Prijetna sogovornica, ki se sicer ne razgovori rada o svoji zasebnosti, je pa neposredna, brez dlake na jeziku in jasna, ko predaja sporočila o resnosti podnebne problematike. Pogovor z njo me je pretresel, saj lovimo zadnje priložnosti, da nam svet, ki ga poznamo, ne zdrsi med prsti …
Imate radi jesen?
Niti ne najbolj, saj je povezana s krajšimi dnevi. Sem namreč ljubiteljica dolgih poletnih in pomladnih dni. Jesen me kar malo žalosti, ker se takrat dan krajša. Napoveduje tudi zimo, te pa ne maram. Vsaj takih zim brez snega ne maram, kot jih imamo zadnje čase. Komaj čakam, da minejo.
In sva takoj pri podnebnih spremembah in njihovih posledicah. Nanje opozarjate neposredno, odločno, ne olepšujete. Kljub vsem svarilom ostajamo pri ukrepih precej medli. Zdi se, da se obnašamo, kot da nas ta problem(atika) ne zadeva …
To ni edina stvar, ki jo zanikamo. Naša preživetvena strategija je taka, da se na probleme pogosto odzovemo z zanikanjem, da postanemo gluhi za sporočila, kar do neke mere tudi razumem. Vendar je težava podnebnih sprememb tako velika in resna, da nas bo čakanje in neodzivanje drago stalo. Tak ignorantski odnos pripisujem človeški naravi. Res pa politiki nosijo večjo odgovornost za reševanje podnebne problematike, saj so plačani, da naredijo nekaj v zvezi z njo. Nismo vsi v enakem položaju, kar zadeva moč reševanja problematike. Politiki so tisti, ki vodijo narod, zato se ne smejo delati neumnih, kot da se jih stvar ne tiče. Ne zavedajo se, da so oni odločevalci, ki morajo začeti proces reševanja. Ni dovolj, da posameznik dela določene korake; na svetovni ravni je potrebno vodstvo, zgled. Bistvo podnebnega problema je v tem, da se odriva.
Kje smo torej skoraj 10 let po pariški podnebni konferenci, na kateri se je večina človeštva zavezala k dvigu temperatur za največ dve stopinji?
Še vedno zeva velik prepad med tem, kaj je bilo takrat obljubljeno, in tem, kje smo zdaj. Takrat smo se namreč zavezali, kar je bil tudi eden od nasvetov znanosti, da se bodo do leta 2030 izpusti zmanjšali za 30 odstotkov; trenutno smo pri dveh odstotkih. Države, ki so se zavezale k temu cilju, niti približno niso učinkovite. Pri nas konkretno še vedno obratuje TEŠ, industrija je odvisna od plina, na cesti pa je vsako leto več prometa, ne manj.
Kako zelo je v resnici učinkovit zeleni prehod? In ali je res dostopen ter pravičen za vse? Električni avtomobili na primer so cenovno dostopni premožnejšim.
Zeleni prehod je bil mišljen kot ukrep, ki bi vodil k zmanjšanju izpustov, bil je sinonim za to, da okolju nekaj damo, da nekaj naredimo zanj. Hkrati je bil vezan na industrijo na splošno, na energijsko, avtomobilsko ..., kjer je prevladal poslovni interes pred okoljskim. To se je zgodilo zato, ker se v resnici nikoli ni natančno ovrednotilo, kateri interesi so bolj pomembni, in prevladali so interesi avtomobilskega lobija, kar se jasno kaže pri električnih avtomobilih. Njihova proizvodnja in razgradnja nista prav nič zeleni. Pravi ukrep zelenega prehoda bi bila investicija v javni prevoz, ne pa zamenjava enega avta z drugim, kot je zamenjava avtomobila na fosilna goriva z avtom na elektriko. Podobno je s promoviranjem solarnih tehnologij – bolje bi bilo, da bi se investiralo v varčevanje z energijo in v posodobitev električnih omrežij. Ta zeleni prehod je šel v smer podpiranja obstoječe industrije, ki deluje po obstoječih pravilih. Tipični primer zelenega prehoda je tudi hitenje, ki se pri nas kaže s pritiski, da je treba zgraditi JEK 2, ki ni v resnici bistvo, ampak le delček prehoda. V resnici zeleni prehod namreč traja od 15 do 20 let. Za njegovo učinkovitost je nujno potrebna sprememba ekonomskega modela, ki bi moral upoštevati naravne omejitve. Aktualni model je zelo omejen, prilagojen potrebam politike, in zato ima kaj od njega le peščica bogatih. V zelenem prehodu, ki ga izvajamo, ni upoštevana potreba po zmanjševanju ekonomskih razlik med ljudmi, ravno nasprotno – povečuje jih. Sami ste omenili cenovno nedostopnost električnih avtomobilov, tudi oprema hiš s solarnimi sistemi je velik finančni zalogaj, ki si ga ne morejo privoščiti vsi. Podnebna pravičnost bi morala zmanjševati ekonomske razlike, a jih ne. Zelo kritična sem tudi do slabe energetske pismenosti; če ne veš, koliko kilovatnih ur porabiš, če ne veš, kako izdelujejo električne avtomobile, in če slepo slediš reklamam, ki so v interesu podjetij, nisi energetsko pismen. To, da večina ni tovrstno pismenih, je v interesu kapitala.
Kako lahko torej slehernik ohranja zdravo in varno okolje?
Človek ima na voljo predvsem dve akciji: čiščenje pred svojim pragom in volilno pravico. Kako torej lahko investiramo svoj politični glas, kako se družbeno angažiramo? Tako, da s svojim političnim glasom pomagamo spreminjati zakonodajo, da aktivno sodelujemo s pobudami in idejami, da kritiziramo, opozarjamo ... Če se ne lotimo naštetega dovolj aktivno, ne vplivamo na voditelje, ki vodijo pravila celotne igre. Zavedati se namreč moramo, da morajo biti dobre stvari poceni in slabe drage, cena stvari kaže skrb za okolje in odločevalci se tega zavedajo. Konkretno bi to pomenilo: cena plastenke bi morala biti na primer en evro, steklenice pa 10 centov. Vendar žal ni tako. Aktiviranje političnih sprememb se zgodi s povezovanjem, z znanjem, o tem moramo biti izobraženi. Žal nas v šoli ne opremijo s tovrstnim znanjem, ne učijo nas o tem, kakšno okoljsko ceno povzroča proizvodnja elektrike, kakšne so izgube, preden pride v našo hišo in drugo. K sreči so tovrstne informacije na spletu, le klik stran, zato ne moremo več imeti izgovorov, da se ne da ekološko izobraziti.
Kaj imate še v mislih, ko pravite, da bi vsak moral počistiti pred svojim pragom?
Ko govorim o tem, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom, imam v mislih, da moramo biti doma racionalni pri reševanju problemov in jih rešujemo več hkrati. Na primer da izvajamo ukrepe, ki za nas pomenijo tudi prihranek; varčujemo z elektriko, smo racionalni pri rabi hrane, se ne vozimo za vsako figo z avtom, čim več uporabljamo javni prevoz ... To so majhni koraki, ki pa s stališča življenjskega sloga pomenijo veliko in z njimi je smiselno začeti. Zelo pomembno je tudi, da vsak posameznik in družina pomisli, kje so ranljivi, in poskrbi za samozaščito, šele nato bo lahko pomagala tudi država. Konkretni primer so nedavne poplave. Brez tega, da spoznamo, kaj je pri nas narobe, kje smo šibki in kako si lahko najprej sami pomagamo in ukrepamo, ne bo šlo. Super in pohvalno je, da ločujemo odpadke, vendar je še veliko bolj pomembno, da poskrbimo za lastno energetsko pismenost. Tudi manj mesa na našem jedilniku ne bo rešilo kompleksnih podnebnih sprememb, večji učinek bomo dosegli, če si bomo premislili o nakupu stvari, ki jih ne potrebujemo, jih pa želimo imeti, ali če se bomo čim manj vozili z letali. Šole še vedno naredijo premalo za sistemsko okoljsko ozaveščenost, tudi mediji bi lahko naredili več. Če je lahko neki izdelek, ki pride na trg, deležen tako velike pozornosti medijev, bi lahko bile tudi okoljske teme. Če bi več pisali in govorili o njih, bi bili ljudje bolj ozaveščeni, bolj energetsko pismeni. Potrebna bi bila torej kolektivna akcija, ki bi jo morala skoordinirati država, kar ni težko niti drago. Nujno bi bilo tudi okrepiti delovanje nevladnih organizacij, da bi informacije prenesle tudi do tistih, ki nimajo dostopa do medijev in družbenih omrežij. Za dober rezultat bi bila potrebna celovita organizacija.
Prilagoditve na nove podnebne spremembe so več kot očitno zelo pomembne. Vendar nam ne gre najbolje, mar ne?
Težko in prepočasi se jim prilagajamo. Poglejmo na primer poplave – če bi se nanje začeli prilagajati že pred 20 leti, bi danes imeli rešitve, tako pa jih nimamo. Poleg prenehanja gradnje na poplavnih območjih je nujno tudi uvesti sistem, ki bi ljudem na poplavnih območjih subvencioniral zavarovanja, ki bi subvencijo zavarovanj prilagajal stopnji ogroženosti. Tudi zavarovanja sama bi bilo treba prilagoditi poplavni situaciji, saj se je potreba zavarovalniških storitev zaradi specifike poplav spremenila. Skratka, prilagoditve so nujne na sistemski ravni.
Okoli podnebnih sprememb se plete tudi veliko zgodb nezaupanja, nekateri so prepričani, da podnebna nevarnost sploh ne obstaja. Pogoste so tudi teorije zarot. Kako jih komentirate?
Če se samo spomnimo covida in anticepilcev ter vseh tistih, ki so govorili o čipih, ki naj bi nam jih vstavljali ... Vedno so ljudje, ki ne morejo sprejeti resnice, zato iščejo rešitve v zarotah. Zadeva je precej kompleksna; nekoč sem slišala dobro razlago tega pojava, ki govori o tem, da je bil svet do leta 1970 preprost. Do takrat je usmeritve dajala znanost in te so bile črno-bele ter zato zelo preproste. Po letu 1970 je svet postal zapleten, saj se je pokazalo, da so stvari med sabo povezane. Zaradi tega spoznanja so ljudje postali zmedeni, pojavila se je potreba po preprosti razlagi sveta, ki jo teorija zarot ponuja. Znanost danes ljudi poziva, naj nekaj naredijo za rešitev podnebnih sprememb, naj reagirajo in delujejo. Teoretiki zarot pa pozivajo ravno nasprotno – pravijo, da je nesmiselno narediti karkoli, saj je za težave kriv nekdo tretji. Tako ljudi pomirjajo. Ljudje potrebujemo preprostost, preproste razlage, da bi lahko živeli mirno. S teorijami zarot se bomo morali naučiti živeti. Proti njim najbolj zaležeta izobraženost in ozaveščenost.
Občutek imam, da igrata pomembno vlogo pri oblikovanju »zelene zavesti« predvsem empatija in sočutje …
Zelo cinično je, kar bom rekla; ko govorimo, koga imamo najraje, navadno omenimo otroke, vnuke ... V resnici pa imamo najraje sebe. Če bi imeli radi otroke in vnuke, bi se obnašali drugače. Dokler ne bomo naredili akcij v dobro prihodnjih generacij, jih nimamo zares radi. Trideset let so nas vzgajali v duhu konkurenčnosti, kar pomeni, da smo dovolj dobri le, ko gre nam dobro in drugemu slabo. Občutek konkurenčnosti je v nas okrepil občutek, da smo pomembni le mi sami. Drugo dejstvo, ki se navezuje na vaše opažanje, je, da imamo voditelje bele moške stare nad 60 ali celo 70 let. Ti moški ne razmišljajo več o prihodnjih generacijah, mar jim je le za teh 10 let, ki jim jih je še ostalo, in kako jih bodo čim bolj lagodno preživeli. Če pogledamo organe Združenih narodov, imajo v njih vodilne vloge starejši, da ne omenjam starosti voditeljev najmočnejših držav na svetu. Verjetno bi bilo bolje, če bi bilo med njimi več žensk, saj ženske odlikujeta skrbnost in skrb za prihodnost. Okoljska problematika se prepleta in sooča z vsemi ravnmi svetovne problematike, zato bi bilo najbolje, da o njej odločajo mlajši ljudje in več žensk.
Ekipa
Valentinov Groove v Cityparku: sejem »vinilk«, DJ nastopi in nagradna igra
Sta vam okolje in podnebje v Sloveniji všeč ali bi raje živeli kje drugje na svetu?
So kraji na svetu, kjer še ni podnebnih anomalij. Rada imam dolg dan in toploto, zato bi me verjetno vleklo na jug, vendar 365 dni vročine ne bi prenesla. Pri nas je odlično razmerje letnih časov, česar pa ne znamo ceniti. Če bi se že morala kam preseliti, bi izbrala jug katere od naših toplejših sosed, Italijo ali Hrvaško.
Sicer radi potujete?
Veliko sem morala potovati zaradi funkcij, zato niso bila vsa potovanja ravno po moji izbiri. Mislim, da je nujno hoditi po svetu, saj sicer ne moreš doživeti realnosti sveta. Potovati je treba, da znamo nato ceniti to, kar imamo doma. Potovanj ne jemljem samo kot zabavo, ampak kot možnost za pridobivanje občutka o svetu. Prek potovanj razvijaš sočutje, ko spoznavaš, v kakšnih razmerah vse živijo ljudje drugje po svetu. Potovanja so del dozorevanja. Pri potovanjih je treba biti okoljsko ozaveščen. Evropo na primer je možno prepotovati z avtobusom ali vlakom. Letalski poleti za evropska potovanja se mi ne zdijo smotrni. Ko potujemo z vlakom ali avtobusom, doživljamo in spoznavamo pokrajino države drugače, kot bi jo, če bi potovali z letalom. Potovanja so način za osebno rast. Z njimi širiš obzorja in razblinjaš lažne novice, ki nam jih servirajo mediji; ko sem bila na potovanju v Latviji in Litvi, sem se lahko na lastne oči prepričala, da so razmere tam povsem normalne, in ne izredne, na robu vojne z Rusi, kot so poročali nekateri mediji. Svet moramo doživeti od blizu, ne le na daljavo ob poročanju medijev o njem.
Vas je občutljivost za okolje in naravo bogatila že kot deklico?
Ne spomnim se, da bi kot otrok imela občutek, da je z naravo kaj narobe. Zelo veliko časa sem preživela zunaj. Takrat smo imeli na Gorenjskem, od koder prihajam, pozimi veliko snega in otroci smo uživali na snegu. Poleti smo plavali, skratka, ves čas smo bili zunaj in nisem zaznala, da bi bilo kaj narobe z vremenom, naravo …
O vas zasebno vemo malo … Kaj vas napolnjuje, navdihuje in vam razpira krila?
Zaradi svoje funkcije ozaveščanja o podnebni problematiki ne želim preveč govoriti o sebi osebno … Naj tako tudi ostane. Zagotovo pa mi najbližji dajo moč in podporo, ko je najbolj treba. Navdihuje pa me še vedno, kako modro in racionalno je evolucija uredila delovanje narave in kaj vse živali in rastline lahko naredijo za svoje potomstvo.
Tudi vaša družina verjetno živi v duhu okoljske ozaveščenosti?
Kjer se le da, se trudimo živeti tako. Poleti lastni vrt in kolo zanesljivo pripomoreta k varovanju okolja. Poskušam tudi omejiti potrošništvo. To je v naši moči, ne moremo pa si zgraditi kolesarskih stez ali spremeniti davčne politike … Doseg družine in posameznika je namreč omejen.
Kaj opažate pri svojih študentih glede ozaveščanja resnosti podnebne problematike? So bolj dojemljivi in občutljivi ter proaktivni?
Stanje med študenti ni dobro. So dojemljivi, občutljivi, vendar opažam, da niso toliko proaktivni, kot bi si želeli. Ko dojamejo razsežnost in resnost okoljske problematike, jih zavedanje ohromi, številni odreagirajo celo z okoljsko anksioznostjo. Podvomijo celo o smiselnosti ustvarjanja lastne družine, saj ne vidijo svetle prihodnosti zanjo. Zaželijo si, da bi se preselili v neke skupnosti, kjer vladajo drugačne vrednote, kjer se svet vrti po drugačnih ekonomskih merilih. Mikajo jih nove oblike družbe. Mladi intelektualci zaradi izgube upanja in zavedanja resnosti problematike izgubljajo aktiven naboj za uvajanje sprememb, kar ni dobro za prihodnost. In bojim se, da se odločevalci tega ne zavedajo.
Kaj vas pri ljudeh najprej prevzame?
Prevzame me tisti občutek, ki ga dobim ob srečanju z nekaterimi ljudmi – kot da se poznamo že od nekdaj. Ko se začutimo, da smo na isti valovni dolžini že ob enem izrečenem stavku.
Na katero svojo navado ali lastnost niste najbolj ponosni?
Razvad nimam več. Te sem opustila. (smeh) Nisem ponosna na to, da nisem konfliktna, ker so stvari, pri katerih bi morala povzdigniti glas ali odreagirati bolj odločno. Vedno se izogibam konfliktom in raje iščem kompromise. Včasih pa je treba jasno pokazati, kdo laže in zavaja. Nekonfliktnost ni vedno dobra, sploh v mojem primeru, ko gre za okoljsko problematiko.
Kako utripa vaš dan?
So dnevi, ko delam od jutra do večera. So pa tudi dnevi, ko sem cel dan na vrtu in ne prižgem računalnika. Mešanih dni je bolj malo. Seveda so dnevi odvisni tudi od letnega časa. Sem upokojena, vendar še vedno delam s študenti. Ne morem kar nehati delati, ker je tema, ki jo predavam, zelo aktualna.
Kaj bi spremenili na svetu, če bi imeli nadnaravno moč? In kaj v Sloveniji?
Svet bi vrnila 200 nazaj. Takrat so se začele napake. Takrat smo začeli množično uporabljati fosilna goriva. Na novo pridobljena energija je bila večinoma uporabljena napačno. Takrat smo izstopili iz narave. Uveljavljati se je začel kapitalizem in denar ni več služil za izboljševanje blaginje ljudi, ampak je postal le sredstvo za kopičenje moči posameznikov. Če bi se lahko vrnila 200 let nazaj, bi razvoj družbe zastavila čisto drugače. Tudi, da bi Slovenci postali bolj enotni, vsaj ko gre za preživetje, bi očitno bila potrebna nadnaravna moč.
Ste avtorica več knjig, namenjenih mladim. Kaj pa sicer radi berete?
Sem velika ljubiteljica kriminalk, imam en kup ljubih avtorjev tega žanra. Zelo so mi všeč skandinavski avtorji. Največ berem tovrstno literaturo, ta je na moji nočni omarici. Resne in strokovne knjige, ki jih prav tako pogosto berem, pa niso na nočni omarici.
