Pravno priznanje spola v Sloveniji je urejeno z zakonodajo, ki transspolnim osebam omogoča spremembo osebnih dokumentov. Proces vključuje psihiatrično oceno, ki traja približno dve leti, ter nadaljnje hormonsko zdravljenje in kirurške posege. Sprememba spola je v Sloveniji brezplačna, saj stroške krije zdravstveno zavarovanje.
Do kirurških posegov je dolga pot
Proces poteka pod okriljem interdisciplinarnega konzilija, ki deluje pri Centru za mentalno zdravje v Ljubljani in ga sestavljajo strokovnjaki z različnih področij, kot sta psihiatrija in endokrinologija. Med psihiatrično obravnavo, prvim korakom, psihiater opravi anamnezo, nato sledijo psihološki testi. Na koncu pacient dobi diagnozo transseksualizem, s katero je upravičen do nadaljnje obravnave. Sledi hormonska terapija, na katero je treba čakati malo manj kot eno leto. Če želi oseba tudi fizično zamenjati spol, kasneje pridejo na vrsto še kirurški posegi (denimo mastektomija, redukcija adamovega jabolka).
Oseba ima pravico do izbire posegov, ki jih želi opraviti; lahko se na primer odloči samo za hormone brez operacij ali obratno. Vse zdravstvene storitve so brezplačne za zavarovane osebe, medtem ko stroške estetskih posegov krijejo sami. Samoplačniške operacije so možne tudi izven javnega zdravstva, hormonsko terapijo pa predpisujejo le v okviru javnega zdravstva. Genitalne operacije, ki jih v Sloveniji ne izvajajo, so dostopne v Srbiji, pri čemer stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Operacija genitalij načeloma stane od šest tisoč pa do 15 tisoč evrov, te, ki jih morajo pacienti plačati sami, na primer povečava dojk, pa stanejo nekaj več kot 4000 evrov, feminizacija obraza denimo od 20 do 30 tisoč evrov.
Za pravno priznanje spola oseba pridobi potrdilo psihiatra, s katerim lahko na upravni enoti zamenja spolni označevalec na osebnih dokumentih. Sprememba osebnega imena ni pogoj za pravno priznanje spola in se lahko opravi kadarkoli – tudi pred diagnozo.
Mladoletne osebe lahko prejemajo samo zaviralce testosterona
Mladoletne osebe, ki se odločijo za to pot, morajo biti vsaj eno leto obravnavane pri pedopsihiatru, ki ni del konzilija. Po tem obdobju jih napotijo k pedopsihiatru v konziliju. Tudi če potrdijo, da so transspolne, lahko dobijo zgolj antiandrogene, to je zaviralce testosterona, ne morejo pa dobiti testosterona, estrogena in progesterona oziroma operativno spremeniti spola, dokler niso polnoletne.
Čeprav je proces spremembe oziroma potrditve spola pri nas celosten in vključen v javno zdravstveno mrežo ter zagotavlja veliko podpore transspolnim osebam, strokovnjaki opozarjajo, da je to področje še vedno premalo poznano in podprto. Poleg tega, da so postopki in čakalne dobe dolgotrajni, javnost še vedno velikokrat meni, da se transspolni ljudje za operacijo odločijo zaradi kaprice. Prof. dr. Miroslav Đorđević, vodilni srbski kirurg na področju sprememb spola, pojasnjuje, da je transspolnost stanje spolne neusklajenosti, kar pomeni, da se oseba genetsko rodi kot pripadnik enega spola, a ne sprejema svojega telesa in spolovil ter si želi, da bi se njen spol spremenil. »Ta proces je nemogoče preprečiti. Če se transspolnim osebam ne pomaga, se lahko njihovo življenje konča tragično,« je povedal. Z najhujšimi težavami se spopadajo v obdobju pubertete, ko tistim, ki se počutijo moške, začnejo rasti prsi, tistim, ki so znotraj ženske, pa penisi. Zdravniki se zato veliko ukvarjajo z vprašanjem, ali bi bilo treba pri transspolnih posameznikih »ustaviti« puberteto in ali bi lahko to nato ogrozilo njihov razvoj.
V EU kar 1,5 milijona ljudi
Po zdravstvenih podatkih naj bi v Evropski uniji živelo 30.000 transspolnih oseb, vendar v tej številki niso zajete osebe, ki se ne odločijo za operacije ali hormonske terapije. Če upoštevamo raziskave, ki temeljijo na dojemanju spolne identitete, je to število precej višje – po podatkih Amnesty International naj bi v EU živelo kar 1,5 milijona ljudi, ki se ne identificirajo v celoti s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu.
Na drugi strani vse več posameznikov, ki delijo svoje zgodbe o tranziciji v medijih, opozarja, da so svojo odločitev obžalovali. Ena od njih je Britanka Sinead Watson, ki je pri 23 letih spremenila spol, nato pa si je štiri leta pozneje premislila. »Bila sem tako jezna in osramočena. Kako sem bila lahko tako neumna in sebična? Zakaj me noben strokovnjak ni poskušal ustaviti?« se je spraševala. Bila je depresivna in je poskušala narediti samomor. Takšni primeri osvetljujejo operacije s povsem drugega zornega kota in odpirajo vprašanja o ustreznosti medicinske in psihološke podpore pri teh odločitvah. Takšne zgodbe poudarjajo pomen temeljite priprave in podpore pred in po tranziciji.
Sprememba spola v Sloveniji je kompleksna in večplastna tema, ki zahteva tako medicinsko strokovnost kot družbeno podporo in pravno urejenost. Kljub pomembnemu napredku na področju pravic transspolnih oseb ostajajo številni izzivi, ki jih je treba nasloviti, da bi zagotovili enakopravno in spoštljivo obravnavo za vse.
