##IMAGE-3865919##

PREBUJENI ŠKRAT

Pod skalnato, šentviško goro stari škrat spi
in gorje nam, če se slučajno zbudi
ter vso to nesnago, ki se je nabrala, vidi!
Pozna jesen je.
V gozdu pod goro nenadoma zagrmi in glej ga zlomka,
naš škrat se predrami!!!
Počasi odpre ogromne oči, popravi rep, nabrusi roge,
z dlanjo pogladi dolgo brado,
srce mu poskoči, občuti naslado.
»V dolino, v vas se odpravim,« reče
in s kratkimi nožicami urno navzdol steče.

Pride do s soncem obsijane, znane doline,
se zagleda v nevidne sipine:
»Kaj pa to je? Kje so skale, brzice velike in male? Pa moj prijatelj ribič stari,
kateremu moja neustrašna malenkost vsak ulov pokvari!?
Kje drevesa so, ptiči glasni,
srne, zajci, zaljubljenci strastni?

Komu zdaj štrene mešal bom, kamne metal, otroke ustrahoval?
Se mladim dekletom, hm, hm … s sladkim glasom osladno prilizoval!

Pa zagleda ob cesti nekaj obrazov,
sploščenih, negibnih, smejočih se,
brez življenja dokazov.
»Kdo pa tile so? Jih ne poznam!
Najbolje bo, da stečem kar stran!«

Dajmo škratek, pot pod noge, zamahni z repom in pokaži roge!
Vrni v gozd se - tam tvoj dom je. Pusti vas! Pusti dolino!
Naj se le ta odene v znano sivino,
meglo gosto, nakladanje večno, fino, odtisnjeno v mehko gnetljivo glino,
ki spominja na brezoblično gmoto, namočeno v rujno vino.

Zamišljeno srečen se škrat vzpenja na šentviško goro,
želi si čim prej pozabiti na doživeto moro.

Med veselim poskakovanjem zdrsne mu korak;
»Hja! Vsak, ki pleza proti vrhu, še ni junak!«

»Utesnjenost doline je polna negativne klime;
Saj, da me otožnost mine, si izmislim šaljive rime!
Auuu!!! Me že hudomušnost za jezik vleče in me za besedo prime!

»Ko deželni očak, karseda resen možak
oblečen v črn, prefinjen frak, reče kvak, kvak,
utrujen vojak v hipu dobi tako visok tlak,
da si krajevni veljak nemudoma čez gluha ušesa povezne
kot koprena tanki, prosojni trak.
Takrat pogumni silak – prvak,
tiho po prstih in na skrivaj,
sede na hitri mednarodni vlak.

Zvesti bedak - težak nenehno puli trdovratno zakoreninjeni slak,
da slučajno ne zraste nežni, v vetru zibajoči se rdeč mak.
Zlohotni rak se zarine v spolzek, smrdljivi plak,
da lahko gostobesedni, mlak levak, v miru meša že tisočkrat premešani zrak.
Meni, nagajivemu škratu, pa na oči, po domače rečeno, pade MRAK!

Navkljub vsemu zavriskam si na glas!
Ko j...e dolino in ko j...e vas!!!«