Skrbstveno delo smo v zadnjih desetletjih v veliki meri prenesli prek trga na »druge ženske«, pogosto revne in migrantke, ki čiščenje, skrb za gospodinjstvo, otroke in starejše opravljajo v zasebnih gospodinjstvih ali socialnovarstvenih storitvah. Gre za feminizirano, finančno in statusno razvrednoteno delo, kjer se prepletajo spolne, razredne, rasne in etnične neenakosti. S to tematiko se raziskovalno ukvarja dr. Majda Hrženjak, sodelavka Mirovnega inštituta, ki je o skrbstvenih delavkah migrantkah pri nas in širše predavala v mariborskem Obratu, prostoru umetnosti in participacije Pekarne Magdalenske mreže.
Letalski koridor za skrbstvene delavke
Zaposlovanje skrbstvenih delavk v gospodinjstvih poteka večinoma v sivi ekonomiji. Javno o tem ne želijo govoriti niti delavke niti družine, zato o tem področju praktično ni podatkov. Ve pa se, da skrbstvene delavke migrantke, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, pogosto skrbijo za dementne, pravi Majda Hrženjak. Migrantke iz tretjih držav v slovenske domove običajno pridejo na črno do treh mesecev, kolikor jim velja turistični vizum, nato gredo domov, kjer skrbijo za svojo družino, potem se vrnejo, v vmesnem času pa jih v gospodinjstvu zamenja kolegica.
V tujini je to področje dokaj dobro raziskano. V Evropo migrantke prihajajo z globalnega juga (veliko je Filipink) ali prek krožnih migracij iz nekdanjih socialističnih držav. Na zahodu Evrope skrbstveno migracijo spodbuja politika »cash-for-care« (denar za skrb), ki favorizira staranje doma in denar zagotavlja tudi tako, da si pomoči potreben posameznik 24-urno pomoč uredi sam. »V Avstriji je ta znesek tudi do 2500 evrov mesečno. Če posameznik migrantki plača samo polovico tega zneska, bo to zanjo solidna plača,« pripoveduje predavateljica, ki izpostavlja dvoličen odnos držav do delavk migrantk, ki jih na eni strani krvavo potrebujejo, po drugi pa jih postavljajo v položaj drugorazrednih delavk. To je lepo pokazalo obdobje pandemije, ko so se te delavke vrnile domov, nazaj pa več niso mogle. »V Nemčiji in Avstriji je to povzročilo takšno krizo, da so iz Bolgarije in Romunije do Avstrije vzpostavili letalske koridorje samo za skrbstvene delavke, med Poljsko in Nemčijo pa avtobusne. Simptomatično je, da nobena od teh delavk za čas izpada dohodka ni dobila nadomestila, ker jih nobena država ni smatrala za svoje,« je povedala raziskovalka Mirovnega inštituta.
Članice družine, ki to niso
Migrantke v zasebnih gospodinjstvih so v izjemno ranljivem položaju. Zanje ni socialnega varstva, njihov delovni čas ni definiran in je večinoma 24 ur sedem dni v tednu, delo je fragmentarno in neopredeljeno, delovna inšpekcija pa v zasebne domove nima vstopa. »Ob skrbi za starejšega se ponavadi pričakujejo še gospodinjska dela, kuhanje za vse družinske člane, ko pridejo na obisk. Tudi zasebnosti nima (včasih niti svoje sobe, op. p.). Odnos med delavko in delodajalcem je poseben in večkratno obremenjen,« razlaga Majda Hrženjak in izpostavi, da družine sicer delavke opredeljujejo kot »članice družine« in tudi delavke same so ponosne na to. A to je zavedna ali nezavedna taktika, s katero želijo ljudje najeto pomoč prepričati o tem, da bo za njihove svojce kar najbolje poskrbela, ocenjuje raziskovalka. Z obravnavanjem delavke kot članice družine se tudi presega nelagodje, ki ga je v tem razmerju ogromno. Skrbstvena delavka namreč vstopa v najintimnejšo sfero, denimo kopa ali previja starostnika, pospravlja omare, poskrbi za pranje spodnjega perila ...
Domovi za starejše do delavk prek gradbenih podjetij
Nekaj raziskav na področju delavk migrantk v skrbstvenem delu pri nas vendarle je. Mirovni inštitut jo je opravil v domovih za starejše, kjer v zadnjih letih število migrantk zaradi hudega kadrovskega primanjkljaja strmo narašča. Če je bilo leta 2021 v teh institucijah zaposlenih 5,2 odstotka migrantk, jih je bilo lani že osem odstotkov, čeprav so te številke po podatkih Majde Hrženjak zaradi načina vodenja statistike zelo podcenjene. Največ je rekrutiranih iz nekdanje skupne države, kar 60 odstotkov iz Bosne in Hercegovine, sledijo Srbija, Hrvaška in Makedonija v podobnih deležih. Čeprav med Hrvaticami za delo pri nas več ni zanimanja, saj se plače izenačujejo zaradi velikega kadrovskega primanjkljaja tudi na Hrvaškem, ki za to prek zasebnih agencij že na veliko uvaža srednje medicinske sestre iz Indije.
Kljub bilateralnim sporazumom z BiH in Srbijo domovi za starejše v veliki večini delavke migrantke pridobivajo mimo zavoda za zaposlovanje, po neuradnih poteh, torej z zvezami in poznanstvi že zaposlenih tujih delavk. Drugi mehanizem je, da se vodstva domov za starejše obračajo na transportna in gradbena podjetja, kjer poskušajo privabiti partnerice tam že zaposlenih migrantov. »Združevanje družin je najbolj zaželen vzorec zaposlovanja migrantk,« ugotavlja Majda Hrženjak in izpostavlja, da je to problematično z več vidikov. Ne le da je ženska v tem položaju popolnoma odvisna od moža (njeno dovoljenje za prebivanje je namreč v tem primeru vezano na partnerja kot prosilca za združevanje družine, kar jo dodatno postavlja v ranljiv položaj), ampak je tudi sistematično kanalizirana v domsko oskrbo ne glede na njene aspiracije in izobrazbo.
Nočna mora s priznavanjem izobrazbe
Do migrantov in migrantk sicer pogosto velja predsodek, da so lahko srečni, ker so lahko pri nas, kjer se jim cedita mleko in med, pripoveduje Majda Hrženjak, a večina se ne zaveda, v kako slabih pogojih tukaj delajo. Ne nazadnje opravljajo posel, ki ga domačini nočejo. Prav tako je razlogov za migracijo veliko, ne le finančna situacija, velikokrat se priseljujejo tudi ljudje, ki jim gre v matični državi povsem dobro, položaj pa se jim z migracijo bistveno poslabša. Za primer je govornica dala eno od intervjuvank iz Srbije, medicinsko sestro in laboratorijsko tehnico z lastno nepremičnino, ki se je k nam skupaj z dvema otrokoma preselila, da je družino združila z možem, zaposlenim pri nas. »Sem nisem prišla zaradi denarja, ampak ljubezni. In kakšno napako sem naredila! Zdaj vidim moža še manj kot takrat, ko sem bila doma. Samo še delam in spim,« je Majda Hrženjak povzela njene besede. Kljub izobrazbi je pogodbo o zaposlitvi dobila kot gospodinja, opravljala pa delo negovalke osem zaporednih dni, čemur je sledil, če so razmere dopuščale, dan počitka. Pri tem je cela njena plača šla za najemnino za stanovanje, moževa pa za druge osnovne stroške.
Eden največjih problemov za skrbstvene delavke migrantke je priznavanje izobrazbe. Poklic medicinske sestre je namreč v Sloveniji zaščiten in zahteva verifikacijo spričevala, strokovni izpit, izpit iz slovenščine, razne registracije, potrdila ... Kar je izjemno drago, pa tudi dolgotrajno, saj se lahko postopek zavleče tudi do štirih let, pri čemer mnoge obupajo. »Okoli delovnih migracij se je razvila obsežna migrantska industrija plačljivih javnih in tržnih storitev,« opozarja Majda Hrženjak.
Nesvobodno mezdno delo
Problem je tudi s pridobitvijo prvega dovoljenja za bivanje v skladu z bilateralnimi sporazumi, ki prav tako traja veliko časa in migrantke v vmesnem obdobju prav tako finančno izčrpava. Oseba mora biti namreč prijavljena na zavodu za zaposlovanje v izvorni državi, kar pomeni, da ženske, ki želijo k nam, v svoji službi dajo odpoved. Ko čakajo na birokratske mline, morajo pri nas plačevati turistično zdravstveno zavarovanje in najemnino, saj morajo imeti v Sloveniji prijavljen začasni naslov. To pa je že naslednja težava, saj so najemna stanovanja draga, jih ni, najemodajalci pa jih neradi oddajajo migrantom. Ti se zato znajdejo na različne načine. Pogoj za triletno dovoljenje za bivanje prek bilateralnega sporazuma je tudi, da mora biti delavka pri prvem delodajalcu, ki ji je omogočil vizum, zaposlena najmanj eno leto. Tako se velikokrat dogaja, da skrbstvene delavke vztrajajo v nemogočih, slabo plačanih službah. »To je nesvobodno mezdno delo,« pravi sodelavka Mirovnega inštituta.
»Z bilateralnimi sporazumi in združevanjem družine smo fizične meje naše države naredili zelo propustne, znotraj pa postavili visoke administrativne meje, ki držijo te ženske družbeno in ekonomsko na najnižjem položaju,« še izpostavlja in poudarja, da je treba te probleme naslavljati, če želimo privabiti migrante in imeti etične migracije, torej takšne, da bi od njih imele korist ne le ciljne države, pač pa tudi migranti in izvorne države. »Ukrepi, ki so bili zdaj na mizi ministrstva za solidarno prihodnost, to niso. So samo še dodatno zaostrovanje,« pravi Majda Hrženjak.
