Po definiciji je emisijski kupon »splošen izraz za trgovanje s potrdilom oziroma dovoljenjem, ki predstavlja pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida ali drugega toplogrednega plina enake mase«. Zato ta celoten mehanizem, sami kuponi in trgovanje z njimi, pomeni nacionalni in mednarodni poskus ublažitve rasti toplogrednih plinov.
Z enim kuponom si tako podjetja dejansko kupijo nekakšen »odpustek« ali pravico, da v okolje izpustijo eno tono ogljikovega dioksida. In to je seveda treba plačati, boj za čistejše okolje pa je vse dražji. Če je kupon v začetku januarja 2020 stal dobrih 15 evrov, se je januarja 2021 cena gibala okoli 35 evrov, sredi leta 2022 pa je bila že skoraj 106 evrov. Ker kuponi dejansko delujejo na prostem trgu in je industrija z leti očitno vse manj umazana, je ponekod prišlo do manjšega povpraševanja po njih in se je posledično znižala cena. Ob koncu leta 2023 je stal »le« še slabih 70 evrov, letos pa se spet nekoliko dražijo in so že blizu 80 evrov.
Nekaj kuponov podjetja dobijo tudi brezplačno, kot nekakšno darilo države, ki mora poskrbeti, da podjetja delujejo in da jih ta zeleni prehod ne bo povsem spravil na kolena. A več kot očitno se to dogaja ravno s TEŠ, ki je lani dobil okoli 14.000 kuponov, medtem ko jih je Salonit Anhovo prejel 648.000. V letu 2023 je država tako 34 podjetjem oziroma napravam podelila 1,4 milijona kuponov ali za 4,6 milijona ton ogljikovega dioksida.
TEŠ je velik plačnik
V Sloveniji je v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi vključenih več kot 50 družb, največji plačniki in s tem tisti, ki oddajajo največ ogljikovega dioksida, pa so TEŠ, Salonit Anhovo in termoelektrarna Ljubljana. V TEŠ so s proizvodnjo električne in toplotne energije v letu 2022 v zrak izpustili 2.662.097 ton ogljikovega dioksida, leta 2023 pa 2.745.945 ton.
In prispevek TEŠ v skupno malho zaradi teh kuponov ni majhen. Še leta 2013 so kupili borih 4,2 milijona kuponov in zanje odšteli 39,3 milijona evrov, potem pa je bil znesek manjši do leta 2020, ko je cena kuponov poskočila za še enkrat toliko in so plačali že 66,5 milijona evrov. Naslednjič je cena kuponov občutno poskočila na prehodu iz leta 2022 v leto 2023, prav tako za še enkrat toliko, in so morali leta 2022 odšteti 96,5 milijona ter lani 196,5 milijona evrov. Ob tem trendu je torej tudi »grožnja« z bankrotom podjetja postala več kot realna, saj naj bi že letos odšteli skoraj 240 milijonov. To pa so številke, ki si jih očitno to podjetje ne more privoščiti.
Nekaj denarja se bo nateklo tudi brez TEŠ
TEŠ sicer neposredno ne prispeva finančnih sredstev v Sklad za podnebne spremembe, tja se zlivajo tudi prihodki zaradi »primarne izdaje emisijskih kuponov na EU-ravni, in sicer tako, da Sloveniji pripade delež 0,49 odstotka vseh prihodkov iz te prodaje, ki se delijo med državami članicami«, pravijo na ministrstvu za okolje. Emisijske kupone TEŠ kupuje prek HSE na trgu.
Na ravni EU je naši državi lani pripadlo 2.246.500 teh kuponov in vse so tudi prodali. Za leto 2024 so Sloveniji namenili že 2.468.000 kuponov, sredstva pa so namenjena projektom, ki vodijo v že omenjeni zeleni prehod.
A če nekoč industrija, predvsem je velika teža na TEŠ, ne bo več kupovala kuponov, se bo Sklad še lahko zanašal na teh 0,49 odstotka. »Prihodki bodo prihajali, vse dokler bodo nastajale emisije, ko pa emisij ne bo več, tudi ne bo več potrebe po financiranju razogljičenja,« še pravijo na ministrstvu. Ali je to dejansko uresničljivo, pa bo pokazal čas.
Porabnikov iz sklada ne manjka
Kdo pa so glavni porabniki denarja v skladu? V letu 2023 se je v tem skladu nabralo za skoraj 755 milijonov evrov. Največ, skoraj 199 milijonov evrov, so dobili projekti za trajnostno mobilnost, od teh 104 milijone samo za brezemisijska vozila in polnilno infrastrukturo. Za vozila, ki pri kupcih ne najdejo veliko posluha.
Velik porabnik so tudi projekti za obnovljive vire energije, največ za menjavo starih kurilnih naprav, tretji porabnik so projekti za brezemisijske stavbe, največ za javne stavbe, najmanj pa za stanovanjske stavbe, za energetsko revščino pa so namenili 22,5 milijona evrov.
Pisarne dobijo več kot kmetijstvo
Sledijo še razogljičenje gospodarstva, prilagajanje na podnebne spremembe (20 milijonov je šlo za zmanjševanje poplavne ogroženosti in 9,2 milijona za blaženje podnebnih sprememb v kmetijstvu). A toliko, kot so dali za kmetijstvo, so namenili tudi samo za poslovanje Eko sklada. Kar 34,5 milijona pa so namenili za komuniciranje in ozaveščanje o zelenem prehodu, samo tako imenovana podnebna pisarna in center za podnebne spremembe sta prejela 2,5 milijona evrov. Digitalna podpora podnebnemu prehodu je pobrala 15,8 milijona, tehnična pomoč pa 16,1 milijona. Pri takem odnosu do kmetijstva, ko so pisarne pomembnejše kot pridelava hrane, pa ne čudi podatek, da smo vse manj prehransko samozadostni.
