Posegel sem po biografskem romanu pisatelja Rudija Mlinarja, Korošca, ki se je udomil v Brežicah. Prebral sem več njegovih del, vendar moram priznati, da me je že omenjeni biografski roman prevzel. Več stvari je, ki so me prevzele. Že to, da je bil Maks Pleteršnik, Bizelan, doma blizu mojih Brežic, da tudi moj rod po praočetu izvira iz Pišec, da je moj oče bil udarnik na traktorju tamkajšnje zadruge in še to, da je v romanu opisano delo štiridesetih let nastajanja slovensko – nemškega slovarja, za katerega je tudi Franc Zalokar, domačin župnik iz Vinice pri Šmarjeti prispeval 11.000 pol slovenskih besed. Zakaj omenjam Zalokarja? Pred leti smo na OŠ Šmarjeta vsi trije, žena Darka, hčerka Damjana, skupaj s potomci Zalokarja, raziskovalno pripravili zgodovinsko nalogo o družinskem rodovnem drevesu, ki je bila odlično ocenjena in je prejela zlato plaketo.

Že v uvodu sem prebral, da se v knjigi skrivajo angeli iz papirja. Sam raje dodam, da so to angeli besed, besednih povedi umetelno napisana s peresom Rudija Mlinarja. Kot sem že povedal, me je to delo pritegnilo.

Želim razložiti zakaj. Opisuje življenje Maksa Pleteršnika, njegove družine, vinorodnega območja Bizeljskega, vas Pišece. Že zamisel, da velikega slovaropisca obišče študent z opravičilom, da se je prišel opravičit, ker so ga študentje na svečani prireditvi prezrli, raje ga niso spoznali, je dobra. Tudi teden dni skupnega bivanja, seznanjanja z velikostjo dela do izdaje slovarja 1995. Pleteršnik je v mojih očeh zrasel v pravo podobo poznavalca, slavista, ustrajnega delavca, sistematika, ki ga je Fran Levec prepoznal, da zmore sam urediti to veliko delo, v obliki dveh debelih knjig. V romanu je mogoče prebrati, da je to »najlepša in najzanimivejša knjiga« Slovencev, ki jo spoštuje vsakdo, komur je lepota slovenščine na srcu. Sam bi rekel, raje v srcu, saj je slovar neizčrpen in neizčrpljiv zaklad slovenske besede. Želim povedati, da je bil tu podan temelj, da se slovenski jezik in z njo kultura po napovedih ohrani vsaj še enainpetdeset let, če ne več.

Priložnost sem imel živeti s Tinkom Dušičem, ravnateljem šole v Pišecah. Spoznal sem njegova prizadevanja v prvih letih naše osamosvojitve, da bi s skladom obnovili domačijo prof. Pleteršnika. Na Pišecah potekajo dobro obiskani Pleteršnikovi dnevi, ki obudijo delo gimnazijskega profesorja, človeka, ki je dihal z domačini Pišec in zapustil velik pečat kraju, s potočkom ob cerkvi, mlinom, domačo govorico, ljubeznijo do trte in izročilom različnih šeg, navad, ljudskih pesmi in običajev. Pravo bogastvo slovenske, štajerske dediščine.

V delu se je s pripovedjo Rudi Mlinar dotaknil vseh pomembnih dogodkov v času po marčni revoluciji 1848, vse do 1. svetovne vojne, potresa v Ljubljani in Brežicah, delo župana Ivana Hribarja, revolucionarja Ivana Cankarja, nastankom kraljevine SHS in še mnogo drugih dogodkov.

Ta razmišljanja so me pripeljale do sklepa, da je potrebno podati predlog komisiji ob izbiri naslova, leposlovnega dela, ki ga dobijo maturanti za nalogo, da napišejo esej, katero vsebino zajema takšno delo. Menim, da je Rudi Mlinar s prefinjenim jezikom, podobami iz življenja to dosegel. Želja, ki je moja izrečena misel, naj še druge bralce romana napoti k razmišljanju in k temu, da tudi oni na nek način podprejo to zamisel.

Naj piš vetra z Orlice ne izbriše te zamisli.