Dan se ni še niti prav začel, jutranjemu soncu se še ni uspelo privleči čez robove vršacev Julijcev, ko je odpravica, v kateri je bila poleg dveh planink in enega planinca še psička, že dosegla svoj cilj: vrh Jezerskega Stoga, manj znane gore med Fužinskimi planinami in Velim poljem. Prijetno utrujeni so gorniki posedli po podlogah na travi, da bi pričakali sončni vzhod; pili so sveže skuhano kavo in malicali sendviče ter občudovali razglede na svet, ki je ležal pod njimi kakor na dlani, medtem ko je psička, mlada in zvedava aljaška malamutka po imenu Emma, skrbno pripeta na povodcu grizljala jabolko. Ravno so hoteli pospraviti svoje reči in se vrniti v dolino, ko je tik ob njih v grmovju nekaj zašumelo; Emma je bila v hipu na nogah, in še preden jo je lahko kdo ustavil, je z gobcem zgrabila veliko črno kačo, ki je že lezla proti druščini, in jo vrgla daleč proč – kakor da bi svoji človeški prijateljici in prijatelja želela zaščititi pred strupenjačo! A jo je skupila sama; gadu je še uspelo zasaditi svoje strupnike v njen jezik.
Trajalo je vsega nekaj minut, da je strup pokazal svojo moč, se je nekaj dni zatem spominjala Emmina lastnica, mlada mikrobiologinja Špela Pleh. »Začela je krvaveti iz jezika in glasno jokati … Ulegla se je v senco in ni bila ničesar več sposobna. Po nekaj minutah se je pokakala in polulala, nato pa je vsakih pet minut doživljala napade panike zaradi bolečine. Jezik je zelo hitro zatekal, zaradi bolečin si ga je hotela spraskati iz gobca,« je lastnica pozneje na Facebooku opisala Emmino agonijo. Kot izkušena planinka, ki je dodobra seznanjena s protokolom ob kačjem ugrizu, je svoji kosmati prijateljici v grlo potisnila protibolečinske tablete ter jo s pomočjo spremljevalcev pomirila. V stiski je poklicala prijatelja, gorskega reševalca, ki ji je naročil, naj se nemudoma obrne na telefonsko številko 112 – in tako je stekla ena najbolj nenavadnih reševalnih akcij v slovenskih gorah v zadnjih letih.
Do roba smrti in nazaj
Prijazna operaterka jo je takoj povezala z Gorsko reševalno službo Bohinj in prekaljeni reševalci so začeli vse usklajevati. Bilo je okoli pol osmih zjutraj, ko je Špela Pleh v slušalki zaslišala glas veterinarja Žana Karničarja s Klinike za male živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kar je bilo prvo v nizu naključij, ki so se pozneje izkazala za odločilna; izkušeni veterinar je kot zunanji sodelavec klinike tisti konec tedna nadomeščal dopustniške odsotnosti stalnega osebja, sicer pa skrbi za zdravje vojaških službenih psov Slovenske vojske. Karničar namreč v prostem času kot prostovoljec deluje v okviru Gorske reševalne službe Jezersko, zato do potankosti pozna logistiko reševanja iz gora – pa najsi gre za ljudi ali za živali. »Lastnici sem ob klicu povedal, naj ima psička iztegnjen jezik in vrat ter naj miruje, in ji še naročil, naj pokliče na številko 112 za pomoč pri transportu,« je povedal dva dni zatem. »Nekaj minut pozneje sem iz regijskega centra za obveščanje Kranj na kliniko prejel klic in začela se je organizacija prevoza psičke.« Regijski center je aktiviral gorsko reševalno službo v Bohinju; v slednji so takoj presodili, da bi porabili preveč časa, če bi Emmo reševali peš, zato so poklicali dežurno ekipo Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je s helikopterjem v lasti Policije v stalni pripravljenosti na Brniku.
Toda ko so reševalci prileteli do Jezerskega Stoga, so se znašli pred težavo: nikjer pod vrhom, kjer je čakala odprava z nesrečno Emmo, ni bilo mogoče pristati. Špela Pleh in njena spremljevalca so kosmato prijateljico skušali sami premakniti do bližnjega sedla, vendar jo je gadov strup do tedaj že tako zdelal, da ji je vsak premik povzročil strašne bolečine. Zato je helikopter priletel do njih in lebdel v zraku, da sta se iz njega lahko spustila zdravnica in reševalec in trpečo psičko dvignila v helikopter – odločitev je Emmino agonijo skrajšala za neprecenljive minute, če ne ure. Poleg nje so s seboj vzeli tudi njeno zaskrbljeno ljubečo lastnico, ki nikakor ni želela zapustiti štirinožne prijateljice v stiski. Helikopter je psičko odpeljal najprej v ljubljanski UKC, kjer imajo urejen helioport za nujne pristanke; tam jo je v pripravljenosti že čakal Žan Karničar. Brez odlašanja so mlado malamutko naložili v rešilni avto in jo prepeljali na Kliniko za male živali, pri čemer se Špela Pleh niti za hip ni ganila od nje. »Že med transportom smo psičko pregledali, ji začeli dovajati infuzijo in sredstva proti bolečinam,« je povedal Karničar, ki je vmes že končal izmeno in je kosmatinki priskočil na pomoč zunaj delovnega časa. Nastanili so jo na intenzivnem oddelku in ji takoj dali protistrup, nad kosmato bolnico pa je odtlej vestno bdela veterinarka Ksenija Praper. Nekaj dni pozneje je Špela Pleh na Facebooku sporočila, da se je njena ljubljenka dokončno izvlekla iz smrtne nevarnosti.
Letos imajo protistrup, lani ga ni bilo
Zgodba o reševanju psičke Emme je dokaz učinkovitosti slovenskih gorskih reševalcev in reševalk: celotna akcija je potekala brez zapletov, vsi so bili usklajeni in tako sta od trenutka, ko je gad zapičil strupnike v njen jezik, pa do tedaj, ko je prejela protistrup, minili vsega dve uri. Obenem pa je Emmina nezgoda tudi svojevrsten dokaz, da vsaj v takšnih primerih naša družbe premore še zadosti sočutja. Kot pojasnjuje podpredsednik krovne reševalske organizacije, Gorske reševalne zveze, Miha Primc, zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami reševalcem nalaga, da v nesreči ne smejo delati razlike med ljudmi in živalmi: »Mi pridemo na pomoč ne glede na stanje – to je naša dolžnost.« Stroške vseh reševanj krije državni proračun, zdravljenje pa v primerih, kot je Emmin, plača lastnica oziroma lastnik živali, če ravno nimajo urejenega posebnega zdravstvenega zavarovanja za svoje ljubljenčke.
»Nagajiva, malo trmasta in pa zelo zelo požrešna« – tako jo opiše Špela Pleh – malamutka se je izvlekla dobesedno za dlako, kar pa ne pomeni, da imajo vsi podobni primeri podobno srečen konec. Skoraj identična nesreča se je zgodila lani, vendar je bil po besedah lastnice uboge psičke odziv pristojnih na kačji ugriz v jezik njene psičke povsem drugačen kakor pri Emmi; namesto v Ljubljani naj bi ju helikopter odložil v Tolminu, kjer ji je dežurna veterinarka dejala, da mora svojo ljubljenko kar sama z avtom prepeljati do Veterinarske klinike – pa čeprav je bila uboga psička tedaj menda že v slabem stanju. Vožnja do Ljubljane je menda trajala celih sedem ur – sedem ur panike in pogledovanja na umirajočo žival, ki se je v mukah dušila, več kot nekaj ur preveč. Na kliniko je sicer še prišla živa, vendar je za lastnico sledil nov šok, ko so ji povedali, da nimajo rešilnega protistrupa. »Za našo psičko je bilo žal prepozno in ni preživela. Zelo mi je hudo, ko vidim, da bi jo bilo mogoče rešit, če bi bilo tudi za naju enako poskrbljeno ... Primer je bil identičen, pa so naju popolnoma drugače obravnavali,« je na Facebooku z grenkobo napisala žalostna lastnica. Ter sklenila: »Prav travme imam od tistega dne.«
Na Kliniki za male živali pa zanikajo, da bi razlike v obravnavi obeh psičk nastale namerno ali ker se nekomu ne bi dalo opraviti svojega dela; kot so pojasnili, »žal vedno ne gre tako hitro, kot je šlo v Emminem primeru«. Kajti da žival v takšnih primerih odnese celo kožo, največkrat ne zadostuje zgolj volja vseh, ki so vpleteni, temveč tudi vrsta naključij, ki lahko bodisi poskrbijo za kar največjo usklajenost vseh pristojnih bodisi pretržejo celotno logistično verigo. Emma je tako imela – še enkrat – resnično srečo, da sta bili tisti čas prosti ekipi gorskih reševalcev v Bohinju in Helikopterske nujne medicinske pomoči na Brniku; če bi jo gad usekal uro ali dve pozneje in ne takoj zjutraj, bi lahko bili reševalci in reševalke že zasedeni s kakšno drugo intervencijo (tisti konec tedna je bila v gorah prava norišnica; poleg Emme so morali na varno prepeljati kar 21 ljudi, en plezalec pa se je ubil). Drugo srečno naključje je bilo, da je klic na Veterinarski kliniki prevzel prav Žan Karničar, tretje pa, da je bila nedelja. »Sredi delovnega dne bi vse skupaj vzelo veliko več časa,« so pojasnili na kliniki. In še četrta, odločilna okoliščina: lani protistrupa, s katerim bi rešili življenje psički omenjene lastnice, resnično ni bilo, »letos je na srečo spet na voljo in upamo, da ostane na trgu za vse, ki ga potrebujejo«.
Mladi bikec je šel na sprehod, da si umiri živce
Kot pravi Miha Primc, se sicer ne dogaja pogosto, da bi morala gorska reševalna služba posredovati zaradi kačjih ugrizov psov, pravzaprav so menda takšni primeri zelo redki: »Največ intervencij zaradi psov v gorah, kamor jih vodijo njihovi lastniki in lastnice, imamo, ker kam zatavajo, padejo, se izgubijo ali preprosto omagajo.« Daleč največji delež živalskih ponesrečencev je med govedom in drobnico, ki se paseta na oddaljenih območjih. Dva dneva po Emmini odiseji so reševalci iz Bohinja na planini Jezerce iz godlje vlekli pobeglega mladega bikca, ki je »veselo parkljal po visokogorski planini, dokler si ni v trenutku nepazljivosti polomil sprednje noge«. Do njega so prišli s helikopterjem, ga oprtali in po zraku prenesli do domačega hleva na planini Blato. »Bikec je tako že doma, mi pa upamo, da se mu bo v domačem okolju uspelo izmazati in da bo nekoč v hlevu pripovedoval zgodbo o tem, kako je nekega dne pogumno poletel v dolino. Mogoče mu bodo krave tudi verjele,« so se po uspešni akciji na spletu šalili bohinjski reševalci. Dostikrat pa je že prepozno, pojasnjuje Primc: »Kar precej naših intervencij obsega pobiranje živalskih kadavrov po gorah.«
Poleg krav, ovac, koz in psov pa prostovoljci in prostovoljke iz gorske reševalne službe nesebično pomagajo tudi drugim živalim, za katere ne bi pričakovali, da jih boste našli v gorah, na primer mačkam in papigam. In jih res ne najdete, kajti gorska reševalna služba mora biti na voljo tudi za intervencije v urbanem okolju, kadar ne morejo posredovati drugi, na primer gasilci. »Včasih nas pokličejo zaradi mačk, ki so zlezle na drevesa in potem ne morejo dol; zgodilo se je že, da je katera v krošnji preživela po več dni. Dobimo tudi klice zaradi pobeglih papig in podobno,« pravi Primc. Posebne statistike intervencij zaradi živali Gorska reševalna zveza Slovenije ne vodi, po Primčevi oceni pa vse območne reševalne službe skupaj letno opravijo približno dvajset tovrstnih reševanj.
Morda bo komu šlo v nos, da se morajo članice in člani gorske reševalne službe ukvarjati tudi s takšnimi primeri. Toda po slovenski ustavi so živali opredeljene kot čuteča bitja, zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami pa jasno določa, da jim je treba obvezno pomagati – delovati nasprotno bi bilo kaznivo dejanje. Če se torej v gorah s svojim ljubljenčkom znajdete v resnih težavah, ki jih ne zmorete premagati sami, poiščite pomoč, kakor jo je poiskala Emmina lastnica, vam polaga na srce veterinar Karničar: »Naj vam ne bo nerodno poklicati na pomoč za živali. Živali ne smejo biti spregledane, in kot se odpravimo na pomoč za ljudi, pomagamo tudi njim.« Takšen plemenit odziv kaže, da kot družba vendarle še nismo tako zblojeni, kot radi pomislimo, in da je človečnost še kako živa; to spoznanje je v zgodbi o reševanju psičke Emme, ki je skoraj izgubila življenje, ker je svoj človeški trop obvarovala pred strupenjačo, ganilo tudi Špelo Pleh. »Ponosna sem, da sem Slovenka in da imamo v naši prelepi deželi tako srčne ljudi,« je sklenila svoj zapis.
