Po umiku iz politike leta 2021 se je Angela Merkel preselila v podeželski Klein Freudenstadt (Srečno mestece), kjer zdaj vsake toliko razplete kakšen umor. Še vedno nosi svoje hlačne kostime močnih barv, in ko jo mož vpraša, za božjo voljo, zakaj le, Angela odvrne, »še vedno jih imam 50 v omari«.
No, ne zares – miss Merkel je doma v seriji knjig Davida Safierja, po katerih so Nemci posneli dva televizijska filma. Nemški kritiki so bili mlačni, zato pa sta bila filma, v katerih nekdanjo kanclerko igra Katharina Thalbach, letos poleti zelo všeč Italijanom in tudi Američani so ju bili veseli, čeprav jim številne reference na evropsko politiko niso povsem jasne.
In potem smo prejšnji torek izvedeli, kaj je zadnja tri leta v resnici počela Angela Merkel, tista prava Angela: pisala je avtobiografijo. Ne živi v Srečnem mestecu in se ne ukvarja z umori. Takole na prvi pogled se zdi, da je avtobiografija bivše kanclerke manj zabavna kot dogodivščine navihane Miss Merkel. Napovedniki za filma na YouTubu so ubijalski.
Obžalovanje je za reve
Avtobiografija, ki jo je nekdanja kanclerka napisala skupaj z Beate Bauman, že več kot tri desetletja svojo tesno sodelavko, se v izvirniku imenuje Freiheit, svoboda, sočasno je izšla v tridesetih jezikih. Samo za angleško verzijo, Freedom, je hkrati trdo garalo devet prevajalcev, ki so prevajali vsak svoj del knjige.
Oh, in za november je bil napovedan tudi tretji del pustolovščin Miss Merkel. Safier je idejo za knjige dobil leta 2019, prav na dan, ko je kanclerka oznanila, da se ne bo potegovala za peti mandat na čelu države. Prepričan je, da bi bila odlična detektivka: »Merklova je izredno inteligentna, veliko bolj kot drugi politiki. Pa trmasta je. In po tridesetih letih v politiki je navajena sociopatov in psihopatov.« Angela Merkel noče povedati, ali je knjigi prebrala – sem jo vprašala, pa se izmika, pravi Thalbachova, je pa rekla, da je osebje njenega urada nad njima navdušeno. Safier meni, da ju najbrž je: »Ali vi v kriminalnem romanu, kjer ste glavni lik, ne bi prebrali vsaj prvih deset strani?«
V tretjem delu, je napovedal, Merklova obiskuje psihoterapevta, ker je ob pisanju spominov spoznala, da je pustila preveč stvari nerešenih. Ali tako čuti tudi prava Angela Merkel, je najbrž še prezgodaj reči. Vsekakor v svoji knjigi trdi, da ima le malo obžalovanj.
Izposojeno pri kraljih
Če jo naročite po spletu, vas bo knjiga z več kot 700 stranmi stala dobrih 44 evrov. Plus poštnina. Ampak premislite, kaj pravzaprav pričakujete: če upate, da boste brali obračun s svetovnimi politiki ali lahkotne čenče iz zakulisja, boste razočarani. Kar pa ne pomeni, da Merklova nobenega ne ošvrkne (je kdo rekel Putin, je kdo rekel Donald Trump?).
O Putinu: »Človek, ki je vedno na preži, kdaj ga bo kdo prizadel, in vedno pripravljen na maščevanje, vključno s psihološkimi igricami s psom in namernim zamujanjem. Tako obnašanje se ti lahko zdi otročje, vredno graje, lahko ob tem zmaješ z glavo – ampak z vsem tem še ne moreš doseči, da bi Rusija izginila z zemljevida.«
Da se je v svojih letih v visoki politiki držala znamenitega načela britanske kraljeve družine, pravi: nič ne razlagaj, nič se ne pritožuj. Tega se je držala tudi leta 2007 na obisku pri Putinu, ki se je šel z njo psihološke igrice: ker je vedel, da se kanclerka boji psov – eden jo je nekoč ugriznil – je na srečanje pripeljal svojega labradorca. »Samo mirno, osredotoči se na fotografe, saj bo hitro mimo,« si je takrat dopovedovala. Posnetki s tega srečanja jo kažejo mirno in nasmejano.
Slovenija
Zavarovalnica Generali med peščico najboljših blagovnih znamk
Tistih, ki so se ji najbolj zamerili, preprosto ne omenja, na primer bivšega grškega finančnega ministra Yanisa Varoufakisa. Kot da ga ni nikoli bilo. Borisu Johnsonu avtorica posveti manj pozornosti kot hrani v kanclerski menzi. Mešane solate so bile menda nepozabne.
Poslanstvo
Prvi del je pripoved o njenih prvih treh desetletjih v Vzhodni Nemčiji. Rodila se je (leta 1954) v Hamburgu, a je oče, luteranski pastor, družino preselil na vzhod, ko je imela Angela šest mesecev. »Prepričan je bil, da tam potrebujejo ljudi, kot je on. Morda bi temu lahko rekli poslanstvo.« Je mislil, da bo tam bolje? V resnici ni bilo, v deželi, kjer vera ni bila dobrodošla in duhovniki tudi ne, ni moglo biti. Jo je pa oče naučil, kako se učinkovito ubraniti tajne policije: ko so jo skušali rekrutirati, da bi ovajala zanje, je nedolžno rekla, veste, jaz sem zgovorna punca, ljudem moram vedno takoj izklepetati, kar mi pade v glavo. In so ji dali mir.
Ko je leta 1989 padel berlinski zid, je imela 35 let. »Marsikaj sem pričakovala, a ne podarjene svobode, še preden sem bila zrela za pokoj.«
Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem)
Po šestnajstih letih na čelu Nemčije je Merklova leta 2021 odšla na vrhuncu, slavljena in oboževana. Toda v treh letih po njenem odhodu so se Nemci začeli spraševati, ali so bile nekatere njene odločitve res pravilne. Ona jih še vedno zagovarja, meni, da je bilo prav, da se je Nemčija odpovedala jedrski energiji (in je tudi v prihodnje ne priporoča), da je Nemčija (zdaj pravijo, da preveč) odvisna od ruskega plina, da sta imela s tedanjim francoskim predsednikom Sarkozyjem prav, ko sta Ukrajini in Gruziji leta 2008 preprečila vstop v NATO.
In ne, nikakor in absolutno NE obžaluje, da je leta 2015 odprla nemške meje beguncem, predvsem sirskim (in da je pozirala za selfi s sirskim beguncem) – čeprav prizna, da ni pričakovala tega, kar je sledilo: »Še vedno ne razumem, kako lahko nekdo domneva, da je prijazen obraz na fotografiji dovolj velika spodbuda za cele trume ljudi, da zapustijo domovino.« Sploh pa, pravi, je v hitro starajoči se Nemčiji »zakonito priseljevanje bistvenega pomena«. Ta odločitev je bila, piše, »cezura v mojem kanclerstvu«. In eden glavnih razlogov, zakaj se je odločila napisati avtobiografijo.
Koga vprašaš za nasvet glede Trumpa?
Drugi del knjige se ukvarja s svetovno politiko in njenimi srečanji z voditelji držav. Tiste, ki ji niso bili simpatični, omenja redko ali pa sploh ne, izjemi pa naredi za Putina in seveda Trumpa, ki se na njunem srečanju leta 2017 ni hotel rokovati z njo pred fotografi, čeprav mu je diskretno šepnila, da bi se morala. »Takoj, ko sem to izrekla, sem v mislih zmajala z glavo nad sabo: le kako sem lahko pozabila, da Trump zelo dobre ve, da hoče doseči prav to, da bi se govorilo o tem.« Sploh pa, se je okrcala, le kako je mogla domnevati, da je ameriški predsednik »popolnoma normalen človek«?
O Trumpu: »Na vse je gledal s stališča nepremičninskega podjetnika, kar je bil, preden je postal politik. Vsaka posest gre nekomu v roke samo enkrat, če ne v njegove, jo je dobil nekdo drug. Tako je gledal tudi na svet. Zanj so vse države konkurenca druga drugi in uspeh ene je poraz druge, ni verjel, da se s sodelovanjem lahko izboljša dobrobit vseh.«
In je šla, pametna ženska, kakršna je, po nasvet k modremu možu – bi pa lahko njeno izbiro modreca označili za blago presenetljivo: Merklova se je obrnila na papeža Frančiška. »Ne da bi koga navedla po imenu, sem ga vprašala, kako bi on ravnal pri bistveno razhajajočih se mnenjih v skupini pomembnih ljudi. Takoj je vedel, na koga merim, in odgovoril: 'Upognite, upognite in še bolj upognite, a pazite, da se ne zlomi.'«
V knjigi bivša kanclerka prizna, da si na vso moč želi, da bo v ameriških predsedniških volitvah zmagala Kamala Harris, ampak medtem so se volitve že zgodile in Harrisova ni zmagala. Vrnil se je Trump, očitno še hujši kot prvič. Mogoče bi morali vprašati Frančiška, kaj zdaj.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
