Množični protesti v Srbiji so se začeli po zrušitvi nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, kjer je umrlo 15 ljudi. Odgovornost oblasti in nepravičnost sistema sta sprožila val nezadovoljstva, ki se je razvil v študentsko vstajo in vsesplošno družbeno gibanje. Fakultete so blokirane, potekajo stavke, protesti se vrstijo vsak dan. Za danes je denimo množičen protest napovedan v Kragujevcu. Srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki opozicijo obtožuje, da želi proteste izkoristiti za podelitev širše avtonomije Vojvodini ali celo njeno odcepitev, je na drugi strani včeraj na shodu v Sremski Mitrovici napovedal sprejetje deklaracije o Vojvodini.
Pogovarjali smo se s Ksenijo Pavkov, ki že več mesecev poroča s terena in spremlja dogajanje od blizu.
Začetek protestov je bila nesreča na železniški postaji. Kaj se je zgodilo?
Povod za proteste je bil zrušenje nadstreška železniške postaje v Novem Sadu in smrt 15 ljudi. Državljani so od začetka jasno zahtevali, da nekdo odgovarja za te smrti, saj se je to zgodilo po tem, ko je bilo za obnovo železniške postaje vloženih 16 milijonov evrov. Poleg tega so jo kar dvakrat uradno otvorili, ker se je to časovno skladalo s predvolilno kampanjo. In seveda, postaja ni imela uporabnega dovoljenja.
Prvi veliki protest je bil 5. novembra v Novem Sadu, kjer se je na ulicah zbralo več kot 20.000 ljudi. Takrat je prišlo tudi do poškodb na mestni hiši, ki so jih povzročile predvsem zamaskirane osebe. Del opozicije, javnosti in novinarjev jih je označil kot "infiltrirane elemente" – lažne demonstrante, ki jih je oblast poslala, da bi izzvali incidente. Podobne scenarije smo že videli na velikih protirežimskih protestih v Srbiji.
Istega večera, 5. novembra, so se začela aretacije aktivistov in državljanov, ki so sodelovali v protestih, kar je sprožilo nov val demonstracij z zahtevo po njihovi izpustitvi.
Kako se je vse skupaj nadaljevalo?
Dva tedna po nesreči se je začela akcija, s katero so pozivali državljane, naj se na ulicah in trgih zberejo v tišini – najprej za 14 minut, nato 15 minut za vsako žrtev. Od tega trenutka so protesti postali vse množičnejši, saj so se začeli tudi fizični in verbalni napadi na državljane, ki so mirno izražali svoje nestrinjanje. Najprej so člani vladajoče stranke SNS fizično napadli študente v Beogradu pred Fakulteto dramskih umetnosti, kmalu zatem pa so se začele blokade fakultet v Beogradu, Novem Sadu, Nišu, Kragujevcu …
V zadnjih treh mesecih se je zgodilo toliko stvari, da bi bil že odgovor na to vprašanje lahko svoj članek. Priča smo bili nasilju nad državljani in lažem predstavnikov oblasti. Na primer, ena izmed zahtev je bila objava dokumentacije o obnovi železniške postaje. Študenti so zahtevali, da institucije opravijo svoje delo, predsednik Aleksandar Vučić pa je na novinarski konferenci predstavil nekaj dokumentov in trdil, da so zahteve izpolnjene. Izkazalo se je, da je lagal, saj so bili kasneje objavljeni še drugi dokumenti, ob vsakem pa je oblast trdila, da so zahteve izpolnjene.
Kakšne so zahteve študentov, ki so proteste začeli?
Zahteve študentov so naslednje: objava celotne dokumentacije in prevzemanje odgovornosti za zrušitev nadstreška, odkritje in kaznovanje napadalcev na študente in državljane, oprostitev vseh obtožb proti pridržanim protestnikom, večja proračunska sredstva za univerze.
Določeni deli zahtev so bili izpolnjeni, a bistvena zahteva študentov ostaja vrnitev vseh predstavnikov oblasti v ustavne okvire. Zato sporočajo predsedniku Vučiću, da ni pristojen za te odločitve in da ga o tem niso nič vprašali. Po ustavi so namreč pooblastila predsednika zelo omejena, a si je v praksi v Srbiji nagrabil največjo moč.
Se v ozadju protestov skriva več kot le ta nesreča?
Bistvena zahteva študentov je vrnitev k srbski ustavi kot najvišjemu pravnemu aktu, saj temelji na prepričanju, da lahko Srbija postane pravna država in da lahko v družbi zavlada pravičnost. Glede na to, kakšno je danes srbsko družbeno okolje, so njihova prizadevanja razsvetljenska. O študentih bi najbolje govorili oni sami, vendar se mi zdi, da so v družbo vnesli veliko svežine, da je njihov angažma zdravilen za demokracijo, s svojim delovanjem pa dokazujejo, kaj pomeni odgovornost in kaj v resnici pomeni geslo "naj vsak opravlja svoje delo", ki ga pogosto uporabljajo tisti, ki so napredni.
Niso homogena skupina – veliko jih je, imajo različne ideologije, različno stopnjo sprejemanja drugačnih političnih stališč, verjetno tudi različne poglede na to, kaj njihov boj pomeni, kaj bi moral ali bi lahko bil. A hkrati se trudijo te razlike pustiti ob strani in v ospredje postaviti zastave svojih univerz in države, v kateri želijo živeti. Želja ostati v državi, v kateri so se rodili, v kateri živijo in kjer so stkali svoje življenje – družina, prijatelji, znanci, kultura – je nekaj povsem naravnega. Prav zato je njihov boj za oblikovanje države po lastnih merilih in razumevanju popolnoma upravičen.
Kako množični so protesti?
Na protestih sodeluje veliko ljudi, a natančnih podatkov ni. Po ocenah organizacije Arhiv javnih shodov sta se v Novem Sadu od 1. novembra zgodilia dva največja protesta, ki sta bila po obsegu primerljiva s protesti 5. oktobra 2000. 24-urna blokada vseh treh mostov čez Donavo v Novem Sadu velja za največji protest v zgodovini mesta, a ni uradnih številk o udeležbi. V Beogradu je Arhiv javnih shodov ocenil, da je bilo na protestu 22. decembra na Slaviji 100.000 ljudi – to je največji protest v zgodovini Srbije. Pomemben je tudi podatek, da je 4. februarja število mest, krajev, naselij in vasi, v katerih je bil od tragedije 1. novembra v Novem Sadu organiziran vsaj en protest, doseglo številko 245.
Kakšno je vzdušje? Se čuti upanje ali strah?
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Eden od učinkov študentske vstaje je osvoboditev od strahu. Ljudje so dolgo trpeli v tišini, zdaj pa so vstali. Opaziti je moč solidarnost – na primer, ko so učitelji ustavili pouk, so se jim pridružili številni starši, se odločili, da otrok ne bodo poslali v šole in s tem podprli njihovo odločitev. Težko je natančno opredeliti trenutno vzdušje, vendar je jasno, da je veliko bolj prisotno zavedanje, da se nekaj mora spremeniti in da je zdaj morda zadnja priložnost. Nekatere spremembe so se že zgodile – ne poznam nikogar, ki bi pred 1. novembrom verjel, da bi lahko vlada padla zaradi kakšne afere. Stvari so se preprosto kopičile, medtem ko smo poslušali predsednika, kako govori, da "ne bo dal" nikogar od svojih strankarskih sodelavcev. Prevzemanje odgovornosti ni obstajalo, vsak glas upora je bil zadušen v tabloidnem valu maščevalnega blatenja.
Zdaj pa je vendarle prišlo do neke vrste prisiljenega prevzemanja odgovornosti – ne morejo se več obnašati kot absolutni vladarji države, ker to niso. To je ljudstvo, in velik del tega ljudstva je vstal, voden s tistimi, ki predstavljajo prihodnost države.
Fakultete so zasedene že več kot dva meseca, atmosfera je drugačna?
Atmosfera se je v treh mesecih povsem spremenila. Če bi 31. oktobra zaspala in se danes zbudila ter odšla na fakulteto, bi bil moj prvi odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo – jedrska katastrofa. Nikoli si ne bi mogla predstavljati, kaj vse se je v resnici zgodilo.
Vse fakultete v Srbiji so blokirane, študenti živijo v teh zgradbah, ki so zdaj polne zalog hrane, spalnih vreč, transparentov s krvavimi odtisi rok in duhovitimi sporočili. V univerzitetnem kampusu v Novem Sadu so že tedne parkirani traktorji – kmetje so prišli iz svojih vasi v Novi Sad s sporočilom, da bodo oni varovali študente in jih branili pred nasiljem, če jih že policija noče.
Odvetniki so v enomesečni stavki. Stavkajo tudi učitelji, maturanti blokirajo gimnazije. Tam, kjer učitelji ne stavkajo, starši nočejo pošiljati otrok v šolo v znak podpore študentom. Zdravniki v belih haljah vsak dan ob 11:52 izstopijo pred zdravstvene ustanove, da bi s 15-minutnim molkom počastili žrtve zrušenja nadstreška. Protestirajo tudi IT inženirji.
Protesti potekajo praktično vsak dan, včasih jih je samo v Novem Sadu pet ali šest naenkrat. Dogajalo se mi je, da sem se po poročanju z enega protesta vračala v redakcijo in na poti videla ljudi, zbrane na drugem protestu, za katerega sploh nisem vedela, da poteka. Pogosto mi gre skozi misli: "What a time to be alive".
Kako o protestih poročajo mediji? Je prisotna cenzura?
Delam na televiziji N1, ki sodi med redke medije, kjer se poroča svobodno in profesionalno. Novinarji, ki svoje delo opravljamo resno, v zadnjih treh mesecih in pol živimo v nekakšnem izrednem stanju, praktično brez prostih dni. Seveda ogromno medijev, ki so pod neposrednim nadzorom oblasti in ljudi, povezanih z vladajočo stranko, z vsemi močmi poskuša demonizirati udeležence protestov ter se pri tem obilno poslužuje laži. Zaradi načina poročanja maščevalnih tabloidov so trpele ne le družine žrtev z železniške postaje, ampak tudi številne druge družine, katerih člani sodelujejo v protestih. Ti mediji so generatorji sovraštva do lastnih sodržavljanov.
Javni servis RTS je večinoma sramoten, celo kadar se pojavi namig, da bi lahko bolj korektno poročali o dogajanju na ulicah, jih Srbska napredna stranka odkrito napade. Vendar pa je dogodek 1. novembra podrl vse prepreke – ne morete prezreti dejstva, da je umrlo 15 ljudi, ne morete ignorirati množičnih protestov. Celo tisti, ki jih vsakodnevno zavajate, zdaj vse bolj spoznavajo, da slika ni tako črno-bela.
Poleg tega so družbena omrežja odigrala ključno vlogo – študenti so pokazali, da zelo previdno komunicirajo s tradicionalnimi mediji in da so družbena omrežja njihov glavni kanal komunikacije. Oblast pa preprosto ne more cenzurirati velikih mednarodnih korporacij, kot so Meta, X ali TikTok.
Ali bodo protesti uspeli?
Moje prepričanje je, da so protesti že uspeli. Prišlo je do trka dveh generacij, dveh stoletij, dveh popolnoma različnih pogledov na svet. Gre za mladinsko revolucijo, ki je ni mogoče ustaviti. Proteste v Srbiji je na svojem Instagram profilu podprla tudi pevka Madonna s komentarjem, da se v Srbiji dogaja nekaj velikega. Podpora tako znane osebnosti je nedvomno pomembna, vendar je treba upoštevati tudi dejstvo, da je Madonna v zadnjih petdesetih letih znala prepoznati ključne trende – tudi v politiki.
V tem smislu menim, da bi lahko študentski upor v Srbiji in način neposredne demokracije, ki jo prakticirajo na študentskih plenumih, postal model, ki bi se zlahka razširil tudi onkraj meja Srbije. In to v času, ko v Evropi in po svetu narašča populizem ter moč desnih političnih opcij.
Ko rečem, da so protesti že uspeli, mislim na to, da je pogum študentov nalezljiv. Družba se je prebudila iz otopelosti, osvobodila strahu, prebudila se je empatija, solidarnost, vrednote, ki povezujejo in premikajo ljudi. Študenti so Srbijo nasmejali in spravili v solze; ko so študenti iz Beograda dva dni pešačili na velik protest v Novi Sad 1. februarja, so jih ljudje v vseh krajih ob poti pričakali s stojnicami s hrano, sadjem, sokovi, okrepčilom. Pričakali so jih z objemi in solzami. Eden od prebivalcev Sremskih Karlovcev mi je ob tem dejal: "Pričakujemo jih kot osvoboditelje."
Kako se bo vse skupaj razpletlo?
V trenutku, ko se to pogovarjava, na desetine študentov iz Novega Sada, Beograda in Niša pešači na veliki protest v Kragujevcu, ki je načrtovan za 15. februar (op. p. danes), na praznik Sretenje, ki je tudi državni praznik. V rokah nosijo štafeto, ki je simbol njihovega boja – Ustavo Republike Srbije. Simbol njihove borbe za pravičnost in vladavino prava.
Študenti že več kot dva meseca živijo na fakultetah, financirajo pa jih državljani – Novosadčanke so se organizirale in jim vsak dan kuhajo, prebivalci jim darujejo spalne vreče, higienske pripomočke, opremo za proteste – platna za transparente, piščalke, barve … V prvih dneh blokade se je na naravoslovno-matematični fakulteti v Novem Sadu pojavil upokojenec, ki je študentom prinesel pol hlebca in dve pašteti. Več si ni mogel privoščiti. A to so ogromne stvari – ko v ljudeh prebudite takšno obliko povezanosti in solidarnosti. Nekaj podobnega smo v zgodovini lahko videli med drugo svetovno vojno, ko so ljudje pomagali partizanom. O demokratičnosti študentov priča tudi dejstvo, da ne sprejemajo visokih denarnih donacij – vzamejo le tisto, kar potrebujejo za nadaljevanje blokad.
Verjamem, da so srbski Študenti (namerno z veliko začetnico) že dosegli zmago in da je ta zmaga zgodovinsko neizogibna. Dogaja se generacijska menjava, trk dveh popolnoma različnih svetovnih nazorov. Če bi vprašali njih, bi vam zagotovo odgovorili: "Zahteve še niso izpolnjene." In da se boj za pravičnost nadaljuje.
