Arhiv NTRC

»Ali si mlel kruh v ustih in se je naslednji dan drobil ali bil celo trd kot kamen. Nobena od teh vrst kruha ni imela mehke sredice in hrustljave skorjice, kot sva želela. Zato sem začela raziskovati, brskati za informacijami po spletu,« o začetnem iskanju pripoveduje Prlečka, ki je odraščala v Lovrencu na Pohorju. Med iskanjem pravega kruha za moža se je spomnila babice, ki je v Prlekiji pekla tako, da si je vsakič, ko je zamesila testo za kruh, del testa shranila, ga posušila in prihranila za naslednjo peko. »Ko se je testo sušilo, se je tudi ›kislilo‹. Zato je bil včasih kruh malenkost bolj kisel in dlje svež.« Po babičinem vzoru in po številnih knjigah, ki jih je naročala tudi iz Amerike, ter po brskanju po spletu je skušala sama narediti droži. »Bila sem navdušena. A niso uspele. Še zdaj ne vem, zakaj ne. Morda nisem bila dovolj vztrajna, morda ni bila prava moka, morda ni bila v redu voda. A nisem obupala. Po ekološko moko, mleto na mlinske kamne, sem šla v bližnji mlin in poskusila še enkrat. Te druge droži so uspele in to je še danes moj Rudl,« o nastanku prvega nastavka pripoveduje svetovno znana mojstrica priprave pekovskih izdelkov na ›drožasti‹ način. Takšen kruh je njenemu Sašu ustrezal, vzljubila ga je tudi sama. In takrat se je začela njena ljubezen do droži nezaustavljivo množiti.

Foto: Andraž Purg- GrupA

Preberite več v Novem tedniku