Slovenija zaradi bolniških odsotnosti z dela na leto izgubi več kot 20 milijonov delovnih dni. V Evropi si neslavni vrh deli z Nemčijo. Slovenija ima ob zakonu o zdravju in varnosti pri delu še množico predpisov in napotkov za obvezno promocijo zdravja na delovnih mestih. Strokovni sogovorniki okrogle mize o perečem problemu odsotnosti, ki je potekala na festivalu industrije in podjetništva In Castra, so se strinjali, da je prenormirani sistem neučinkovit. Bolniške odsotnosti so se v desetletju povečale za 60 odstotkov, na lansko povprečje 21,65 dneva odsotnosti na zaposlenega na leto.
Ajdovščina visoko, čeprav pod povprečjem
Pred desetletjem je Slovenija beležila povprečno 13,7-dnevno bolniško odsotnost zaposlenih v letu dni, zdaj je pri 22 dneh. Čeprav po covidu odsotnost narašča po vsem svetu, je Slovenija za svetovno rekorderko Mehiko (statistika OECD) in evropsko rekorderko Nemčijo tik pod vrhom. Drugi razlog – hitro staranje – si prav tako deli z Evropo, a je sočasno najdlje od prilagajanja delovnih mest temu dejstvu.
Ne čudi, da je v problem ugriznila Ajdovščina. Kot gospodarsko in predvsem visokotehnološko ena najhitreje razvijajočih se občin v Sloveniji za državnim povprečjem odsotnosti zaostaja za odstotek. S Slovenijo si deli dejstvo, da je odsotnost v javnem sektorju višja kot v zasebnem gospodarstvu.
»Kjer so v zasebnem sektorju zadovoljni, ponosni na delodajalce in sebe, imajo malo odsotnosti. Tako zadovoljstvo je v javnem sektorju težko doseči,« je prepričana dolgoletna vodja Inštituta za medicino dela Metoda Dodič Fikfak. »Kjer so vodstva slaba, imajo največ bolniških odsotnosti. Vodilni pri nas nimajo znanja, kako se obnašati do zaposlenih,« je dodal onkolog Erik Brecelj.
Problem lahko reši medsebojno spoštovanje
»Javni in zasebni sektor imata iste zdravnike. Razlika je, da gospodarski sektor žene interes za čim višji dobiček. Če bi hoteli preprečevati odsotnosti, bi ga moralo gnati ustvarjanje dobrih odnosov,« je bil podobnega mnenja psiholog Aleksander Zadel.
»Vzpostavljanje kakovostnih odnosov na delu je stalna naloga. Gre za celovito razumevanje človeka in njegovega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja,« je nadaljeval Zadel. Ob dejstvu, da je v gospodarstvu manj bolniških tudi zaradi prisile ali osebnostnih lastnosti obolelih, je poudaril, da morajo bolni nemudoma v stalež. »Le tako bodo najhitreje ozdraveli in koristili delodajalcu,« je prepričan. Hkrati meni, da denar ne bo rešil težav: »Sem za čim višje plače, a delavci pred te uvrščajo medsebojno spoštovanje. Javnega sektorja ne bomo rešili z višjimi plačami, pač pa z dobrimi odnosi.«
Da je težko urejati težave zgolj na ravni podjetij, je potrdila direktorica kadrovske službe Ljubljanskih mlekarn Mateja Tišler. Kljub množici rednih aktivnosti v prid zdravemu načinu življenja, vse do plačila zavarovanja za bolezen zaposlenim za hitrejši dostop do zdravnikov, so stalež uspeli zmanjšati za en odstotek. »Pred covidom smo izgubili 5,5 odstotka delovnih dni. Lani smo jih izgubili osem odstotkov. Ob močno povečani promociji zdravja smo zdaj pri sedmih odstotkih izgubljenih dni. Če ne bomo uredili zdravstva in strašnih čakalnih vrst, izboljšanja ne bo,« je Tišlerjeva ponazorila problem.
Direktorica manjšega ajdovskega podjetja Taxsa, Meta Premrl, je opozorila še na problem obdavčevanja množice organiziranih preventivnih dejavnosti. Obe sta potrdili, da se inšpektorji zaradi kontrole zakonite promocije zdravja v njunih podjetjih še niso oglasili.
Slovenija je edina z neomejenim staležem
Statistika pove, da je dobra polovica zaposlenih zdrava in redko bolniško odsotna. Sočasno so sogovorniki opozorili, da so statistični podatki z Evropo neprimerljivi, ker ima Slovenija edina v njej neomejen bolniški stalež. Medtem ko je bilo pred desetletjem več kot eno leto bolniško odsotnih 3000 zaposlenih, smo zdaj pri 7000 dolgotrajno odsotnih. »Po treh mesecih odsotnosti se za polovico zniža verjetnost vrnitve na delo, po enem letu možnosti za to skoraj ni več. Ljudi bi morali začeti vračati na delovna mesta takoj po prestani bolezni. Država bi morala narediti več za edukacijo zdravnikov v tej smeri,« je poudarila Dodič Fikfak.
Izkušnjo je predstavila bolnica z rakom dojke Ksenija Volk, ki je bila z dela odsotna leto in pol. Poslali so jo na rehabilitacijo na zavod Soča, kjer ni vedela, kaj početi, in jo naposled napotili na delo za štiri ure. Na lastno željo je kmalu začela delati polni delovni čas. Sogovorniki so soglašali, da naj bi rehabilitacijo prvenstveno namenili tistim, ki se ne morejo vrniti na prejšnje delovno mesto. Brecelj pa je dodal: »Takoj ob postavitvi diagnoze bi morali razmišljati o načrtu pospešene rehabilitacije. Pošiljanje v toplice po končanem zdravljenju je zame velika bedarija.« Opozoril je še, da se približujemo milijardi evrov stroškov za dolgotrajne bolniške izostanke. »Tega zavarovalnica in zdravstvo ne moreta zdržati,« je poudaril.
Ko znanje ne zanima niti ministrstva za zdravje
Dejansko je lani ZZZS za bolniška nadomestila odštel več kot 600 milijonov evrov, le malenkost manj pa delodajalci.
Publiko je zanimalo, zakaj kot poznavalci ničesar ne ukrenejo. »Pri nas rešujemo listke v gozdu, namesto da bi reševali sistem. Na ministrstvu za zdravje imajo skupino, ki se ukvarja z obdelovanjem bolniških odsotnosti. Nikogar od nas ni v njej. Ne trdim, da mi nosimo svet. Želim povedati, da smo na ravni države neprofesionalna družba s prav takimi odgovori in storitvami. Ponujamo znanje. Brezplačno, da bi lažje razumeli in pomagali ljudem. Pa tega nočejo. Kaj še lahko naredimo po 40 letih? Nič,« je nepripravljenost Slovenije za reševanje problema strnila Metoda Dodič Fikfak. Skupaj s sogovorniki je obsodila neustrezne enkratne ukrepe, denimo pravico do odklopa. »Zdravja zaposlenih ne moreš rešiti z eno potezo ali delavnico. Skrb za zdravje je proces,« so bili enotni.
