Otroci radi izstopajo. In marsikakšen to najlažje doseže tako, da si »upa« več kot sošolci. Pred avtoriteto seveda, se pravi pred učiteljem in glede na šolska pravila. Disciplina v slovenskih šolah je že dolgo porazna, učitelji, razen svetlih izjem, pa nemočni. Delno, ker nimajo nobenih vzvodov, da bi kršitelje kaznovali. Čedalje bolj pa se zdi, da mnogim manjka tudi osebne avtoritete, da bi zmogli v razredu vzpostaviti red in mir. Otroci pa kot otroci – preizkušajo meje, grejo, do koder jim pustimo. Da jim ob tem ploskajo sošolci in na objavljene videe »podvigov« letijo všečki, je krasna vzpodbuda. Včasih je bil tak otrok »frajer« samo na lastni šoli, s platformami, kot je Tiktok, pa je zdaj oder ves svet. In obenem vir navdiha za naslednjo neumnost. Če še šola ne ukrepa, je signal jasen – lahko si dovolim še več.
Šole skorajda ne reagirajo več. Novi TikTokov izziv se je že dodobra prijel in videe iz slovenskih šol je moč najti tudi na spletu. Fraza izhaja iz anime kulture. V japonščini »baka« pomeni »neumen«, »oi« pa se uporablja tako, kot pri nas »hej ali halo«. Osebe v animejih »baka« uporabljajo za izražanje jeze ali presenečenja. »Oi oi oi baka« bi tako lahko ohlapno prevedli v »halo, budala«.
»Hecno je,« opiše svoje videnje izziva devetošolka iz Ljubljane. »Pa saj ni nič takega, učitelji samo rečejo, naj že grejo z mize.« Očetu enega od nastopačev z drugega konca Slovenije pa se ne zdi tako. »Ni prijetno videti posnetka svojega otroka, ki stoji na mizi in se dere, medtem ko ga učiteljica poskuša umiriti. Doma smo se pogovorili in njegovi razlogi so bili takšni kot zmerom – pri pouku mi je dolgčas, snov že poznam, zato se pogovarjam s sošolci. Učiteljica nas opozarja, a več kot to se nikoli ne zgodi. Dobro se počutim, ko med vrstniki izstopam. Ponosen sem nase, ker si upam. Za ukrepe mi je vseeno, nič ne bodo spremenili. Še vedno mi bo dolgčas.«
Še posebej ga moti, ker dogodka šola sploh ni zares opazila. Z otrokom se niso pogovorili, sestanek s staršema odlagajo, ker ni časa. »Digitalna omrežja so postala velik del izražanja otrok. Nemogoče jim je preprečiti, da take posnetke gledajo in širijo. Tudi če svojemu prepoveš TikTok, ga bo imel pa nekdo drug. Ampak do snemanja lastnih posnetkov ne pride hipoma,« opozarja. »Otroci tipajo meje, do kod lahko gredo. Če jih ni, jih postavljajo višje. Govorjenje med poukom, ugovarjanje, pregovarjanje … Domišljija ne pozna meja. Če ni jasnega NE in takojšnjih ukrepov, se bodo ekscesi samo stopnjevali.« Ravno ti ukrepi so pri njegovem sinu umanjkali, zato težko pričakuje, da bo domača pridiga ali kazen kaj zalegla. »Šolska pravila so dokaj jasno določena. Poleg neprimernega obnašanja je prepovedana tudi uporaba telefonov med poukom, za kršitve pa so predvideni ukrepi. Vprašanje pa je, koliko so zaposleni v šoli pripravljeni ali zmožni slediti lastnemu pravilniku. Starši redno opažamo, da v šoli ne upoštevajo načela postopnosti. Z izpuščanjem posameznih korakov pa otroci dobijo signal, da so zapisani šolski pravilniki sami sebi namen in da je odziv šole prilagojen bodisi posameznemu učencu, njegovemu statusu bodisi posameznemu učitelju ali celo staršem.« Še posebej moteče pa je, po besedah očeta, kadar se šole s kršitvijo začnejo ukvarjati šele, ko ugotovijo, da je posnetek objavljen na spletu, torej na očeh javnosti.
Bi morali TikTok prepovedati? Če je zadnji izziv predvsem moteč, sicer pa dokaj nedolžen, pa je Tiktok kriv za prenekatere druge izzive, tudi smrtno nevarne. Otroci so se zaradi videov, ki jim jih je prikazovala platforma, že zastrupljali, davili, stopali pred vlake in podobno. Zaradi vse mogoče škode in nevarnosti, ki jo platforma dela otrokom, so marsikje v šolah TikTok že prepovedali. A takšna prepoved je popolnoma neučinkovita. Debata, ali bi ga morali v celoti prepovedati, divja že lep čas. V ZDA bi se to lahko celo zgodilo. Biden je lastniško podjetje namreč že postavil pred izbiro – ali se prodajo ameriškim lastnikom ali pa se lahko s trga poslovijo. Bolj kot za pomisleke, kaj bodo na TikToku naslednjič videli otroci, gre seveda za varnostno grožnjo, ki živcira velike ZDA. Ni jim všeč možnost, da aplikacija v lasti Kitajcev zbira podatke in vpliva na ameriško javnost.
Debata o prepovedi se je, z zamikom, zbudila tudi v Evropi. Gre za isti strah, čeprav se naglas govori predvsem o tem, da aplikacija uporablja trike, ki povzročajo odvisnost pri otrocih. Lani je Evropska komisija prepovedala svojim zaposlenim, da aplikacijo naložijo na službene telefone, saj se bojijo špijonaže. Enako prepoved so uvedle tudi številne države članice, kot so Belgija, Nizozemska, Avstrija, Švedska, Finska in Irska. Za popolno prepoved TikToka v vseh državah članicah pa EU preprosto nima zakonske podlage, saj se uradno ne sme vmešavati v vprašanja nacionalne varnosti. Že pri manjših potezah glede novih tehnologij je potrebno leta diplomacije, da se članice med seboj kaj dogovorijo, pa še potem si dogovore razlagajo po svoje. Hrvaški predsednik Zoran Milanović, denimo, je nasprotnik tovrstne prepovedi. »TikTok mi ne pomeni nič, pomeni pa svobodo za moje otroke, da ga uporabljajo, če želijo,« je izjavil za Index. Marsikateri od politikov ga tudi sam uporablja, saj je močno orodje v politični kampanji in mobilizaciji. Francoski predsednik Emmanuel Macron ima, denimo, na TikToku kar 4,2 milijona sledilcev.
TikTok tako do nadaljnjega ostaja. Imamo pa možnost, da vsako posamezno objavo in vsak problematičen pristop aplikacije do uporabnika prijavimo evropskim institucijam, ki bdijo nad delovanjem tehnoloških podjetij. Izven tega se lahko zanesemo samo na svojo vzgojo in trud, da svojega otroka držimo čim dlje od škodljivega zaslona in njegovih pasti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi številki revije Jana.
