Odkar so naši predniki v kameni dobi uspešno vzredili in si podredili prve volčje mladiče ter ščeneta naščuvali na mamuta, se ljudje po vsej krogli strinjajo, da so psi zakon. Pomočniki pri lovu so praktično sočasno postali prislovični človekovi najboljši prijatelji, za nameček pa še tolažniki, nadomestni otroci in štirinožni alarmi, ki so varovali kaščo pred zlikovci. Aleksander Veliki je bojda imel v lasti 150 psov, med njimi je po srboritosti in pogumu prednjačil znameniti Peritas, o katerem so pletli bajke, da je sposoben premagati slona in leva. Romantični pesnik lord Byron je svojega novofundlandca Boatswaina oboževal do te mere, da mu je dal na nagrobnik vklesati pesem, v kateri je razglasil: "Enega prijatelja sem imel – tukaj leži." Angleška ovčarka Martha pa velja za najbolj kuštravo izmed Beatlov; njen lastnik Paul McCarthy je o svoji ljubljenki je napisal komad Martha My Dear. Ker med zaprisežene pasjeljubce spada tudi celotna družina avtorja teh vrstic, smo se na Janino ekspedicijo na Evropsko pasjo razstavo 2024 v Celju za spremembo podali skupaj, obetajoč si prvovrstno familiarno doživetje z obilo crkljanja puhaste mladeži in hehetanja na račun smešno postriženih pudljev.
Menažerija z viklerji
Prvi vtis ob vstopu v najbližjo halo celjskega sejmišča je bil podoben, kot če bi se znašli sredi bazarja v znanstvenofantastični sagi Zvezdne vojne: vse naokoli so mrgolela dlakava bitja vseh mogočih oblik in velikosti, od nekakšnih hudo kosmatih telet z žalostnimi očmi do neznatnih histeričnih gremlinov, ki so poskakovali in bevskali, kot da so ravno na peti skodelici kofeta, vmes pa pritlikavi, hudo plečati zobati zmaji s čeljustmi bagrov … Mnoge je sicer laično oko uspelo prepoznati kot pomerance, terierje, ovčarje, bigle, bassete, kokeršpanjele, prinašalce; večnih klasik – nemški ovčarji, dalmatinci, škotski ovčarji in borderski ovčarji – je bilo še najmanj. Ob pogledu na gensko in estetsko pestrost nabrane menažerije je bilo skoraj nemogoče verjeti, da vsa ta bitja pripadajo isti vrsti, canis lupus familiaris, ki je izšla iz skupnega prednika volka. Toda dajte človeški domišljiji zadosti časa in povrnila vam bo z resničnimi čudaštvi; skozi tisočletja načrtne vzreje smo tako prišli do uradnega števila 360 pasjih pasem, kolikor jih priznava Mednarodna kinološka zveza; neuradno jih bojda obstaja več kot 500.
V Celju se je ob koncu prvega tedna v oktobru po besedah organizatorjev zbralo okoli 17.000 štirinožcev iz 62 držav. Več kot dovolj, da so se moji čuti že po nekaj sprehodih skozi z dlako, praskanjem in cviljenjem nabite hale skoraj predozirali z vso to pasjostjo; podoben občutek sem imel takrat, ko sem se kot otrok prenajedel nutelle. Medtem ko so jih slave in glorije željni lastniki in lastnice – ali pa kar posebej za ta namen najeti profesionalni frizerji – pripravljali na nastope na lepotnih izborih, so njihovi ljubljenčki potrpežljivo in pri miru čakali na konec zvezdniške torture; ta je vključevala filigransko striženje, krtačenje in sušenje, celo navijanje dlake z viklerji, barvanje z nekakšnim belim prahom in likanje z razbeljenim frizerskim likalnikom je bilo mogoče videti. Tradicionalne žrtve tovrstnega lepotičenja so kakopak pudlji, ki tudi tokrat niso razočarali; moja šestletnica si je skoraj izpahnila prst ob kazanju na posamezne primerke, ki so bolj kot na pse spominjali na s snegom posuto in hudo živčno grmičevje iz zimske krajine Salvadorja Dalija. Tudi najbolj nadzemska med štirinožnimi lajáli pa so še vedno podložna osnovnim biološkim potrebam, kar so potrjevale nezmotljive vonjave in tudi kakšna lužica na tleh. Kar je ob vsem trudu vestnih organizatorjev seveda razumljivo; med 17.000 repi se jih v urah čakanja na sprehod pred sodniki gotovo dvigne nekaj deset, če ne nekaj sto.
Dober biznis
Na splošno se je zdelo, da je večina psov še kar zadovoljna, je pa bilo kar nekaj takih, ki so s spodvitim repom, živčnim prestopanjem in cviljenjem izražali svoje nelagodje. Hčerino krutosti nevajeno srce je najbolj ganilo, da se niso mogli prosto gibati, temveč so bili večji del časa zaprti v boksih in kletkah, med katerimi se je kakšna zdela res precej tesna za mastifa ali dogo, ki so jo stlačili vanjo; z otožnostjo nekoga, ki še meni, da bi moral biti svet odprt in brezmejen, je deklica ponavljala, da to ni prav, ni prav. Kakor da bi zaslutila njeno skrb, je družbica dobrosrčnih pomerančkov začela frenetično migati z zadki in kriviti gobčke v jokerjevske nasmeške, da bi jo prepričali vsaj v kratko čohljanje – toda otrokova ročica se je brž potegnila nazaj pod gadjim pogledom njihove lastnice, in to je bilo še najbližje, kar je hči tisti dan prišla crkljanju psičkov. Sicer pa je kar precej živali po boksih in kletkah tudi sredi najhujšega vrveža drnjohalo – bodisi so z asketskim šolanjem in meditacijo dosegli višave zenovskega razsvetljenja bodisi so jih naphali s kakšnimi pripomočki za mirnejše živce. Dvomim namreč, da imajo na takšnih dogodkih dopinško kontrolo.
Leta 2023 je vrednost svetovnega trga hrane za domače ljubljenčke znašala 121 milijard dolarjev – približno dvakratnik celotnega BDP, ki ga v Sloveniji ustvarimo v letu dni.
Čeprav na sejmišču ni manjkalo družin, se je vendarle zdelo, da je celotna prireditev nekako interne narave, namenjena predvsem rejcem psov, kinološkim društvom (samo v Sloveniji jih deluje okoli 130) ter ponudnikom najrazličnejših pripomočkov in hrane. Ti so imeli zase rezervirano eno izmed hal in med pohajanjem po njej mi je šele postalo jasno, da je vse skupaj v pomembni vrsti tudi industrija. Prehranski dodatki, vitamini in minerali, preparati za dlako, tisoč in en priboljšek ter druga izbrana, neoporečna hrana – vse to in še več je na voljo pomehkuženim potomcem bitij, ki so svojo pot na tem planetu začela kot neustrašni plenilci, pred katerimi trepeče celoten ekosistem. Trepeče tudi sedaj, in to toliko bolj upravičeno. Industrija hrane za domače ljubljenčke samo v ZDA letno pokolje in potolče približno dve milijardi drugih živali, od tega kako milijardo piščancev, se pa na pasjem (in mačjem) jedilniku znajdejo tudi jeleni, losos, kunci in celo noji, krokodili in kenguruji – dobite jih tudi v vsaki spodobni slovenski trgovini za domače ljubljenčke. Leta 2023 je vrednost svetovnega trga hrane za domače ljubljenčke znašala 121 milijard dolarjev – nekje dvakratnik celotnega BDP, ki ga v Sloveniji ustvarimo v letu dni. Biznis prihodnosti pa je očitno zamrzovanje pasje sperme, na kar je lastnike plemenjakov opozarjal velik plakat madžarskega ponudnika v hali L.
Prijatelja za vedno
V veliki hali Golovec smo naleteli na lepotne izbore v posameznih kategorijah, ki so se odvijali na vrhunski ravni in pred polnimi tribunami, na katerih je vzdušje na trenutke spominjalo na zlate čase celjskega rokometa, ki si je prav tukaj pokoril Evropo. Staro in mlado je napeto spremljalo mimohode pasjih misic in mistrov v spremstvu vodnikov in vodnic, padale so stave in ugibanja, otročad je stegovala vratove in celo v vrečasta oblačila zavita najstnica z velikimi slušalkami okoli vratu je za trenutek odložila delo in skrbi (beri: omrežja) ter pokazala zavidljivo navdušenje za realni svet. In bilo je kaj videti – kmalu sem se zalotil, da še sam napenjam opešane oči in krčevito stiskam pesti za veličastno belo argentinsko dogo, ki je nastopala v kategoriji junior. Nazivom vseh nastopajočih pasem je bilo komaj mogoče slediti, le za spoznanje manj pestro pa je bilo na tribunah, kjer se je gnetlo človeštvo v malem – slišati je bilo navijanje v italijanščini, ukrajinščini, nemščini in kakopak slovenščini. Z dvignjenimi glavami je veličastno pesovje korakalo mimo nas, kakor da se zaveda lastne krasote – še pritlikavi pinči so drobili nič manj ponosno od njihovih lastnic, ki so zraven tekale v modnih kostimih, medtem ko so nas vse skupaj z nasprotnega konca dvorane mehko objemali zvoki žive lounge godbe, voditeljica pa je dogajanje komentirala v aristokratski angleščini. Skratka, res na nivoju.
Ne, takšni dogodki niso prostor za kmečke Rekse in Arote, to je domena modrokrvnih bitij z dolgimi imeni in še daljšimi rodovniki. In tudi niso takšni spektakli ravno po meri familije, ki svojemu kosmatemu (z)mešancu nikoli ni zamerila pankrtskega rodovnika, epske požrešnosti, povešenih uhljev in splošnega pobalinstva – temveč ga je prav zaradi tega ljubila kot enakopravnega družinskega člana. Kar pa nikakor ne pomeni, da med pasjimi šampioni in njihovimi lastniki ne vlada ljubezen, ki daje čisto radost. O tem pričajo nešteti vlažni poljubčki, objemi in ljubkovanja ter celo solze pristne radosti, ki smo jim bili priča. Marsikateremu od lastnikov in lastnic, ki so na kinološko evrovizijo pripeljali svoje ljubljence, so slednji pač ključni vir radosti, ponosa in življenjskih potrditev, za kar jih v zameno obsipajo z vso pozornostjo in udobjem. Človek in pes, amigos para siempre, kakorkoli že obrneš. In ko je nabildanemu samorogu podobna argentinska doga, ki se je skozi areno sprehodila s suverenostjo junaka iz akcijskih blockbusterjev (poleg lepote so bili sodniki pri psih pozorni tudi na samoobvladovanje), tisti dan dejansko zmagala v svoji kategoriji, se nisem mogel zadržati, da nisem stisnil pesti in siknil: "To! Še je pravica!"
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
