Ko je ponorel »šporhet«, je bila postaja še daleč ven iz mesta. Nastala pa je kot posledica izuma, ko so v Angliji ukrotili paro in s pomočjo nove tehnologije začeli razvijati železniško omrežje. Prva železniška proga, na kateri je sopihala Stephensonova lokomotiva, je nastala leta 1830 med Liverpoolom in Manchestrom, merila pa je vsega 50 kilometrov. Parni stroj je tako postal znanilec industrijske revolucije in po prevozu tovora so hitro dojeli, da je možno z vlakom učinkovito prevažati tudi ljudi, čeravno se je mnogo prebivalcev takratne Evrope parne lokomotive zelo balo in so dvomili, da bo »človeško telo preneslo hitrost in dim«.
Ker so zgledi vlekli, se je tudi takratno avstro-ogrsko cesarstvo hitro ogrelo za to novost in iskalo način, kako povezati notranjost s pristanišči, kot je bil Trst. Pred tem so namreč cesarstvo povezovale slabe ceste s konjskimi vpregami in ne glede na ves trud je bil prevoz tovora in ljudi počasen ter vse prej kot prijeten način povezovanja dežel. Zato je bila ena od prioritet ravno povezava Dunaj–Trst, na tej trasi pa je bila tudi Slovenija in z njo Ljubljana. Tako imenovana Južna železnica je morala premagati kar nekaj preprek, od zloglasnega prelaza Semmering dalje. Gradnja 577 kilometrov dolge povezave je trajala skoraj 20 let, prvi tiri v Sloveniji pa so potekali med Gradcem in Celjem, ta del so za promet odprli leta 1846.
Postaja je bila zgrajena pred progo
Tako je naslednja prišla na vrsto Ljubljana in kar tri leta je trajalo, da je »železna cesta« prišla v prestolnico prek Zidanega Mostu in Litije. A ker so takrat znali načrtovati vnaprej, so se zavedali, da bo morala železnica v Ljubljani imeti svoje postajališče, zato so že leta 1847 začeli gradnjo klasične avstro-ogrske železniške postaje. Sama lokacija postaje je bila med tedanjo Blatno vasjo (uradno se ime današnje Kolodvorske ulice prvič pojavi leta 1853) in Dolgimi njivami nad Kravjo dolino (približno nad današnjo Trubarjevo ulico), celotno postajno območje pa je merilo v dolžino 820 metrov (od sedanje Dunajske do Metelkove).
Stavbo, ki so jo zasnovali po takratnem arhitekturnem vzorcu, so postavili v predmestje, gramoz, potreben za gradnjo, pa so kopali kar v bližini postaje in nastala je jama, ki je dala ime ljubljanskemu predelu Zelena jama. Avtorji Šipič, Pečenik in Križnik Primožič v knjigi Glavni kolodvor Ljubljana navajajo, da so postavili 66 metrov dolgo in 12 metrov visoko dvonadstropno postajno poslopje z lesenim zvonikom in uro, ki pa ga je porušil velikonočni potres leta 1895. Zvonik je postaja spet dobila šele po prenovi v sedanji samostojni Sloveniji.
Vse je financirala monarhija
Prvi vlak je v Ljubljano na že zgrajeno postajo pripeljal 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., septembra istega leta pa so uradno odprli progo Celje–Ljubljana. Na slovesnosti, tako avtorji v omenjeni knjigi, so »lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami z gradu in zvonjenjem iz cerkva. Ljubljančane je v imenu cesarja Franca Jožefa pozdravil nadvojvoda Albrecht, ki ga je sprejel župan mesta. Obe lokomotivi in železniška poslopja so blagoslovili, podeljena so bila odlikovanja za zasluge pri gradnji železnice, v Kazini pa je potekal banket za povabljene goste. Na drugem kraku železnice pa so na dan otvoritve uprizorili prvo predstavo v slovenskem jeziku v Celju, in sicer Linhartovo Županovo Micko,« še navajajo v knjigi.
Kako pomembna je bila ta povezava in z njo postaja, govori tudi podatek, da so bili že leta 1837 trgovci in bogatejši Ljubljančani pripravljeni sofinancirati gradnjo proge in postaje, a jim na koncu tega zneska le ni bilo treba plačati, ker je vse stroške gradnje prevzela monarhija. Ob prihodu železne ceste v Ljubljano je bilo to manj pomembno mesto v monarhiji, z vsega 30.000 prebivalci, a se je tudi z železnico začelo razvijati. Leta 1870 so nato zgradili še progo proti Gorenjski, leta 1893 pa na Dolenjsko. Vsaka od treh železnic je bila v lasti drugega podjetja in ta med seboj niso sodelovala, zato je Ljubljana dejansko dobila tri kolodvore: Jožefov kolodvor za pivovarno Kozler (Union), Kolodvor južne železnice (današnji glavni kolodvor) in dolenjski kolodvor na Rakovniku.
Joyce in »pod uro«
Z desetletji je postala glavna postaja eno od zbirališč Ljubljančanov, še danes je znan stavek, da se »dobimo pod uro«, znana pa je tudi dogodivščina pisatelja Jamesa Joycea, ki je povezana s kolodvorom. Takrat je namreč slavni pisatelj deloval v Trstu, in ko se je leta 1904 vračal domov, je pomotoma izstopil v Ljubljani. Skupaj s spremljevalko in kasnejšo ženo sta prepozno dojela, da še nista na cilju, in je njun vlak že odpeljal, ker pa sta bila precej na tesnem z denarjem, sta noč prebila na postaji oziroma v parku pred njo. »Ker je bil Joyce zelo jezen in zdolgočasen, je naokoli brcal divje kostanje, zato sem plaketo, ki smo jo postavili kot obeležje za ta dogodek, zasnoval tudi s kostanji,« pa je ob postavitvi manjšega spomenika leta 2003 na peronu postaje povedal kipar Jakov Brdar.
Zdaj bo seveda postaja deležna velike in korenite prenove in bo v naslednjih letih dobila povsem drugačno podobo, a znamenita stavba bo ostala tam, kjer je leta 1848 nastala. Stavba, ki še vedno kljubuje zobu časa, je videla lepše in slabše čase, bila je priča spremembi mesta, vojnam, potresom, prometnemu kaosu okoli nje. Pozdravila je nešteto potnikov in mnogi današnji Ljubljančani so potomci potnikov, ki so nekoč v iskanju boljšega življenja ali kot študenti izstopili z vlaka in se skozi njena glavna vrata podali v novo življenje ter na koncu tudi ostali v glavnem mestu.
