Emirati pospešeno gradijo naftovod, ki lahko spremeni tok svetovne nafte
Združeni arabski emirati pospešujejo gradnjo novega naftovoda mimo Hormuške ožine. Projekt je približno na polovici in naj bi obratoval leta 2027.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Združeni arabski emirati so sredi največjih pretresov na energetskem trgu v zadnjih letih pospešili gradnjo novega naftovoda, ki bo surovo nafto preusmeril mimo Hormuške ožine.
Kot je po poročanju Reutersa v sredo dejal izvršni direktor družbe ADNOC Sultan Al Jaber, je nova cev približno 50-odstotno dokončana, država pa računa, da bo obratovala leta 2027. Projekt naj bi podvojil zmogljivosti izvoza nafte prek pristanišča Fudžajra, ki leži ob Omanskem zalivu in zato ni neposredno odvisno od plovbe skozi Hormuško ožino.
Hormuška ožina je za svetovno energetiko ena najbolj občutljivih točk. Po njej je pred zadnjimi motnjami potoval velik del svetovne nafte in utekočinjenega plina, zato vsaka blokada ali vojaška eskalacija na tem območju hitro vpliva na cene energentov, stroške prevoza in inflacijo.
Guardian je ob napovedi projekta zapisal, da Emirati z novo cevjo ne rešujejo le domačega izvoza, temveč poskušajo ustvariti varnejšo pot za dobave v času, ko se Zaliv vse bolj kaže kot geopolitično tveganje.
Fudžajra kot izhod iz ozkega grla
ZAE že imajo obstoječi naftovod Habšan–Fudžajra oziroma Abu Dhabi Crude Oil Pipeline, ki omogoča izvoz dela nafte mimo Hormuške ožine. Po navedbah Reutersa in specializiranih energetskih portalov znaša zmogljivost obstoječe povezave približno 1,8 milijona sodov na dan, novi projekt pa naj bi te zmogljivosti občutno povečal.
To je za Abu Dabi strateško pomembno iz dveh razlogov. Prvi je varnostni: država želi preprečiti, da bi njen izvoz ostal ujetnik ene same pomorske poti. Drugi je gospodarski: Emirati so v zadnjih letih vlagali v večje proizvodne zmogljivosti, vendar jim je članstvo v OPEC in širšem zavezništvu OPEC+ omejevalo količino nafte, ki so jo lahko uradno pošiljali na trg.
Al Jaber je po Reutersu dejal, da se svet ne more sprijazniti s tem, da bi ena država lahko za talca vzela najpomembnejšo svetovno vodno pot. Po njegovih besedah bi takšna logika omajala samo načelo svobodne plovbe. Njegovo opozorilo ni bilo usmerjeno le na trenutne motnje, temveč na širšo posledico: če svet ne zavaruje odprtih pomorskih poti, se lahko podobni pritiski ponovijo tudi drugje.
Izstop iz OPEC kot prelomnica
Pospešena gradnja naftovoda prihaja kmalu po tem, ko so Združeni arabski emirati 1. maja 2026 izstopili iz OPEC in OPEC+. Reuters je prejšnji teden poročal, da je šlo po uradnih navedbah Emiratov za »suvereno in strateško odločitev«, ne pa za politično potezo proti Savdski Arabiji ali drugim članicam zavezništva.
V praksi pa izstop pomeni več manevrskega prostora. Država se je osvobodila proizvodnih kvot in lahko hitreje prilagaja izvoz lastnim energetskim in gospodarskim načrtom. Reuters je ob tem poročal, da je ADNOC že pred tem ciljal na proizvodno zmogljivost okoli pet milijonov sodov na dan, po izstopu iz OPEC pa se v energetskih krogih omenja tudi možnost nadaljnjega povečevanja zmogljivosti.
V ozadju je dolgoletna napetost med zalivskimi proizvajalkami nafte. Savdska Arabija je kot najvplivnejša članica OPEC tradicionalno zagovarjala usklajeno omejevanje proizvodnje, kadar je bilo to potrebno za stabilizacijo cen. Emirati pa so veliko vlagali v dodatne zmogljivosti in so v zadnjih letih večkrat opozarjali, da jim sistem kvot ne priznava dovolj prostora za rast.
Naftni trg potrebuje več rezerve
Al Jaber je opozoril tudi na širši problem energetskega trga: po njegovem mnenju je svet v zadnjih letih premalo vlagal v proizvodnjo energije. Trenutne letne naložbe v iskanje in pridobivanje nafte, ki jih je ocenil na približno 400 milijard dolarjev, naj bi komaj zadoščale za nadomeščanje naravnega upada na obstoječih nahajališčih. Reuters povzema tudi njegovo oceno, da bi morala biti svetovna rezervna proizvodna zmogljivost bližje petim milijonom sodov na dan, medtem ko je trenutno okoli treh milijonov.
To je pomembno zato, ker rezervne zmogljivosti delujejo kot blažilec. Ko pride do vojne, sankcij, napada na infrastrukturo ali zaprtja pomorske poti, lahko države z dodatnimi zmogljivostmi hitreje povečajo ponudbo in ublažijo cenovni šok. Če je te rezerve premalo, se vsak večji izpad hitreje prelije v višje cene goriv, elektrike, transporta in hrane.
Za evropske države, tudi Slovenijo, se takšni pretresi ne pokažejo nujno samo na bencinskih servisih. Višje cene nafte podražijo ladijski in cestni prevoz, vplivajo na cene industrijskih surovin in lahko posredno dvignejo stroške prehranske verige. Zato je Hormuška ožina, čeprav je geografsko oddaljena, ena tistih točk, ki lahko hitro vplivajo tudi na evropsko inflacijo.
Manj odvisnosti od ene same poti
Nova cev mimo Hormuške ožine zato ni le infrastrukturni projekt. Je del širšega premika, v katerem si Emirati gradijo večjo energetsko samostojnost, večjo izvozno prožnost in močnejšo vlogo v odnosu do ZDA, Azije in drugih velikih porabnic energije.
Če bo projekt končan po načrtih, bo Fudžajra postala še pomembnejše izvozno središče za nafto iz Abu Dabija. Za svetovni trg pa bo to pomenilo nekoliko manjšo odvisnost od Hormuške ožine, čeprav je ta še vedno prevelika, da bi jo lahko en sam naftovod nadomestil. ZAE si z novo povezavo kupujejo predvsem odpornost: možnost, da v naslednji krizi ne bodo popolnoma odvisni od ene najranljivejših pomorskih poti na svetu.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
