Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, ki ne morejo bivati v svoji primarni družini. Kljub nujni potrebi po rejniških družinah v Sloveniji se število rejnikov zmanjšuje. Kaj je rejništvo, kakšni so pogoji za rejnike in zakaj se le malo otrok vrne v svoje biološke družine? In predvsem – kako lahko vsak izmed nas prispeva k temu, da otroci v stiski dobijo ljubeč in varen dom?
Pravna ureditev rejništva v Sloveniji
Družinski zakonik določa, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka. A ko starši tega ne zmorejo, mora posredovati država. Obstajajo štiri možnosti namestitve otrok: krizni center, rejništvo, zavod ali namestitev pri drugi osebi. Rejništvo velja za eno izmed najboljših oblik nadomestne skrbi, saj otroku omogoča, da odrašča v domačem okolju in ob skrbi posameznika ali družine, ki mu lahko nudi toplino in stabilnost.
Na podlagi zakonodaje rejništvo ni trajna rešitev, temveč zgolj prehodna oblika varstva, dokler za otroka ne najdejo dolgoročne rešitve. Država in centri za socialno delo tako ves čas spremljajo, ali se starši lahko ponovno primerno vključijo v otrokovo življenje ali pa je morda bolje, da otrok za vedno ostane pri rejniški družini oziroma ga posvojijo. Vendar praksa kaže, da so številni otroci v rejništvu dolga leta, nekateri celo vse do polnoletnosti, saj možnosti vrnitve v matično družino pogosto niso realne, posvojitev pa v Sloveniji ostaja redka.
Krizni center: prva postaja za otroke v stiski
Ko otroka iz kakršnegakoli razloga umaknejo iz primarne družine, je pogosto najprej nameščen v krizni center. To naj bi bila le kratkotrajna rešitev, a v praksi tam ostanejo dlje, saj ni dovolj rejniških družin, ki bi jih sprejele. V nekaterih primerih bivanje v kriznem centru traja tudi do devet mesecev. Otroci v teh centrih so pogosto prestrašeni, zmedeni in negotovi glede prihodnosti. V kriznem centru prejmejo osnovno oskrbo, psihosocialno podporo in varnost, vendar to ni enako kot življenje v družini.
Zaradi pomanjkanja rejniških družin veliko otrok po krizni namestitvi pristane v zavodih, kjer ni mogoče vzpostaviti enakega občutka domačnosti in varnosti, kot bi ga nudila družina. Strokovnjaki opozarjajo, da dolgotrajna institucionalna oskrba pogosto negativno vpliva na otrokov razvoj, saj mu primanjkuje individualne pozornosti in navezanosti na odraslo osebo. Poleg tega otroci v zavodih pogosto bivajo v okolju z mladostniki, ki imajo vedenjske težave, kar lahko dodatno vpliva na njihovo psihično stabilnost.
Nujni odvzem otroka: skrajni ukrep
Otroka staršem odvzamejo le v skrajnih primerih, ko je resnično ogroženo njegovo zdravje ali življenje. Vzroki so lahko nasilje v družini, hude odvisnosti staršev, duševne bolezni ali popolna zanemarjenost. Ko center za socialno delo ugotovi, da otrok ne more ostati doma, ga najprej namesti v krizni center. Nato sledi iskanje rešitev: ali je mogoče otroka vrniti v biološko družino, ga zaupati sorodnikom ali mu poiskati rejniško družino?
Odvzem otroka je vedno izjemno težek proces, tako za otroka kot za starše, saj pomeni popolno prekinitev dotedanjega načina življenja. V takih okoliščinah se pogosto pokaže pomen skrbnega in čutečega rejništva, ki otroku omogoča, da se kljub tragičnim okoliščinam počuti ljubljenega in varnega.
Kaj je rejništvo in zakaj je potrebno
Rejništvo otrokom daje novo priložnost za varno in stabilno odraščanje. Otroci, ki doživijo ločitev od staršev, potrebujejo podporo in občutek pripadnosti. Rejništvo ni preprosto niti za otroka niti za rejnika, vendar lahko v otrokovo življenje prinese izjemno pozitivne spremembe. Otrok dobi skrbnike, ki ga podpirajo, mu omogočajo izobraževanje, mu pomagajo pri zdravem osebnostnem razvoju in nudijo občutek sprejetosti.
Po zadnjih podatkih je v rejništvu 765 otrok, pri čemer skrb zanje opravlja 543 rejnikov. V zadnjih desetih letih se je število otrok v rejništvu zmanjšalo, kar pa ne pomeni, da je otrok v stiski manj. Nasprotno, veliko otrok konča v zavodih, ker ni dovolj rejnikov, ki bi jih sprejeli v svoj dom.
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Povprečna dolžina rejništva je sedem let, čeprav naj bi bilo v osnovi le prehodna oblika skrbi za otroka, dokler se razmere v njegovi primarni družini ne izboljšajo. V praksi se zgodi, da otroci v rejništvu preživijo celotno otroštvo.
Seveda noben primer rejništva ni enostaven. Otroci pogosto prihajajo iz izjemno težkih okoliščin, kar pomeni, da so doživeli travme, imajo čustvene težave in potrebujejo posebno skrb ter podporo. Rejniki se morajo na te izzive pripraviti in vedeti, da njihova vloga ni le nuditi dom, ampak tudi čustveno varnost, potrpežljivost in razumevanje.
Kdo lahko postane rejnik
Rejnik je lahko vsak odrasel posameznik s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ima vsaj poklicno izobrazbo in ni bil kaznovan za hujša kazniva dejanja. Rejniki morajo pridobiti dovoljenje centra za socialno delo in opraviti obvezno usposabljanje, kjer se naučijo, kako skrbeti za otroke, ki so doživeli travmatične izkušnje.
Rejniki niso nujno sorodniki otrok, pogosto pa se zgodi, da skrb za otroka prevzamejo babice, dedki, tete ali strici. Za rejnike je na voljo finančna podpora, ki krije stroške oskrbe, vendar večina poudarja, da se za rejništvo ne odločijo zaradi denarja, ampak zaradi želje pomagati.
Rejništvo naj bi bilo začasno, a pogosto traja leta
Po zakonu je rejništvo mišljeno kot prehodna rešitev. V teoriji naj bi se otrok po nekaj letih vrnil k staršem ali pa bi ga posvojila nova družina. A v resnici kar 95 odstotkov otrok v rejništvu ostane vse do odraslosti. Razlog je pogosto v nezmožnosti bioloških staršev, da bi uredili svoje življenje, pa tudi v majhnem številu posvojitev.
Rejništvo ali posvojitev
Medtem ko je rejništvo začasna oblika skrbi, je posvojitev trajna. Rejniki ne postanejo otrokovi zakoniti starši, medtem ko posvojitelji prevzamejo vso pravno odgovornost za otroka. Posvojitev v Sloveniji ostaja redka, saj je večina otrok, ki potrebujejo dom, starejših, medtem ko si večina posvojiteljev želi dojenčke ali zelo majhne otroke.
Lucija in Anja sta sestri dvojčici, ki sta bili zaradi prezgodnjega rojstva zapuščeni. »Naj vas ne bo strah biti 'nepravi' starš. Otrok je srečen, ko ima ob sebi ljubeče odrasle,« o svoji izkušnji pove Lucija. Dodaja, da je ključno, da otroci poznajo svojo zgodbo in vedo, kdo so. »Vesela sem, da sem bila posvojena. Imela sem ljubečo družino, ki mi je dala vse, kar sem potrebovala.«
Izzivi in rešitve za prihodnost rejništva
Danes vse več otrok odrašča v zavodih, ker ni dovolj rejniških družin. Strokovnjaki opozarjajo, da bi morali bolj podpirati rejniške družine, skrajšati postopke za posvojitev in več vlagati v ozaveščanje javnosti.
Rejništvo je plemenita in zahtevna naloga. Potrebuje ljudi, ki so pripravljeni odpreti svoj dom in srce otrokom, ki potrebujejo varnost in ljubezen. Vsakdo, ki razmišlja o tej poti, lahko stopi do centra za socialno delo in se pozanima o možnostih, kako pomagati otrokom, ki potrebujejo drugo priložnost za srečno otroštvo.
