V Blatniku pri Črmošnjicah je pred kratkim potekala že 23. belokranjska razstava konj. Na prizorišču, ki ga je pred leti uredilo konjerejsko društvo, so se zbrali ljubitelji teh plemenitih živali, najprej s konjskimi kočijami, za njimi pa so sledile povorke jezdecev.
Vsak kočijaž je v roki držal bič in samo z dvignjeno roko nakazoval smer, po kateri naj konja vlečeta vprego s posadko, ki je skrbela tudi za vtis, saj je posebna komisija ocenjevala prav vse, kar je bilo povezano z vprego, vključno z originalnostjo in lepoto. »To, kar vidite, je več kot razstava konj, to je naš praznik tradicije, ljubezni do živali in skupnosti,« je v nagovoru poudaril Stane Vrednik, predsednik Konjerejskega društva Semič, ki je bilo ustanovljeno leta 1998.
Da so tudi konjarji lahko pomemben dejavnik v lokalni skupnosti, je dal vedeti prvi semiški župan Janko Bukovec, na čigar pobudo so nekaj let pred tem združili moči. »To je bil čas velike zagnanosti, ki je pri nas ne manjka niti danes. Te prekrasne živali so bile včasih v vsaki hiši pomembna delovna sila. Čeprav so jih pozneje začeli izpodrivati traktorji, se je lepa tradicija obdržala, tudi s tem vsakoletnim srečanjem,« je dejal Bukovec, ki ima doma dva konja, prav njegova vprega pa je bila na koncu razglašena za najlepšo.
Starejši odhajajo, mladih ne zanima
Janja Pešelj iz Velikega Nerajca, ki se sicer redno udeležuje srečanj, ni bila v povorki za ocenjevanje, zato je v senci čakala prihod prijateljev na hrbtih njihovih štirinožcev. »Vzela sem si čas tudi za opazovanje konj in poslušanje pričevanj ljudi. Od majhnega sem ljubiteljica konjev in prav zaradi mene smo jih pripeljali na našo kmetijo. Danes sem tukaj s petletno Rožico in njeno 14-letno mamo Dino. V hlevu imamo deset žrebet in konje slovenske hladnokrvne pasme, za katere skrbim sama, za hrano pa preostali družinski člani,« je razlagala Janja. Prav tako kot predsednik društva je potožila nad vse večjo šibkostjo članstva. Meni, da so za to trije razlogi: v zadnjih letih je močno upadla cena konjev, starejši konjarji odhajajo, mlajših pa to preprosto ne zanima več.
»Res je malce žalostno, da smo po letih rasti članstva in števila konj začeli stagnirati. Zdaj nas v društvu vztraja še okoli 60 članov iz vseh treh belokranjskih občin, povprečna starost pa je 60 let. Konj je mogoče še sto. Hvala bogu, vprega je še skoraj povsod dobro ohranjena in bo še naprej spominjala na 'gosposke čase', ponekod pa imajo tudi opremo, ki so jo uporabljali furmani,« je Verdnik razlagal družini, ki je čakala, da konjar posadi otroka v sedlo za krajšo ježo. »Seveda, malčki radi jahajo konje in bi jih imeli doma. Ko so nekoliko večji, je navdušenja že manj, saj zavedajo, da je treba za živali skrbeti vse leto, najmanj dvakrat dnevno, s krmljenjem in z drugim delom v hlevu,« je nadaljeval predsednik.
Nekoč so bili nepogrešljivi
Z nadaljevanjem tradicije pa nimajo težav Glavanovi iz okolice Žužemberka. Za vse je »kriv« čili in vztrajni dedek Peter, ki pravi, da so bili konji v Suhi krajini nekoč nepogrešljivi pri vsaki hiši, danes pa so bolj za hobi kot za delo. »Odkar vem zase, sem zaradi užitka in veselja ob konjih. Še danes z njimi vlečem les, na njivi zaorjem kakšno brazdo, ko pride nedelja, pa se usedem v kočijo. In seveda se od začetka redno udeležujem tega srečanja, enako drugih shodov po Dolenjski. Nazadnje sem bil v Višnji Gori ter na Blokah in v Ribnici,« je našteval. Še kako ponosen je na vnuka Mitjo in Tilna, ki sledita dedku. Zadnji bo kmalu izučen mesar, doma ima svoje živali in kočijo ter je prav tako popotnik. »Začel je dedi, nadaljeval ati, zdaj sem jaz na vrsti. Kaj mi drugega preostane,« je Tilen objel dedka in ga odpeljal na kozarček belokranjskega brizganca.
Za še boljše vzdušje so poskrbeli tudi glasbeniki s country ritmi, ki so dajali takt članom domače plesne skupine Vrtičkarji, ni pa manjkalo niti tekmovanje v spretnostni igri za jezdece in vprege ter v stikanju belokranjskega venčka.
