Sandi Horvat v svoji najnovejši knjigi Beli Rom prikaže življenje Romov in izzive, s katerimi se je sam spopadal na poti sprejemanja sebe in svoje identitete. Danes je urednik, novinar in voditelj na nacionalni RTV, vodi motivacijske delavnice za mladino, ponuja strokovna usposabljanja za tiste, ki delajo z romsko skupnostjo, ter je predsednik Romskega akademskega kluba.
O čem govori in komu je namenjen Beli Rom?
V tej knjigi smo iz prejšnjih štirih knjig, ki so izšle v seriji, z založbo izbrali ključne elemente romske kulture, življenja, ob tem pa sem dopisal veliko novega. Od izida četrte knjige je že osem, devet let in v tem času se je ogromno zgodilo, tako da je bila to odlična priložnost, da zgodbo nadgradim. Poleg tega so bile prve knjige pisane nekako za ljudi, ki delajo z Romi in poznajo ozadje romske skupnosti, peto pa so najprej brali ljudje iz založbe, ki so prek knjige prišli z romsko skupnostjo prvič v stik in jih je zanimalo vse mogoče. Veliko napotkov sem tako dobil od založbe in s tem so tudi mene opomnili, koliko stvari jemljemo Romi za samoumevne in jih pozabimo Neromom povedati. Knjiga je tako namenjena vsem bralcem, komurkoli, ki bi želel spoznati romsko skupnost, ali pa tudi tistim, ki potrebujejo motivacijo, da bi kaj spremenili na svoji poti.
Zakaj takšen naslov?
Beli Rom ponazarja vse nas, izobražene Rome v družbi, ki smo morali postati »beli«, enaki večinskemu prebivalstvu, da so nas začeli ceniti in spoštovati, hkrati pa moraš biti zadosti Rom, da si še del romske skupnosti.
V knjigi opisujete trenutek, ko ste po naključju izvedeli, da ste tudi Rom. Se še danes ukvarjate s tem vprašanjem, kdo ste?
V bistvu ne. Dolga leta sem se prepričeval, da okolica od mene pričakuje, da se odločim, kaj sem. Šele po letih iskanja in samovrednotenja, po krizi identitete ugotoviš, da si na koncu dneva ti tisti, ki moraš definirati, kdo si, kaj si, česa si želiš ne glede na to, kaj od tebe pričakuje okolica. Pa ne samo jaz, tudi z drugimi člani Romskega akademskega kluba smo se pogovarjali, da zaradi tega, ker smo bili morda prva vrsta visoko izobraženih Romov v Sloveniji, so na nas kar naenkrat prenesli to neko breme v smislu »vi ste izobraženi Romi, zdaj pa morate urejati zadeve«. Na začetku se nam je to zdelo kot velika pohvala, da je nekdo prepoznal, da smo dovolj močni, ampak to breme postane z leti težko in potem spet začneš izgubljati samega sebe ... Tako da je to zelo zapleten proces, ki je pri meni trajal več kot deset let. Priti od razmišljanja, da si cigan, da nisi cigan, da si Rom, in kaj pomeni biti Rom … Poleg vsega, kar slišiš od drugih in kako se okolica vede do Romov, kar spremljaš v medijih, ni bilo lahko, ampak moral sem iti čez to, da lahko danes rečem, da sem tudi ponosen Rom.
Pišete, da vam je družina prikrivala vaš romski izvor po očetovi strani. Ste starša kdaj naravnost vprašali, zakaj in ali bi vam kdaj povedali, če ne bi tega po naključju izvedeli sami?
O, ja. Vprašal sem ju že takoj, odgovor pa je bil povsem preprost: pač se jima ni zdelo pomembno. A razloga vseeno nisem poznal. Šele pozneje, ko sem sam začel delati z Romi in v romskih naseljih ter spoznal mlade starše, sem začel razumeti svoje. Razlog je tičal v tem, da ne bi imel težav v šoli, da me ne bi zafrkavali. Čeprav sem do sedmega razreda hodil v osnovno šolo v Kranjski Gori, kjer je bilo veliko Srbov, Hrvatov, Bošnjakov, multikulturna družba skratka, so vseeno imeli neki strah. Morda zato, ker so vedeli, kako so bili obravnavani Romi v njihovi mladosti, in so to izkušnjo pač prihranili otrokom. In sem popolnoma razumel njun razlog. Čeprav mi je danes zelo žal, da me niso učili romskega jezika. Ko se pogovarjam o tem s svojimi rojaki, ki so imeli podobno izkušnjo, jih je zelo malo, ki govorijo tekoče romsko, večina nas je takih, ki smo se romščine začeli učiti šele pozneje. Žal nam je, ker vemo, kaj pomeni jezik.
In kako ste danes z znanjem romščine?
Zelo nesamozavesten sem v govorjenju prekmurske romščine, razumem pa skoraj vse. Ko grem v Maribor ali na Dolenjsko, razumem tamkajšnje Rome bolj iz konteksta, vendar dovolj, da vem – kadar ne vedo, da sem Rom –, ali me opravljajo. (smeh)
Romov se drži kup predsodkov in stereotipov. Se vam zdi, da se ti danes zmanjšujejo ali naraščajo?
Takrat, ko sem izvedel, da sem tudi Rom, sem sam vse te predsodke in stereotipe že imel, čeprav me jih niso učili starši ali kdo v šoli. Vedel sem, da so Romi ljudje, ki kradejo, nabirajo železo, da ne hodijo v šolo, so umazani, da lažejo, in poskusil sem se poistovetiti s tem … Vendar to nisem jaz, torej kdo sem? Predsodki v zadnjih letih naraščajo, tudi zaradi spleta in družbenih omrežij. Ozaveščanje je dvorezen meč. Zavedam se, da je potrebno, a hkrati se mi zdi, da bolj ko opozarjaš na diskriminacijo in sovražni govor do Romov, bolj spodbujaš stereotipe. Tako da ne vem, kakšen je pravi recept … Letos smo priča pravi gonji, medijskemu linču Romov v Sloveniji, zaradi posameznega primera smo spet vsi vrženi v isti koš. Kot novinar se zavedam, kakšno moč imamo mediji, in sem včasih kar malo žalosten, ko spremljam način poročanja kakšnih drugih medijev. Verjamem, da so v današnjem svetu zelo pomembni všečki, delitve, komentarji, ker s tem raste prepoznavnost medija, ampak ne na račun Romov, ne na račun takšnega načina poročanja.
Ste bili sami kdaj deležni diskriminacije?
Imel sem dva takšna incidenta. Prvič, ko sem šel v Prago na mladinsko izmenjavo za Rome. Sam morda nimam take stereotipne podobe Roma, ker sem bolj svetle polti, so jo imeli pa nekateri drugi udeleženci. V neko gostilno smo hodili na kosilo in prvi dan, ko smo šli jest s slovensko delegacijo, smo brez težav prišli noter. Drugi dan so se nam pridružili češki kolegi, za katere so gostinci vedeli, da so Romi, zato niso nikogar od nas spustili noter, češ da Romom ne bodo stregli. In to kljub temu da smo rekli, da smo nekateri bili tam že dan prej. To je bil moj prvi stik z diskriminacijo.
Druga cvetka je bila, ko sem diplomiral in sem bil nekaj časa brezposeln. Šel sem na razgovor v eno od občin v Pomurju, iskali so administratorja. Bil sem prepričan, da se moj življenjepis odlično bere, imel sem veliko kompetenc. Razgovor je bil v redu, dokler nismo prišli do točke znanja jezikov. Napisano sem imel, da znam tudi romsko. »Romsko znate?« »Da, jaz sem tudi Rom,« sem odgovoril. Mislil sem, da je to moja vstopnica, prednost pred drugimi … V resnici se je ob tem odgovoru prav čutilo, kako je energija v prostoru padla. Tega občutka sploh ne znam opisati. Takrat sem vedel, da tukaj nimam več kaj iskati, in teden dni pozneje sem dobil pošto, da nisem bil izbran. To je bila ena taka brca in takrat sem se spet začel spraševati, ali je sploh dobro, da imam v življenjepisu to napisano. Ampak pri 23 letih se mi je zdelo bedasto, da grem spet dva koraka nazaj samo zato, da bom nekomu ugajal.
Tako da je romščina ostala v življenjepisu?
Tako je.
Da izhajate iz dveh kultur, mora imeti tudi pozitivne strani.
Če sem zaradi tega, ker sem Rom, dobil tudi kaj pozitivnih stvari – ja in ne. Pred kratkim sem ugotovil, da smo vsi izobraženi Romi prej dobili zaposlitev na kakšnem projektu za Rome. Po drugi strani pa ne morem mimo tega, da se sprašujem, ali smo visoko izobraženi Romi dobri samo za romske projekte. Kolikor mi ta romskost daje prednost pri nekaterih stvareh, me omejuje pri drugih. Treba se je vprašati, na kar v klubu že leta opozarjamo, zakaj nihče od nas, izobraženih Romov, ni zaposlen denimo na ministrstvu, torej znotraj sistema? Zakaj smo vedno vključeni kot zunanji udeleženci, svetujemo in delamo, nekdo drug pa za to pobira denar? Upravičeno je zato vprašanje, ali smo za državo dovolj dobri samo za romske projekte. Govorimo pa že o treh desetletjih delovanja na področju romske skupnosti v Sloveniji.
Pa ste že konkretno poskušali kaj spremeniti?
Seveda, ampak vedno dobiš enak odgovor, da se mora spremeniti zakon o romski skupnosti. Ta trenutno omogoča monopol Zvezi Romov Slovenije, ki je bila prva, in zelo sem jim hvaležen, da so orali ledino. A danes so še štiri druge zveze, te pa nimajo možnosti sodelovanja pri krovni romski organizaciji. Naš klub je včlanjen v zvezo Preporod, ker zagovarjajo enaka stališča. Ne bomo teptali svojih načel zgolj zato, da bi lahko nekje sedeli, smo pa odprti za sodelovanje. Prav je, da se oglasimo in nismo tiho, predvsem zaradi tistih, ki prihajajo za nami. Ni nas veliko, ampak vsaj meni je največje veselje, ko na kakšnem predavanju zgolj pri enem vidim, da je začel razmišljati malo drugače.
Kako gledajo današnji mladi Romi na izobrazbo?
Odvisno kje. V Prekmurju imamo zelo velik sodoben problem oziroma izziv med mladimi Romi. Večina se jih je že tako vključila v družbo, da se jim sploh ne zdi več pomembno, da poudarjajo, da so Romi, ne zdi se jim več pomembno ohranjati karkoli romskega. To je slabo tudi s stališča našega društva, ker ne dobimo več članov. Na Dolenjskem je zadeva popolnoma drugačna, tam je največja težava mentaliteta mladih staršev, govorim o 20-letnikih, ki že imajo otroke. Sami nimajo izobrazbe ali pa imajo le osnovnošolsko, njim izobrazba ne pomeni vrednote. Dejstvo je tudi, da so vsi programi, ki se izvajajo na terenu, usmerjeni v učenčeve potrebe v osnovni šoli, skoraj nihče pa se ne ukvarja z mladimi starši, ki so generacija, ki lahko trenutno naredi največjo spremembo. To pogrešam. Nasprotno je v Prekmurju za Rome samoumevno, da končajo vsaj osnovno in tudi srednjo šolo, potem pa, da se zaposlijo.
Kje je torej rešitev?
To je kompleksna zadeva, na katero je treba pogledati celostno. Trenutno v Sloveniji hkrati poteka po mojem mnenju (pa mogoče s tem komu naredim krivico) preveč projektov in programov za Rome: delajo romski pomočniki, CSD, CŠOD, nevladne organizacije, policija … Razumem Rome, ki mi govorijo, da včasih sploh ne vedo, kdo in zakaj pride v naselje, ker se toliko stvari dogaja. Moj predlog bi bil, da se pripravita en ali dva enovita programa, ki bi združila vse organizacije in bi delovala regijsko, ker en program, spisan v Ljubljani za celotno Slovenijo, ne bo deloval v Prekmurju enako kot na Dolenjskem.
Evidence kažejo, da je letos Slovenija namenila čez 20 milijonov evrov za reševanje vprašanj romske skupnosti, in vsi, ki to preberejo, se vtaknejo v to številko. Če govorimo o 30-letnem prizadevanju države za reševanje romskih izzivov, je umestno vprašanje, kam je šel ves ta denar, če še vedno govorimo o neurejenih bivanjskih razmerah na Dolenjskem, nimamo izobraženih Romov, romske pomočnike so sistemizirali šele pred tremi leti … Ko pogledaš evidence, ugotoviš, da so projektna sredstva namenili za pisanje strategij, priročnikov, knjig, s čimer ni nič narobe, ampak narobe je to, da institucije sredstva, ki so bila namenjena romski skupnosti za reševanje izzivov, dobivajo izključno za to, da financirajo same sebe oziroma ohranjajo delovna mesta, pa niti ne stopijo do romske skupnosti. Te stvari namreč najpogosteje pišejo ljudje, ki Romov niti videli niso.
Pri reševanju izzivov romske skupnosti je pet ključnih akterjev, ki morajo odigrati svojo vlogo: država, občine, Romi sami, večinsko prebivalstvo in mediji. Če se naveževa na Prekmurje – sam vedno navajam našo občino Puconci kot eno odličnih na tem področju. Imajo do centa natančno razdelano, kam je šel denar, namenjen Romom – to so šolske potrebščine, prevozi do šole, urejanje naselij … V šali zmeraj povem, ampak je tudi res, da je v naselju, kjer živim, že toliko stvari narejenih, da občina ne ve več, v kaj bi investirala. Pa pred 26 leti, ko smo se preselili sem, ni bilo asfalta, ni bilo mestnega vodovoda …
Imate občutek, da večinsko prebivalstvo v Prekmurju (ne mislim na institucije) naredi dovolj za sprejemanje Romov?
Ja in ne. Mislim, da v Prekmurju, čeprav se tudi večinsko prebivalstvo zaveda, da imajo morda kakšne predsodke do Romov, sploh če se kaj zgodi, zamahnejo z roko in rečejo »pač Romi«. Navzven morda ne kažejo toliko nestrpnosti, sicer pa smo Prekmurci že po duši taki ljudje. Medtem me dogajanje na Dolenjskem zelo žalosti, sploh v zadnjih mesecih, kako množično so denimo ljudje začeli podpisovati tisto peticijo, ki so jo sprožili župani. To ti da vedeti, kako slepo nekateri zaupajo nekomu na podlagi nekega incidenta in potem to samo še potencirajo. Ko pride zadeva na splet in v medije, pa dobi še večji zagon in se s tem samo še krepi sovražni govor. Politične sile so v zadnjem letu začele zelo izkoriščati to slepo vodenje množice in ustrahovati, ker strah je seveda največji motivator, da pridobiš podporo. In žal so Romi na Dolenjskem tisti, ki so morali plačati ceno. Tamkajšnje večinsko prebivalstvo bi moralo najprej samo pri sebi razčistiti, da to, kar počnejo, ni dobro in da so tudi Romi državljani Slovenije ter imajo enake pravice in dolžnosti kot oni sami. Mislim, da se na Dolenjskem izpostavljajo samo slabi primeri, ampak tudi Dolenjska ima kar nekaj zelo dobrih, svetlih primerov iz romske skupnosti, razumem pa, da se ti Romi ne bodo toliko izpostavljali, ravno zaradi tega, ker vedo, kako bodo pri večinskem prebivalstvu sprejeti. Želel bi si, da se te Rome, ki so dobri primeri, nekako opolnomoči. Tako bi tudi večinsko prebivalstvo ugotovilo, da niso vsi enaki, seveda pa če poslušaš samo slabo, boš to tudi začel verjeti. S tega vidika razumem zato tudi neromsko prebivalstvo na Dolenjskem.
In rešitev je …
V ozaveščanju. Samo to. Zato pa sem želel doseči, da knjiga Beli Rom pride v srednje šole. Moja prva knjiga je bila prevedena v madžarščino in hrvaščino, v nekaterih srednjih šolah v Medžimurju je bila na seznamu obveznega čtiva. Predstavljajte si, da danes sto dijakov prebere mojo knjigo – pa ne zato, ker je moja – in dobijo vpogled v romsko skupnost, v razmišljanje izobraženega Roma, se mogoče celo najdejo v njej in teh sto dijakov začne drugače razmišljati o Romih … A ministrstvo menda nima denarja. Kljub letošnjim 20 milijonom.
Govorila sva že o izginjanju romskega jezika in s tem romske kulture. Obstaja utemeljen strah, da bo romščina res izginila?
V svoji magistrski nalogi sem raziskoval, kako ohranjanje romske kulture vpliva na uspešnost v izobraževanju in obratno, ter prišel do zelo zanimivih ugotovitev. Lahko povem, da neka »izvirna« romska kultura niti ne obstaja, jezik je edini kulturni element romske kulture, vse drugo so primesi okolja, kjer so Romi živeli. Da, romski jezik izginja oziroma se spreminja. Res je, da večina mladih Romov v Prekmurju ne govori romsko, jaz sam sem tak primer. Upam si trditi, da bomo čez 20 let v Prekmurju še našli zelo staro generacijo Romov, ki bodo še znali romsko, to so zdaj moji vrstniki, mlajša generacija bo poznala kakšno besedo, bo pa romščina morda še vedno dovolj prisotna na Dolenjskem, ampak že danes je dolenjska romščina zelo pomešana s slovenščino. Tako da se je bati, kaj bo s tem kulturnim elementom. V magistrski nalogi sem ugotovil, da romski jezik ohranjajo neizobraženi Romi, ki so doma. Bolj smo Romi izobraženi, manj govorimo jezik in ga ne ohranjamo, tako da je nastal zanimiv paradoks. Hkrati se izobraženi Romi zavedamo pomena ohranjanja jezika, neizobraženi pa se niti ne zavedajo, kako pomembno je, da oni še vedno govorijo romsko. Neke rešitve jaz osebno tu ne vidim, že zato, ker se v Evropi govori okoli tisoč narečij romskega jezika, v Sloveniji jih imamo evidentiranih devet, napisati neki učbenik, slovnico, da bi pokrival vse to, je praktično nemogoče.
