Arhiv Dolenjskega lista

De mortuis nihil nisi bene ali v prostem prevodu O mrtvih govori le dobro je latinski pregovor, ki ga danes uporabljamo kot izraz pietete do mrtvih, njegov izvor pa je nekoliko drugačen, saj izhaja iz praznoverja naših davnih prednikov, ki so se bali, da bi se jim mrtvi maščevali.

Smrt je življenjski dogodek, ki mu živeči posvečamo precejšnjo pozornost. Smrt je težko razumeti. Težko si je pojasniti, da ko umreš, ne obstajaš več, da je vsega konec, da ni več niti spominov na preteklost, na dogodke in ljudi, ki so ti v življenju toliko pomenili. Pomaga, če tega niča ne sprejmeš in verjameš v posmrtno življenje. Tu pa se vse začne in ne konča.

Odnos do smrti in do umrlih je v različnih kulturah različen, a v vseh vse obredje, povezano s smrtjo in umrlimi, temelji na predpostavki posmrtnega življenja, predpostavki, da umrli na neki nematerialen, duhoven način še naprej obstaja, da te opazuje in da presoja tvoja tuzemska dejanja.

Posvečenost mrtvih zahteva spoštljiv odnos do mrtvih in njihov pietetni pokop. S temi besedami je filozof Tine Hribar nekoč na pogovoru o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike opozoril, da je odnos do mrtvih ena temeljnih norm svetovnega etosa. Ko kralj Kreon prevzame oblast, že ob prvem svitu prepove pokop Polinejkovega trupla. Antigona se mu upre in bratovo truplo posipa s prahom in ga tako simbolično pokoplje. Za kazen jo da Kreon živo zakopati. Ko mu Tejrezias napove družinsko tragedijo, Kreon sicer pokoplje Polinejka in odpre Antigonin grob, kjer jo najde obešeno, a je zanj prepozno. Obsojen je na življenje, izgubi pa vse svoje bližnje. Sofoklejeva drama iz petega stoletja pred našim štetjem je aktualna še danes.

Mrtvim se ni dobro zameriti. Ta trditev je na prvi pogled morda smešna. Vendar ni. Različne kulture poznajo različne obrede slovesa od bližnjih, a pri vseh teh obredih, ne glede na to, ali svojci umrlega enostavno zakopljejo v zemljo, ga upepelijo in pepel stresejo v reko ali pa ga obredno, kot so to pred prihodom Evropejcev počela nekatera indijanska plemena, na posvečenem kraju na površju prepustijo mrhovinarjem, gre za pietetno dejanje, za pokop, dejanski ali zgolj simbolni. Vsak umrli ima pravico biti pokopan. Nihče si ne zasluži take kazni, da ne bi smel biti pokopan, ne glede na to, kaj je slabega v življenju storil.

Vera v posmrtno življenje ni le stvar religije, je stvar človekove zavesti. Ko človek umre, ostane v zavesti živih, ki so z njim živeli, ki so ga poznali in se ga spominjajo. Tudi kdor ne verjame v posmrtno življenje, se na grobu bližnjega z njim pogovori. Človek ob smrti ne preneha obstajati, njegovo življenje ni izbrisano. Mrtvi živijo z nami, nas opazujejo in presojajo naša dejanja. To čutimo in imamo slabo vest, če storimo kaj, kar njim ne bi bilo všeč, še sploh, če smo kaj takega storili, ko so bili še živi, če smo kaj takega storili njim. Živim se človek za svoje dejanje lahko odkupi, mrtvim težje. Tudi kupi sveč in ikeban na njihovem grobu in še tako drag nagrobnik ne pomagajo. Z njimi se je treba spraviti drugače, s pravimi dejanji, z dobrimi dejanji do vseh živih, ne le do tistih, za katere mislimo, da si to zaslužijo. Do vseh. Morda bo te dni o tem kaj povedal tudi papež. Če bo, zagotovo ne bo pozabil omeniti beguncev, ki te dni zaradi naše brezbrižnosti in egoizma umirajo nekje sredi morja ali Kolpe na poti v obljubljeno deželo. Tudi Jezus je bil begunec.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.