Pred natanko sto leti je bila električna energija prvič prenesena od svojega vira v Hidroelektrarni Fala do skoraj 80 kilometrov oddaljene razdelilne transformatorske postaje Laško. Ta prenos je bil za tisto obdobje izjemen inženirski dosežek, a bil je še mnogo več kot to. Predstavlja pomembno prelomnico, ki je naši deželi omogočila industrializacijo in modernizacijo. Zgodbo tega dela dediščine v Laškem ohranja muzej elektroprenosa, ki je eden redkih tovrstnih muzejev v Evropi. Odprli so ga 8. oktobra 2004 ob 80-letnici prenosne dejavnosti.
Vpogled v drobovje naprav
Muzej domuje v prostorih razdelilne transformatorske postaje (RTP), ki je bila prva takšna v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. V muzeju se lahko obiskovalci sprehodijo skozi zgodovino gradnje električnega omrežja ter spoznajo in začutijo pomen elektrike za naš vsakdanjik. V muzeju so tako zbrane in predstavljene prve naprave, ki so jih nekoč delavci uporabljali pri svojem delu. V njem obiskovalec dobi tudi vpogled v drobovje računalnikov in mnogih drugih naprav. Za nastanek muzeja je najbolj zaslužen mag. Srečko Lesjak, ki nas je tudi popeljal po bogati zbirki z več kot 5500 eksponati. Srečko različne predmete za predstavitev elektroprenosne dejavnosti zbira že vrsto let. Ob 80-letnici elektroprenosne dejavnosti v Sloveniji je v njem dozorela zamisel, da bi postavil muzejsko zbirko. Prostor zanjo je našel v dveh zakloniščih v bližini poslovne stavbe RTP v Laškem. Za njegovo namero o ureditvi muzeja je takrat vedela le peščica ljudi, ki je pomagala pri urejanju zbirke. »Če bi razkril, kaj pripravljam, bi bilo verjetno preveč zapletov, saj bi se pri vodstvu podjetja pojavilo vprašanje o stroških in podobnem,« pove. Odprtje muzeja je bilo na slovesnosti ob 80-letnici elektroprenosa, kjer se je zbralo več kot 300 ljudi, za prisotne veliko presenečenje. A takratni direktor Elesa Vekoslav Korošec ga je sprejel z odobravanjem in tudi vsi naslednji direktorji so bili po besedah Srečka Lesjaka naklonjeni nadaljnjemu urejanju in razvoju muzeja.
Nova zbirka tik pred razkritjem
Prvotno zgradbo RTP iz leta 1924, ki jo je Eles pred nekaj leti odkupil od Mercatorja, je podjetje prenovilo v skladu z zahtevami zavoda za varstvo kulturne dediščine in jo uredilo za tretji sklop muzejske zbirke. Slednja je že postavljena, a še čaka na uradno odprtje, zato še ne bomo razkrili, kaj se skriva v njej. Lahko pa namignemo, da bodo na svoj račun zagotovo prišli tudi športni navdušenci. Srečko Lesjak nas najprej popelje v prvo nadstropje stavbe RTP. Na stenah hodnika so obešeni ostanki izolatorjev, pretrgani, prestreljeni in pregrizeni vodniki ter druge naprave, ki so bile poškodovane med obratovanjem v elektroprenosni dejavnosti. »Pred 30 leti sem večkrat slišal kakšno na račun elektroinženirjev, češ, vi ste gospodje, saj nič ne delate. Tako sem dobil idejo, da bi pokazal, s čim vse se moramo ob rednem vzdrževanju sistema še ukvarjati in kaj se skriva v ozadju delovanja elektrike. Ljudem se zdi samoumevno, da naprava deluje, ko jo vključimo v vtičnico. Ni pa večini znano, kaj vse morajo naši delavci postoriti na terenu, da sistem nemoteno deluje,« pojasni.
Kaj se skriva v računalnikih
Zbirki »defektov« oziroma poškodb sledijo razstavljeni računalniki, računalniške tablice, miške in druge naprave, kjer obiskovalec dobi vpogled v njihovo drobovje. Ta del še zlasti zanima mlade. Ideja oziroma namen muzeja namreč je, doda sogovornik, da je čim več naprav predstavljenih v prerezih, da lahko obiskovalci vidijo tudi njihovo notranjost, kar je mogoče videti redkokje. Srečko pri tem omeni Marjana Kaludra, človeka z zlatimi rokami, kot mu pravi, ki je izdelal zahtevne izreze naprav. Opozori tudi na Milana Vidmarja, čigar portret visi na steni. Bil je prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster ter velik poznavalec in raziskovalec osnov elektroenergetike, električnih strojev ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil je tudi med snovalci tehniške fakultete na ljubljanski univerzi, kasnejše fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je osnoval Inštitut za elektriško gospodarstvo pri Sazu.
Od prve žarnice do 27-tonskega gregata
Nato Srečko odpre vrata sobe, polne razstavnih predmetov. V njej je velika komandna plošča, kjer so nadzorovali prenos elektrike prek bližnjih daljnovodov. V tem prostoru sta nekoč dežurala po dva stikalničarja, ki sta 24 ur na dan nadzorovala, »ali bo kaj vrglo ven«. Zdaj to nalogo opravljajo nadzorni centri na daljavo. Na mizi sredi sobe Srečko pokaže na nekakšno napihnjeno stekleno »posodo« in vpraša, ali vemo, kaj je to. Ne, ni posoda za kemijske poskuse, se nasmeji, ampak prva Edisonova žarnica oziroma njena replika. Po prepričanju Lesjaka je prva žarnica na slovenskem ozemlju pred 141 leti zasvetila prav v Laškem v zdravilišču. V sosednjem prostoru je predstavljena bogata zbirka telefonov, med njimi so prvi mobilni telefon, voki-tokiji, ki so bili celo na Mount Everestu, rudniški telefon …
Večina jih še vedno deluje
V poslovni stavbi RTP je na ogled še ena velika muzejska dragocenost. To je agregat iz hidroelektrarne Čegeljše iz Podljubelja pri Tržiču, težak kar 27 ton. Gre za edinstven primerek s Francisovo spiralno turbino iz leta 1903 in predstavlja prvo visokotlačno napravo pri nas z vodnim padcem 104,6 metra in tudi eno prvih hidroelektrarn na svetu s padcem nad 100 metrov. Agregat je bil že namenjen za odpad, a so ga v Laškem za muzejsko zbirko odkupili ter ga očistili, prebarvali, prerezali in ga tako uspeli rešiti, je ponosen Srečko Lesjak. »To je tudi edini razstavni predmet, ki smo ga kupili,« doda. V prostoru, kjer je razstavljen agregat, so prikazani tudi pridobivanje, prenos in distribucija električne energije od proizvajalca do potrošnika. Obiskovalci lahko tako nazorno vidijo, kako elektrika od agregata potuje naprej po daljnovodih in v naprave v naših domov.
»Bunkerja«
Elektroprenosna dejavnost je prikazana tudi v dveh zakloniščih oziroma »bunkerjih« na drugi strani ceste, kjer se je muzejska zgodba tudi začela. V njih se skriva izjemno bogata dediščina elektroprenosne dejavnosti. V enem prostoru je predstavljen razvoj tehnike razdelilnih transformatorskih postaj, v drugem so na ogled daljnovodne tehnike. Med drugim so predstavljeni tudi orodje in pripomočki, ki so jih uporabljali prvi elektroinženirji. V enem od prostorov je celo predelan in pomanjšan prednji del Tamovega kombija, ki so ga elektrikarji najraje uporabljali.
Od porcelanastih do silikonskih izolatorjev
Elektroprenosna dejavnost je nazorno prikazana tudi pod streho na prostem tik ob zakloniščih, kjer je mogoče videti visokonapetostne stikalne in daljnovodne naprave ter predmete. Predstavljeni so izolatorji, od prvotnih porcelanastih, ki so jih nato nadomestili stekleni, do današnjih silikonskih. Na ogled so naprave za plezanje na daljnovode, ki so jih uporabljali nekoč. Posebnost predstavljajo tudi prikazi vzdrževalnih del. Pri tem je zanimiv voziček, s katerim so se delavci spustili po žici, da so prišli do okvare. To še danes počnejo na podoben način. V muzej in njegovo dragoceno zbirko je bilo vloženega ogromno truda in časa. Srečko je vse to opravil ljubiteljsko. Pravi, da so mu pri tem veliko pomagali prijatelji in sodelavci. Muzej sicer nima uradnih ur, ogled je mogoč po predhodnem dogovoru. Srečko Lesjak bo vsakega obiskovalca z veseljem sprejel in ga popeljal skozi zgodovino gradnje električnega omrežja.
