Človeštvo se v zadnjih letih srečuje z vse bolj pogostimi in intenzivnimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, kar ne bi smelo biti presenečenje, saj znanstveniki pred tem opozarjajo že skoraj pol stoletja. V ospredju letošnje podnebne konference COP29 bodo zlasti pogajanja o novem cilju finančnih sredstev, ki jih razvite države namenjajo za podnebne ukrepe v najrevnejših državah, pri čemer si bodo zlasti države članice EU prizadevale tudi za krepitev ambicij glede zniževanja izpustov toplogrednih plinov, poroča STA. Znanstveniki so že napovedali, da bo po lanskem rekordno vročem letu »skoraj zagotovo« najbolj vroče v zgodovini meritev tudi letošnje leto.
Od dogovorov v Bakuju in nato naslednje leto na COP30 v brazilskem Belemu je odvisno, kako bo v prihodnosti na globalni ravni potekal boj proti podnebnim spremembam, s kakšnim tempom se bodo države lotile procesa razogljičenja in ali bo mogoče ohraniti vsaj kanček upanja na uresničitev ciljev iz Pariškega sporazuma.
Dramatične napovedi
Pred začetkom letošnje podnebne konference je za nove dramatične napovedi poskrbela britanska družba London Stock Exchange Group (LSEG), globalni ponudnik podatkov s področja finančnih trgov. V svojem najnovejšem poročilu Net Zero Atlas so izpostavili, kakšno ceno bomo plačali, če države v naslednjih letih ne bodo ukrepale. Glede na poročilo bodo ob neukrepanju najbolj na udaru nekatera večja mesta, ki so »središča svetovnega gospodarstva« in »dom za več kot polovico svetovnega prebivalstva.« V teh mestih bodo nujni obsežni ukrepi za prilagoditev na podnebne spremembe, ki bodo s seboj prinesli velike finančne vložke.
Po njihovih podatkih bo kar polovica največjih mest na svetu izpostavljena vsaj eni ali več podnebnim nevarnostim, kot so poplave, vročinski valovi, pomanjkanje vode in uničujoči orkani. Prizori, kot smo jih nedavno spremljali v Valencii, bodo vse pogostejši. Če v ZN pričakujejo, da bomo do konca stoletja deležni dviga globalne temperature med 2,6 in 2,8 stopinje Celzija, pa v LSEG opozarjajo, da bodo spremembe občutne že v primeru dviga temperatur za 1,3 stopinje Celzija.
Kot je pojasnil vodja raziskav na področju trajnostnih naložb pri LSEG Jaakko Kooroshy, so v študijo vključili velika mesta, ki skupaj predstavljajo skoraj 20 odstotkov svetovnega BDP in v katerih živi kar 440 milijonov ljudi. Dramatičnih sprememb po njegovih besedah sicer ne bodo deležne vse države, a na svetu praktično ni mesta, ki bi lahko upalo, da bodo tam čez četrt stoletja razmere boljše kot danes.
V Evropi najbolj kritični dve mesti
Kot ocenjujejo v LSEG, bodo sredi stoletja najbolj na udaru velika mesta na Bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji, zlasti Singapur, indonezijski Surabaja in Džakarta, Dubaj, Riad in Džida, v katerih naj bi do leta 2050 zabeležili že več kot 50 dni ekstremne vročine letno.
V primeru Evrope sta v najbolj negotovem položaju nizozemska in španska prestolnica Amsterdam in Madrid, izpostavljajo v poročilu. Amsterdamu preti predvsem nevarnost dviga morske gladine in poplav, medtem ko bo Madrid na udaru vročinski valov in pomanjkanja vode. V Španiji so bes narave dodobra občutili že letos, ko so v Valencii zabeležili najbolj smrtonosne poplave v sodobni zgodovini. Ob tem so na drugi strani zabeležili še hude suše, ki so v kmetijstvu povzročile večmilijonsko škodo. Posušili so se vinogradi v znameniti katalonski regiji Penese, kjer so uničene korenine tudi do 30 let starih vinskih trt. Katalonija namreč kar 40 mesecev zapored beleži podpovprečno količino padavin, poroča hrvaški časnik Jutarnji list. Z dolgotrajnimi vročinskimi valovi se bo srečeval tudi Rim.
Med velemesti, ki jim bodo podnebne spremembe vsaj nekoliko prizanesle, v poročilu izpostavljajo britansko prestolnico London, pa tudi Manchester.
V LSEG večjim mestom za zmanjšanje tveganja predlagajo vrsto ukrepov, vse od vzpostavitve sistemov za zgodnje opozarjanje in zagotovitve bolj odporne infrastrukture do izgradnje nasipov, poplavnih pregrad in sistemov za odvodnjavanje. Izpostavili so tudi pomen parkov in mokrišč v mestih, ki da se ga številni že zavedajo.
Tri države ustvarile polovico emisij
Glede na trenutno veljaven cilj mora okoli 40 najbolj razvitih držav oz. tako imenovanih donatork, ki so tudi najbolj odgovorne za posledice podnebnih sprememb, od leta 2020 državam v razvoju za podnebne ukrepe letno nameniti 100 milijard dolarjev. To jim je prvič uspelo doseči šele leta 2022, kar je spodbudilo obtožbe revnejših držav, da se bogati del sveta izogiba izpolnjevanju odgovornosti.
Daleč od spodbudnih so tudi ugotovitve iz nedavnega poročila Programa ZN za okolje, da trenutno zastavljen tempo podnebnih ukrepov držav vodi do dviga globalnega segrevanja za 3,1 stopinje Celzija od predindustrijskega obdobja še v tem stoletju. Avtorji ob tem poudarjajo, da bo naslednje desetletje ključnega pomena v boju proti podnebnih spremembam, sicer bo kakršno koli upanje za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija izgubljeno, medtem poroča STA.
Korenito bo treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, predvsem iz naslova fosilnih goriv - do leta 2030 za 42 odstotkov, do leta 2035 pa za 57 odstotkov. Kot še izhaja iz poročila, je bilo v letu 2023 za skoraj 80 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov odgovornih 20 največjih svetovnih gospodarstev. Tri države pa so lani ustvarile približno polovico vseh svetovnih emisij ogljikovega dioksida - Kitajska 30 odstotkov, ZDA 11 odstotkov in Indija osem odstotkov.
