Inteligenčni kvocient (IQ) je lahko zelo varljivo merilo. »Inteligentnost lahko razumemo kot zmožnost, da človek v situacijah, ki zahtevajo kognitivno razmišljanje in kjer si ne moremo pomagati z naučenimi izkušnjami oziroma znanjem, reši nov problem, takšnega, ki nam je bil do zdaj neznan. Sposobnost, da se človek odziva hitro in ustrezno oziroma pravilno, pa je inteligentnost,« pravi predsednik društva Mensa Zoran Lukežić.
Meja je 148
Društvo Mensa Slovenija je namreč del mednarodne organizacije Mensa International, v njem se povezujejo člani in članice, ki jih, kot pravijo na internetni strani, veže »skupna lastnost, in sicer je to IQ 148 ali višji, kar nas glede na inteligentnost uvršča v zgornja dva odstotka prebivalstva v Sloveniji«. Pomembno je opozoriti, da testi IQ merijo določene kognitivne sposobnosti in ne zajemajo celotne palete človeške inteligence ali potenciala.
Zoran Lukežić dodaja, da testiranja pri njih opravlja pooblaščeni psiholog, ki je pooblaščen s strani Mense International, samo društvo pa nima vpogleda v rezultate in dejansko dobijo samo podatek, kdo dosega pogoj za včlanitev v društvo in kdo ne. »V točno številko doseženega IQ imata vpogled samo testiranec in psiholog,« pojasni.
Kolikšen je najvišji izmerjeni IQ v Sloveniji ali svetu, pri Mensi ne znajo povedati, podatkov je sicer veliko, a so zelo različni, kot so različne tudi metodologije merjenja. A če vzamemo neko srednjo vrednost, naj bi imeli Slovenci povprečen IQ okoli sto, kar nas uvršča v evropsko povprečje, in imamo enak IQ kot večina sosednjih držav ter držav zahodne Evrope. Ta IQ sicer potem proti jugu Evrope počasi pada, v grobem pa lahko ocenimo, da prebivalci držav Azije dosegajo višji IQ, nižji v Afriki, Evropa pa je nekje na sredini. »Za Slovenijo plaho povem le, da če imate IQ večji kot 153, spadate v zgornji en odstotek prebivalstva pri nas. Povprečni IQ je sto in je razporejen po Gaussovi krivulji. Testi za IQ ne vsebujejo matematičnih nalog in jezikovnih ovir,« dodaja Lukežić.
Merilo je hitrost reševanja problemov
Lahko pa IQ s precej visoko mero natančnosti opiše posameznikovo splošno mentalno sposobnost, čeprav seveda njegova višina ne pove, ali je nekdo »bolj ali manj pameten«. Visok IQ po definiciji ne pomeni, da je nekdo pameten, ampak da lahko hitreje rešuje težave. »Hitrost reševanja je pomembna tudi pri samem testiranju IQ. Naloge niso tako zapletene, da jih ne bi ob neomejenem času rešili pravilno,« opozarja Lukežić.
Visok IQ je lahko v življenju tudi ovira. Na naše življenje vplivamo predvsem sami. Za nekoga je lahko visok IQ težava, za drugega pa darilo. IQ v povezavi z ostalimi lastnostmi posameznika tvori celoto posameznika. Posamezniki z visokim IQ imajo od osnovnošolske izobrazbe do doktoratov, tako da sam IQ ne vpliva na izobrazbo.
Trenutno naj bi imel najvišji IQ Jung Hon Kim iz Južne Koreje, čigar inteligenčni kvocient znaša 276. Med ljudmi z visokim IQ najdemo tudiJohanna Wolfganga von Goetheja, Nikolaja Kopernika, Leonarda da Vincija, Voltaira in Nikolo Teslo.
Kdo so nadarjeni otroci
A eno je inteligenčni kvocient, drugo pa je nadarjenost. Strokovnjakinja z ene od osnovnih šol pri nas pravi, da postopek ugotavljanja nadarjenosti poteka tako, da v prvi triadi učitelji sami najprej evidentirajo učenca ali učenko, ki v čem izstopa, temu pa potem sledita testiranje splošne intelektualne sposobnosti, ki temelji bolj na logičnosti, in test ustvarjalnosti, ki ga ločujejo na likovno ter tekstovno ustvarjalnost. Slednja ima pri tem testu nekaj večjo vrednost. In če se otrok uvrsti v prvih deset percentilov, velja za nadarjenega.
»Testi sami pogosto ne dajo res popolne slike in ne pokažejo vse nadarjenosti, zato je največji naš problem odkrivanje vseh nadarjenih. Koga se lahko iz kakršnegakoli razloga tudi spregleda,« pojasni sogovornica.
Nadarjenost se namreč lahko zelo »skriva«, kajti otroci in njihovi starši so različni. Nekaterim veliko pomeni biti nadarjen, udeležujejo se tekmovanj, dodatnih krožkov in podobno, drugim spet to ne pomeni veliko in se niti nočejo izpostavljati, pa imajo veliko potenciala.
Šepa spodbujanje nadarjenih
Naslednji problem celotnega sistema je, kaj z nadarjenimi otroki storiti. Sistem odkrivanja je sorazmerno dober, pravi strokovnjakinja, potem pa je veliko prepuščeno učiteljem samim. Nekatere šole nudijo več, druge manj, na tem področju sistem še zelo šepa. »Verjamem, da se s temi otroki ne dela dovolj, učitelji se sicer trudijo, kot je to mogoče, a pogrešamo več sistemskega dela, mogoče z zunanjimi mentorji.«
Naš šolski sistem trenutno prepogosto malce pozabi na nadarjene in se več ukvarja z otroki, ki imajo posebne potrebe ali druge težave. Delo s temi je sistemsko zelo dobro urejeno, ni pa pozoren na tiste, ki so »močni« le na nekaterih področjih, drugje pa ne. In taki pogosto »padejo« skozi rešeto. Če namreč otrok nima res dobrih ocen, če je bolj zadržan ali ima drugačne prioritete, ga sistem vse prehitro spregleda. »Posebej pri starejših se kaže, da bi pristopili k sistemu nadarjenih, a le pod pogojem, če bi se jim to kje poznalo, če bi imeli kaj od tega,« pojasni sogovornica.
Premalo je individualnega dela
Kot omenjeno, sistem je urejen pri otrocih s posebnimi potrebami, pri nadarjenih pa še ni in tukaj dovoljujemo, da gre marsikateri talent v pozabo. Država premalo izkoristi njihove talente, zdaj se sicer sistem dodeluje in popravlja ter bo mogoče prišel na raven, da bo nekoč zajel tudi tiste, ki ne izstopajo. Z drugimi besedami, dovolili smo, da je veliko talentov ostalo neizkoriščenih. Najbolj trenutno uspevajo tisti, ki se prilagodijo sistemu, ki jim ta način dela v šolah ustreza. Komur ne, ga sistem izloči, pa bi vseeno lahko takšen posameznik veliko dal družbi. Veliko težav tako pri iskanju kot pri nadaljnjem delu z nadarjenimi pa naša sogovornica vidi v prevelikih oddelkih v šolah: »Sploh ko se dela z nadarjenimi. Ne moremo potem z vsemi delati enako, imeti bi morali več individualnega dela z mentorji, tega pa sistem ne omogoča. Individualno delo za otroke s posebnimi potrebami imamo, za nadarjene pa ne.«
Nadarjenost kot motivacija
Kam Slovenija seže z nadarjenimi učenci, sogovornica težko oceni, po nekaterih njenih podatkih smo Slovenci tako po količini kot po potencialu v evropskem povprečju. »Potrditev, da je nekdo nadarjen, je dobra tudi za motivacijo za naprej, istočasno pa ne smemo s tem stigmatizirati ali v slabo voljo spraviti tiste, ki v ta izbor niso prišli. Včasih se talent pokaže šele čez čas, te moramo tudi nekoč zajeti.«
Ocene torej ne morejo biti edino merilo, so pa eden od kazalcev. A pozorno moramo biti tudi na tiste, ki najprej ne izstopajo, imajo pa določen potencial, ki še ni opažen.
