»Da ženska v cerkveni skupnosti ni cenjena in pomembna, je samo še floskula«

Pred dnevi je sestra Marija Mojca Šimenc kot prva ženska na tem položaju prevzela petletni mandat generalne tajnice Slovenske škofovske konference. Štiriinpetdesetletna redovnica iz salezijanskega redu hčera Marije Pomočnice, ki je bila pred tem višja predstojnica slovensko-hrvaške inšpektorije, je zelo topla in odprta oseba, ki odkrito spregovori o vsaki temi. Tudi ona je kazalka novega vetra, ki je s papežem Frančiškom zavel v Cerkvi – kot pravi sestra Mojca: »Smo v času preobrazbe vsega.«

Kaj vam osebno pomeni imenovanje na položaj generalne tajnice Slovenske škofovske konference (SŠK)?
Še ne vem točno, bo pokazal čas. Po drugi strani pa čutim, da je to odprlo moje srce za ves slovenski narod, torej ne le za katolike, ampak za vse. Vidim, da vsi spremljajo življenje cerkve – eni so z njo zadovoljni, drugi manj, a vsi jo vidijo. Zato čutim, da sem dobila neko nalogo v odnosu do naroda.

Kaj so naloge generalne tajnice SŠK?
Gre za koordiniranje tajništva, imam ekipo ljudi, ki svoje naloge že dolgo opravljajo in so utečeni. Ko sem začela, sem se z vsakim pogovorila, prisluhnila, si ustvarila predstavo o njihovem delu. Imam tudi specifične naloge, določene s statutom SŠK, na primer priprava sej, izdelava zapisnika, posredovanje sklepov, povezovanje s škofijami in drugimi škofovskimi konferencami, administrativna dela, zbiranje in obdelava določenih informacij … A kot pravim, tega ne počnem sama, temveč skupaj z ekipo.

Sašo Švigelj/M24.si

Sestra Mojca Šimenc je s 17. aprilom prevzela položaj generalne tajnice Slovenske škofovske konference.

Ekipo pretežno moških?
Ne, sva dve ženski in trije moški.

Pišete zgodovino: menda je to najvišji položaj v Cerkvi, ki ga pri nas zaseda ženska?
Zgodovino pišejo tisti, ki so me k temu povabili. No, na neki način jo tudi sama, imate prav. (smeh)

Kaj to pomeni za ženske? Nekako velja predstava, da ženska v cerkveni skupnosti ni prav cenjena in pomembna?
S tem se ne strinjam, večina osebja v cerkvenih ustanovah so ženske, samo poglejte po cerkvenih vzgojnih ustanovah, karitasih … Tudi če odprete cerkvene revije, ogromno prispevkov napišejo ženske. To je danes samo še floskula, ki se preklada sem in tja, v resnici so ženske že marsikje in opravljajo odgovorna dela. Morda se le manj predstavljajo v javnosti.

Boste lahko kot generalna tajnica na kaj konkretno vplivali?
Tega po drugem dnevu službe še ne vem. (smeh) Zdaj poslušam, povem svoje predloge, prisluhnem predlogom drugih, potem pa se v pogovoru oblikuje skupna rešitev. Da bi zdaj prišla kot neka Ivana Orleanska in vihtela zastavo ter uvajala spremembe – ta podoba naj kar takoj pade! Delamo skupaj in skupaj najdemo najboljšo mogočo rešitev v tistem trenutku.

Zagovarjate dialog?
Naučila sem se, da je dialog zdrav in potreben, dober za ljudi in skupnost.

Ukvarjate se tudi s komunikacijo v družbi. Se tudi vam zdi, da je v Sloveniji komunikacija zadnjih nekaj let vse slabša, nestrpna, sovražna …?
Težko vprašanje, ker ne vem, ali so obstajali kakšni časi, ko je bila komunikacija res dobra ali optimalna. Morda smo postali bolj občutljivi. S položaja svojega trenutnega dela opažam, da so na ravni poslovne komunikacije ljudje napredovali, so bolj uglajeni in spoštljivi. Glede medosebne komunikacije pa bi morala narediti raziskavo, da bi lahko kaj konkretno rekla. Vem, da so v času pandemije določene skupine ali družine ugotovile, da morajo izboljšati komunikacijo, in so se začele temu posvečati, druge pa so padle v vrtinec hitrih reakcij in se je komunikacija poslabšala, s tem pa tudi odnosi.

Vidim, da imate profil na Facebooku. Spremljate družbene medije?
Imam profil, a le zato, da občasno najdem neke novice, ki jih drugje ne bi, nisem pa aktivna. Tudi nimam časa, da bi tam preživela ure in ure. Moj način komuniciranja postaja vse bolj klasičen. (smeh)

Kaj bo po petletnem mandatu, še ne razmišlja, ve pa, da lahko skupnosti še marsikaj da.

A med mladimi so družbena omrežja zelo priljubljena in so odličen kanal, da jih dosežete, privabite v cerkev.
Vera je področje, ki ga ne moreš »povzročiti« z družbenimi omrežji, lahko pa pomagajo pri podajanju informacij in, recimo temu, simpatičnih ponudb. A vera se vedno prenaša z neposrednim kontaktom, tega pa digitalni oziroma katerikoli množični mediji ne omogočajo, ker je tam komuniciranje enosmerno. Med pogovorom v živo si izmenjuješ besede, hkrati pa z neverbalno komunikacijo tudi odnos. Z mediji torej ne moremo graditi odnosov, pri katerih je nujna fizična prisotnost. Vera je eden od teh odnosov. So pa digitalni mediji lahko pomožen pripomoček, ki malo poživi zadevo.

Koliko je zanimanja za vero med mladimi, kako gledajo nanjo?
Tu imamo celo pahljačo – od tistih, ki so do cerkve sovražno nastrojeni ali jih ne zanima, prek tistih, ki nekaj vedo, a ne vedo, kaj bi s tem, do na koncu tistih, ki odraščajo v vernih družinah. Družba se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila, od tega, da smo bili na zunaj vsi verni, smo danes v položaju, ko so verni verni prepričano in hočejo pri tem delati s premislekom in odločitvijo, kar je za vero nujno potrebno. Mladi, ki iščejo, iščejo res intenzivno, se spopadajo z raznovrstnimi vprašanji. V primerjavi z našimi generacijami živijo v okolju, kjer najdejo manj sogovornikov na tem področju. Po drugi strani pa, če je nekdo osebno veren, širi dobre valove. Mislim, da družba potrebuje takšne ljudi, ki se ne bojijo biti kristjani, ki znajo najti razumske razloge za svojo vero in imajo notranji odnos s Kristusom. Takšni lahko družbi dajo veliko dobrega.

Mnogo ljudi meni, da je cerkev skrenila s prave poti, da so sicer verni, a da za to ne potrebujejo cerkve kot posrednika.
Problem odnosa do institucije se vleče že dolgo časa. Tu bi se morali spustiti v psihološko razglabljanje: inštitucija vedno predstavlja avtoriteto, ta je vezana na očetovsko figuro. Kaj je torej v ozadju tega? Verjetno ne cerkev kot taka, ampak odnos na drugi ravni, ki se mu človek na simbolni ravni upira tako, da se upira instituciji. Že v Evangeliju Jezus pravi: ko moliš, pojdi v svojo sobo in zapri vrata. Pravi pa tudi: dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega – imej socialni odnos s svojo versko skupnostjo. Če vero neguješ samo v svojem srcu, boš prej ali slej izgubil moč. Kot sem že rekla, vera nujno potrebuje odnos, torej moram to deliti z drugimi, slišati druge, kako jo živijo, deliti svoje težave na tej poti … Da ne govorim o zakramentih, ki zahtevajo fizično navzočnost.

Se vam zdi, da se ljudje danes bolj obračajo k cerkvi kot nekoč?
Ljudje se tekom življenja spreminjamo, imamo obdobje, ko se zelo zanašamo na svoje moči, potem pa pride obdobje, ko ugotovimo, da so te moči omejene, nato pa, da celo pojemajo. V glavi se takrat prebudi spoznanje, da gremo proti nekemu zaključku, in mislim, da se ob tem v vsakem odraslem človeku prebudi slutnja nečesa presežnega. To je naravna pot. Žal zaradi preteklih vzorcev, ki jih imajo ljudje v sebi, te misli odrivajo in se ne zavedajo, da spadajo k življenju, da so na bivanjski ravni zelo pomembne. Ne moremo ostati v prepričanju, da smo tisti mačoti ali primadone iz mladosti, ko smo imeli neskončno energije v telesu in duši. Pride meja, ko se človek zave, da ni vse odvisno od njega in da v njem delujejo stvari, ki ga usmerijo v duhovno iskanje. Takšno ali drugačno.

V sodobni družbi težko prisluhnemo sebi, izgubili smo notranji glas?
Res si za to ne vzamemo časa, veliko je pritiskov. A če si človek ne vzame časa sam, se rado zgodi, da dobi »klic« v radikalni obliki preizkušnje ali bolezni, kar ga ustavi in primora k razmisleku.

To je najvišji položaj v Cerkvi, ki ga pri nas zaseda ženska.

Si redovnice znate vzeti čas zase?
To je nujno potrebno, sploh po petdesetem letu, ko ni več toliko energije. Imamo vzgojni načrt, navodilo, ki pravi, da si moramo v tej drugi odrasli dobi vzeti več časa za oddih, osebno molitev, napolnitev duše.

S čim si vi napolnite dušo?
Rada berem, pletem in hodim. In rada se pogovarjam s predšolskimi otroki. Oni so nosilci modrosti in neskončno zabavno mi je z njimi. Imam nekaj nečakov v tej starosti in pogovor z njimi je zelo sprostilen.

Kot redovnica nimate otrok, kdaj razmišljate, kako bi bilo, če bi jih imeli, in zakaj je prav, da jih nimate?
To je že v pretekliku: sem razmišljala, zdaj to ni več aktualno. To je normalno in biološko pogojeno, da pride čas v življenju, ko se ženska, sploh neporočena, zave, da ni rodila.

In kakšni so bili vaši odgovori, zaključki?
Ko se enkrat nekaj odločim, ne delam več korakov nazaj. (smeh) Je pa bilo … Na primer videti majhne otroke je bilo … izzivajoče.

Bolečina?
Prej neko hrepenenje, nežnost. Tudi zavedanje, da lastnega otroka ne bo. A tudi zavest, da hkrati ne moreš početi dveh nasprotujočih stvari. To je tisti delež, ki ga doprinesemo znotraj zvestobe. Kot ima poročen človek le eno ženo ali moža, za kar je tudi potrebna neka zvestoba in odločitev zanj, ne za nekoga drugega.

Kaj pa hrepenenje po možu?
Ah, to ni bilo tako zelo prisotno. Morda bolj povezano s hrepenenjem po otroku. Ne spomnim se, da bi temu dajala prav veliko pozornosti.

Koliko se danes mlade ženske odločajo za poklic redovnice? Imate pomanjkanje?
Zdaj je pomanjkanje vsega vsepovsod – zdravnikov, sodnikov, čistilk … V demografski sliki, kot je naša, je o tem težko govoriti. V našem redu je še deklet, ki se zanimajo za to, nekatere se potem odločijo, druge ne, a nam se zdi pomembno, da jim damo vse informacije o tem, da res razdelajo to misel. V tem času je zagotovo manj redovnic, je dejansko čas preobrazbe vsega. Se pa stvari tako hitro spreminjajo, da ne vemo, kaj bo čez pet let. Pred nekaj leti sem že slišala, da bomo redovnice izumrle, po drugi strani pa pri ljudeh znotraj župnijske skupnosti doživljam, da potrebujejo prav navzočnost redovnic. To je zanje bolj pomembno kot pred desetletji.

Se obračamo bolj v duhovnost?
V Sloveniji so neka iskanja, gremo naprej v neko dobo, ko bo to pomembno. Morda zato, ker bomo starejši in se bomo dejansko bolj zavedali tudi te dimenzije življenja, morda ker bomo spoznali, da nas materializem ni napolnil s tistim, s čimer smo mislili, da nas bo, morda se bodo pojavile nove preizkušnje, ki nas bodo obrnile v notranje razmišljanje. Spet pa je nemogoče napovedati za vse. Nekateri bodo verjetno res postali duhovni, drugi pa se bodo odzvali tako, da bodo temu popolnoma nasprotovali, a skupni imenovalec bo pri obeh isti, le izrazi bodo različni. Vedno je bilo tako. Vsaka skrajnost ima svoje nasprotje.

Se vam zdi, da je Cerkev na prelomu? Veliko govorimo o tem, da se bolj odpira, modernizira, sprejema …
Papež Frančišek je vnesel nek nov pristop, potreben pa je čas, da to predelamo in da se inštitucije prilagodijo ter umestijo. Tudi s sinodalnostjo, s povabilom, da se prepoznamo kot skupnost, ki gre skupaj naprej. To je odlična prispodoba, ker skupina ljudi, ki gre skupaj naprej, ima skupni cilj in razdeljene vloge. Če bo Cerkev to pograbila in na takšen način začela stvari ponotranjati, lahko svetu še kaj da, ne glede na število.

Kje vi vidite prostor Cerkve v moderni družbi?
Prav v tem, da hodi znotraj slovenskega naroda, ima neko svojo pot, jo zna pravilno predstaviti, da jo bodo ljudje razumeli in začutili, da gre za pomembne stvari. Kot majhno ekipo znotraj večjega števila ljudi, ki pomaga, kjer se da.

Zadnje čase se veliko govori o zlorabah v Cerkvi. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zlorabe je treba sankcionirati, to je kriminalno dejanje, žrtvam je treba pomagati, pomagati pa je treba tudi skupnosti, ker ko pride do česa takšnega, je ranjeno zaupanje celotne skupnosti.

Se to zaupanje da popraviti?
Zagotovo ni mogoče resetirati nazaj v prvotno stanje: rana se lahko zaceli, a vedno ostane brazgotina. A rana lahko postane neke vrste špranja, skozi katero potem vidim dlje. Zaupanje je treba obnavljati, v smislu, da ne obtičimo v teh ranah, sovraštvu, zamerah. Dejanje je treba kaznovati in ga ne tolerirati, žrtvi pa pomagati, da se postavi na svoje noge in opolnomoči. So pa to dolgotrajni in boleči procesi.

Ste v karieri doživeli kakšno takšno stvar, na lastni koži ali ste se denimo morali nanjo odzvati?
Sama ne, smo pa pri delu v domu za srednješolke naleteli kdaj na mladoletnico, ki je bila zlorabljena – ne s strani duhovnika, ampak v soseščini ali doma – in smo ji poskušali pomagati. Na žalost je bilo tega preveč. Zdaj se govori o nekaj slovenskih duhovnikih in tako se začnejo stereotipi, da so vsi duhovniki takšni, a resnični kriminalci so v popolnoma drugih sferah. Ne smemo se osredotočiti le na nekaj posameznikov, medtem ko gredo vsi drugi mirno svojo pot naprej. Ta problem je treba reševati v celotnem prostoru.

Ste kdaj podvomili o svoji redovniški poti?
Tudi če so bili dvomi, so bili obstranski. Tudi če mi je šla kakšna takšna misel skozi glavo, ni dolgo časa ostala, dobila je tudi protiargumente. Šlo je za razmišljanje, nisem pa nikoli tega poskušala udejanjiti. Najboljše zdravilo za misli je, so ugotovili že puščavski očetje, da kar pustiš, da pridejo in da grejo. (smeh)

O klicu ste dlje časa razmišljali, dokončna odločitev pa je padla 5. avgusta 1983. Se je takrat kaj posebnega zgodilo?
O tem sem razmišljala v fazah: ko se je prvič pojavila misel o redovništvu, sem najprej mislila, da to ni zame, potem mi je bila kar všeč, nato sem jo spet ovrgla in počela čisto druge stvari. Šlo je za izmenjavanje teh faz. Potem pa pride trenutek, ko začutiš, da so se zložili pravi koščki. To se je zgodilo na Bledu na praznovanju hčera Marije Pomočnice, 5. avgust je praznik ustanovitve te družbe in obhajanje obletnic zaobljub. Šla sem na mašo, nato pa je bilo na vrtu kosilo. Ko sem stopila na tisto dvorišče, sem začutila, da je to to. Zato se spomnim datuma. (smeh)

Greste redovnice kdaj v pokoj?
Formalno gremo, smo državljanke, plačujemo prispevke in dobimo pokojnino – ni ravno bajna, ampak je. Ostanemo pa v skupnosti in vsaka poskuša po svojih močeh v njej še sodelovati, odvisno od moči in zdravja seveda. Sestram priporočamo, naj se ne upokojijo prehitro. Ko si namreč starejši, moraš biti čim dlje v gibanju, da se motiviraš, da se moči obnavljajo, da se kri pretaka.

Se lahko vidite v pokoju?
Ne, si ne predstavljam, da bi več počivala in začela neke nove navade.

Vem, da ste pravkar začeli kot generalna tajnica, ampak ali obstaja še kakšna stopnička, dosežek, ki bi si ga želeli?
Že to je mnogo več, kot sem si kadarkoli želela. Ker moram že malo gledati na svoj emšo, si za naprej želim svoja leta živeti v miru in v skupnosti dati od sebe, kar lahko. Še marsikaj lahko dam, sem prepričana.

Ali med različnimi cerkvenimi skupnostmi vlada rivalstvo?
Jaz tega nisem doživela. Tudi ne vem, zakaj bi bilo, če vsaka skupnost opravlja drugačno nalogo, ima svoj način dela, drugačno zgodovino in drugačen način življenja. Če je že kdaj bilo kakšno rivalstvo, danes veliko več govorimo o sodelovanju in povezovanju.

Kakšen je vaš pogled na druge vere in nevernike?
Na kratko: dober. Druge vere ravno tako častijo boga – verjamem, da je bog eden, samo ljudje smo si ga v različnih obdobjih in kulturah različno razložili. Tudi kdor pravi, da ni veren, ima v sebi iskrico, da nekaj išče, morda ne prav na področju vere, a kje drugje. Željo, da se presežemo in iščemo nekaj zunaj sebe, imamo vsi.

Kakšen je položaj žensk v družbi?
Mislim, da se spreminja in da se ženske zavedamo svojih specifičnih lastnosti, s katerimi lahko v družbi dobro delamo. Mislim, da ženska preveč dela – ne mislim, da bi morala biti doma za štedilnikom, ampak dejansko so velike obremenitve, če imaš službo in družino – to vidim v lastnem sorodstvu. Po drugi strani pa je danes psihologija žensk taka, da si večina težko predstavlja, da bi bile samo doma. Ženska energija je drugačna od moške in se drugače izraža, zato pozdravljam vse tiste, ki to v sebi prepoznajo in jo uporabljajo tako, da so zadovoljne. Ko se ženska v svoji koži počuti zadovoljno, lahko naredi veliko dobrega, izžareva veliko miru in ne potrebuje več potrditve od zunaj.

Ste vi zadovoljni v svoji koži?
Da, sem!