Arhiv NTRC

Karel Gržan meni, da je čas dozorel za duhovi preboj, in verjame, da manipulacija elite za vzpostavitev nekega novega svetovnega reda ne bo uspela. »V zadnjem času opažam, kako močno se v ljudeh budi zavest. Vedno več ljudi izstopa iz ujetosti v manipulativne kalupe. Vedno številčnejši so, ki mirno pripovedujejo svojo spoznavno resničnost in jo osvetljujejo v dialogu z drugimi,« pravi. A ni edini, ki zaznava prelomno dogajanje. »Pred približno mesecem in pol je v Braslovčah do mene pristopil sedemletni deček Gabrijel in mi dejal, da stari svet umira in da se rojeva novi. Povedal je še, da mu je to rekel Jezus in naj se tega nič ne bojimo.«

Vsi smo ljudje z veliko začetnico

»Civilizacija je v prehodu. Računa se na vsakega izmed nas,« poudarja pater in dodaja, da ni bolj ali manj pomembnih. »Vsak človek je človek z veliko začetnico. Ena od manipulacij, v katero so nas vpeljali in se zdi samoumevna, je, da so nekateri ljudje pomembnejši od drugih. Da so nekateri kralji, drugi hlapci. To je manipulacija. Vsak človek je kraljevski. Ni bolj ali manj vrednih. Vsi smo ljudje.«

Ob tem se je dotaknil izobraževalnega sistema, do katerega je zelo kritičen. Kot je pojasnil, je naš šolski sistem narejen tako, da ceni samo dober spomin, torej ali znaš ponoviti tisto, kar ti drugi povedo. Ne ceni pa drugih talentov, kot so srčnost, intuitivnost, empatija … In če ceni samo dober spomin, je to manipulacija, poudarja Karel Gržan. Prepričan je, da racionalna inteligenca še zdaleč ni najbolj bistvena za žlahtno sožitje. Ob tem se sprašuje, kam nas lahko ta inteligenca pripelje, če ne cenimo tudi čustvene, socialne, duhovne, estetske ... inteligence. »Treba je podpreti področja odličnosti in spodbujati k sodelovanju,« je izpostavil. Kajti vsak otrok si želi slišati, da je zlata vreden in enako vsak starš, da ima zlatega otroka. Kot je dejal, sam ni bil prepoznan kot »zlat« otrok. Še več. V prvem razredu so ga hoteli dati v posebno šolo. Je namreč težek dislektik. »V osnovni in srednji šoli sem bil po vseh merilih strašno butast. Ker sem se učil, a se nisem mogel naučiti.« Kljub temu je postal doktor literarnih ved. Zato poudarja, da je vsak otrok polnovreden, ne pa da ene kujemo v zvezde, druge pa ne, ker jih nismo prepoznali v njihovem talentu.

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku, ki je izšel 27. oktobra 2022.