala« s tem, kaj bi morala biti, ampak je zmeraj spoštovala moje odločitve in me podpirala. To ni samoumevno, ker vem za kar nekaj primerov, ko so starši živeli skozi svoje otroke.

Po zunanjosti odstopate od svojih kolegov. Ste se na sprejemnih izpitih za AGRFT bali, da vas zaradi tega ne bi vzeli?

Ko sem šla na sprejemne izpite, se mi niti sanjalo ni, ali sploh sem za to. Nobenega občutka nisem imela o svoji nadarjenosti oziroma o njeni odsotnosti. Vedela sem le, da si tega želim, nisem se pa znala umestiti na vrednostni lestvici. Zelo prestrašena sem šla že zaradi tega, zaradi videza pa se je ta strah le še okrepil. A če ne bi bila sprejeta, krivde ne bi pripisovala toliko videzu, bolj bi jo temu, da nisem dovolj dobra oziroma nadarjena. Sem pa imela pomisleke, saj še posebno v Sloveniji nisem videla nobene pretežke igralke. Mislila sem, da to sploh ni mogoče. Sicer pa okoli sprejemnih izpitov na AGRFT-ju, še posebno za igro, vlada velika »fama«. Mislim, da je bilo včasih veliko bolj grobo, tudi pozneje na študiju, ker so bili mentorji, ki so zelo posegali v zasebnost in duševnost človeka, ki so ga imeli pred sabo. A mislim, da se je zdaj to umirilo. Zdi se mi tudi, da če prideš na sprejemne izpite nadut, čeprav je to najbrž obrambni mehanizem, ker v resnici ne veš, ali si dober ali nisi, se bodo ocenjevalci na to odzvali in te ne bodo božali. Če si v redu in prideš s tem, kar imaš, ter narediš to, kar ti rečejo, in si vljuden, pa bodo vljudni tudi oni. Sama nisem imela nobene »travmatične« izkušnje. Meni je bilo stresno zaradi mene same. To pa grozno! Ampak sem preživela.

Ste bili že pred tem v kakšni gledališki skupini?

Obiskovala sem brežiško gimnazijo, kjer so te skupine zgolj občasne, ne tako kot v Prvi gimnaziji v Mariboru, v Novi Gorici ali na poljanski gimnaziji v Ljubljani, kjer imajo že pravo gledališko tradicijo. Mi smo delali, ker se je naključno zgodilo, da smo se zbrali na kupu, potem pa smo na lastno pest počeli neke stvari. Poleg mene so bili še zdajšnja igralca Nik Škrlec in Žan Koprivnik, Žiga Divjak, ki je zdaj režiser, Matic Drakulić, ki je zdaj montažer, in še nekateri drugi, ki pa so potem šli v druge smeri. Srečo sem imela, da smo se našli že takrat. Mislim, da je bilo tudi šoli pomembno, da se ukvajamo s tem. Nisem pa tako zelo veliko igrala oziroma nisem imela velikih, posebnih vlog. Šlo je bolj za kolektivne stvari. Ker je Žiga, ki je režiral predstave, leto dni starejši od mene, je, ko sem bila jaz v četrtem letniku, vse skupaj zamrlo. Največ sem igrala v tretjem letniku, nekaj tudi v drugem. Tako res nisem imela občutka glede svoje nadarjenosti.

Tudi v tujini (predvsem v ZDA) je zelo malo igralcev, ki odstopajo od lepotnih predstav. Pogrešate tudi kot gledalka več raznovrstnosti?

Saj nekaj jih obstaja, ki »odstopajo«, a imajo potem na to vezane vloge. Kot gledalka pogrešam več raznovrstnosti, a se mi zdi, da se, ker se toliko govori o tem, dela več raznovrstnih vsebin. Potem pa podzavestno bolj to gledam in spremljam, zato nimam občutka, da se toliko razvršča. Se pa zavedam, da to ni realna slika in da se še zmeraj ljudi razvršča po nekih lepotnih predalčkih.

Zna pa biti drugačnost v kakšnih okoliščinah tudi prednost pri dodelitvi vlog ...

Ja, a sem najbolj vesela, ko vem, da sem delo dobila, ker nekdo hoče delati z mano, ne zaradi mojega videza. Zdi se mi, da Žiga Divjak in Nina Rajić Kranjac nista nikoli razmišljala o tem, kilogrami niso tisto, kar ju zanima oziroma kar iščeta pri meni, ampak vidita onkraj tega, to pa je zame najbolj dragoceno. Ljudje zelo radi na podlagi videza ocenijo tvoj značaj in osebne lastnosti, čeprav to ni nujno realno. Še posebno igralce, nas najraje oblikujejo, kot plastelin, potem pa vsak lepi gor svoje, kar hoče.

Se bojite »predalčkanja«?

Ne vem, če se ga bojim, me pa moti.

Končali ste študij dramske igre, za magistrski študij, ki ste ga končali julija letos, pa ste izbrali gledališko petje. Kako to?

Gledališko petje spada pod dramsko igro. Na magisteriju imaš dramsko igro, znotraj nje pa umetniško besedo, dramsko igro, igro z lutko in petje. Moj naziv je tako magistirca igre. Za to smer sem se odločila, ker zelo rada pojem in sem se lahko eno leto poglabljala v to, si izbirala program in delala, kar sem hotela. Pa tudi Žarko Prinčič in Darja Švajger sta zelo dober dvojec. V prihodnosti bi še rada pela.

Kakšne so vaše pevske ambicije?

Jazz.

V smislu petja v kakšni skupini?

Ja, to bi si zelo želela. Ampak to je povsem novo polje, ko se moraš povezati z ljudmi in se morajo zgoditi prave stvari, da se vse »poklopi«. S skupino sem sicer že pela na sklepni prireditvi Borštnikovega srečanja in za magistrsko predstavo. V srednji šoli sem hodila na solopetje, še pred tem sem pela v zborih. Vse življenje pojem, najbolj sem se v to usmerila na magistrskem študiju, potem pa se je petje malo umaknilo na stranski tir.

Kaj še radi počnete v prostem času?

Rada berem in pišem. V srednji šoli sem pisala pesmi. Zdaj že dolgo nisem nobene, se mi pa zdijo, ko jih grem prebirat, nekatere še zmeraj v redu, medtem ko so nekatere naivne in otročje. Polet tega so močno pod vplivom tistega, kar sem takrat brala: če sem brala Zajca, je pesem zelo zajčevska … Zdaj pišem prozo. Ne vem, če bom kdaj kaj objavila. To namreč terja  svojevrsten pogum. Stati na odru je nekaj drugega, saj imaš ob sebi ekipo, nikoli ne stojiš sam za tistim, kar si naredil, ko nekaj napišeš, pa si sam in sam odgovoren za vse. A se mi zdi, da tudi tu napredujem, in bi rada to več počela. Je pa tako, da če več berem, želim podzavestno tudi več pisati. Takrat razmišljam drugače in drugače delujem v svetu.

Imate kakšnega priljubljenega avtorja ali delo?

Ne, obstaja toliko dobrih stvari, ki jih hočem prebrati, da ponavadi preberem le eno delo nekega avtorja, ker iz tega potem dobim neki občutek, kako piše. Potem pa grem raje brat koga drugega. Za to, kaj bom vzela v roke, se odločam na podlagi vlogov in prispevkov o knjigah. A človeka, ki se ukvarja s kritikami knjig, moram začutiti, ker je tega na spletu ogromno; če mi je blizu in nagovori nekaj v meni, potem zaupam njegovi presoji.

Zelo radi tudi kuhate ...

Ja, od nekdaj sem rada ustvarjala v kuhinji. Mami sem šla vedno na živce s svojim »eksperimentiranjem«. Ni se mi namreč vedno vse posrečilo, kdaj je bilo treba kaj tudi zavreči. Kuham dvakrat na dan, čeprav le zase. Včasih mi kdo reče, da bi kuhal, a se mu le zase ne ljubi. Ampak saj to ni nič takšnega, le količino zmanjšaš. Zelo mi je všeč, da pride kdo k meni na kosilo. Zelo rada kuham za prijatelje. Če imam koga rada, mu zagotovo kdaj kaj skuham, s kuho izkazujem svojo ljubezen. Pri kuhanju je sicer podobno kot pri knjigah: če na spletu najdem kuharskega mojstra, ki mi je všeč kot človek, naredim kaj po njegovih receptih, sicer pa rada pripravljam vse kuhinje, od tajske do sredozemske in turške.

Na Facebooku ste pred časom napisali, da razmišljate o snovanju kulinaričnih vsebin. V kakšnem smislu? Bi želeli imeti kuharsko oddajo?

Veliko razmišljam o tem, imam veliko idej in gradiva. Zdi se mi prava pot, ker to res rada počnem, ni se mi treba siliti. Kako to udejanjiti, pa ne vem. Rada bi to delala v obliki videovsebin, a sploh ne vem, kako se stvari lotiti, bi šla najprej pisat scenarij ali kaj drugega. Zdaj imam le drobce in zamisli, nimam pa še izdelane ideje in platforme.   

Kakšno sled si sicer želite pustiti pri ljudeh?

Rada bi delala stvari, ki hranijo mene in ljudi, ki to gledajo. Ne govorim le o zabavi in lahkotnih vsebinah, daleč od tega. Rada bi peljala sebe in človeka, ki bi to gledal, čez stvari, ki jih je težko gledati, ki so čustveno naporne, ki pa bi mu na koncu dale neki pogum, hrano, kaj v razmislek, zagon v življenju. Na kakšen način to doseči, je druga stvar. Se mi pa zdi, da če si iskren v tem, kar delaš, in če delaš tisto, kar rad delaš, ljudje to začutijo. Če se v nekaj siliš, to ni dobro za nikogar.

Glede na vaš priimek: ste v sorodu z Jernejem Dirnbekom - Dimekom iz Mi2?

Sva, a v daljnem. Osebno ga ne poznam. Seveda vem za njegov obstoj, ne vem pa, ali ve on za mojega.