Osemnajstega septembra leta 1944 je z letališča Canne v Italiji proti Ljubljani poletelo šest letal. Preden so lahko napadli vojaško letališče v ljubljanskem Polju in železniško progo med Ljubljano in Zalogom, so morali spitfireji dotočiti gorivo. To je bil za to vrsto letala skrajni doseg.
Zgodil se je torej prvi ciljni letalski napad na Ljubljano. Med piloti je bil tudi leta 1923 rojeni Anglež (in ne Južnoafričan, kot je mogoče zaslediti) Peter J. Clark iz južnega predmestja Londona, po činu narednik, kar je eden od nižjih za pilote, po številu sestreljenih letal ne as, a vendar pilot ne ravno za upravljanje preprostega letala, kakršen je spitefire, pove sogovornik, arheolog dr. Andrej Gaspari. Clark se je šolal Južni Afriki, v bojno enoto pa je najverjetneje prišel šele v Italiji.
Čudežno preživetje
Piloti so torej na sončen dan nad Poljem na nizki višini opravili več zaporednih napadov. A tam stacionirani Nemci podčastniške šole SS v Ljubljani niso stali križem rok – flak v belgijski kasarni je zadel enega, flak v artilerijski kasarni drugega spitfireja. Upanja za pilota slednjega ni bilo, v prvem pa je sedel Clark, ki je postal snov iških legend.
Skratka, njegov spitfire F Mk IX MJ116 iz 73. skupine Kraljevih letalskih sil je bil, tako Gaspari, najverjetneje zadet med uplinjalnik in spodnji rezervoar za gorivo – tako kažejo sledovi gorenja. Kot so mu povedali očividci, ki so bili strmoglavljenju priča kot otroci, se je iz zrakoplova kar lepo kadilo, in sicer nekje na višini od 250 do 300 metrov.
Clarku ni preostalo drugega, kot da izskoči. Kot pove Gaspari, se je najverjetneje pognal z okenskega okvirja, in sicer na približni višini 150 metrov. Da je preživel, je pravcati čudež. Da jo je odnesel praktično brez poškodb, še večji.
V naročje domobrancev
Spitfire se je subvertikalno zaril v barjansko prst približno 200 metrov naprej od bloka 57 na Ižanski cesti, ki so ga varovali domobranci. V bližini je njivo okopaval polgluhi moški, ki ga je po tleh vrgel piš, saj padanja letala ni zaznal. Gospa, ki je v bližini pobirala koruzo, je bila zaradi glasnega poka v šoku.
Clark je pristal približno 100 metrov stran od kraja, kjer je strmoglavila njegova jeklena ptica – dobesedno padel je v naročje domobrancem, ki so varovali prej omenjeni blok. Po tistem sta ga dva Nemca odvedla v Ljubljano. Kam, ni povsem jasno. Že čez dva dni oziroma nič manj kot teden dni je bil na vlaku za zbirno taborišče pri Frankfurtu za zajete letalce, a je končal na jugu današnje Poljske, v taborišču Stalag Luft VII.
Po enem tednu so spitfire dodobra oskubili: krila, rep. Aluminij je pač šel za med. Z njim naj bi si postregli Nemci, tudi domobranci, se govori. Vsaj eno krilo naj bi takoj odpeljali Nemci, pove Gaspari, zadnji del letala naj bi še nekaj časa počival pri bloku.
Clark je preživel tako imenovani dolgi marš, nemški umik pred napredujočo Rdečo armado, ki se je odvijal v skrajno neugodnih zimskih razmerah. Sovjeti so ga osvobodili leta 1945.
Po vojni je bil poskusni pilot v Kraljevih letalskih silah; bil je skromen in pošten, pove Gaspari, ki je obiskal njegovega nečaka v Veliki Britaniji. Ta je s stricem o tem govoril le enkrat – o tem je, tako Gaspari, povedal le »par stavkov«. Travmatičnih spominov na strmoglavljenje ni imel, slabše se mu je pisalo v taborišču in med maršem. Preminil je leta 2015, otrok ni imel.
Pobrali, kar se je dalo
Prvi predlog za izkop njegovega letala je bil leta 2010, a ni bilo denarja. A že prej, veliko prej, leta 1956 ali leto za tem, je bil izveden amaterski poskus, saj je bilo lastniku zemljišča v interesu, da proda zakopani aluminij. »Že takrat je bilo to izjemno težko, pa so poznali Barje,« pove Gaspari, ki je pozneje z ekipo našel sledi njihovega truda, tudi dele naprav, s katerimi so si pomagali. »Del letala so izvlekli, del so ga dobesedno odsekali in razsekali. So se pa dokopali do kabine, del inštrumentov so odstranili, našli so kapo in jakno, motor pa je bil izven njihovega dosega.«
Ta se je povsem potopil v stare barjanske sedimente in počival pod metrskim slojem gline. Jamo, ki je ostala po omejenem amaterskem poskusu, so leta 1959 zasuli, zato je bil ikonični motor rolly-royce merlin še štiri metre nižje, kot pa so arheologi Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano pod Gasparijevo taktirko, ki so ga leta 2019 »rešili«, pričakovali, da bo, ko bodo izkop zaključili. »Ko so odsekali vse ob kabini, je ta teža sprednjega dela, gre za okoli 800 kilogramov, počasi tonila.« Ko so prišli do njega, je bil praktično navpično. »Če se oni ne bi tega lotili, bi mi dobili celo kabino oziroma vsaj sprednji del, se pravi kontrolno ploščo, zavoro, ročice, vzvode za spust podvozja, merilno napravo,« ne slepomiši Gaspari.
Marsikaj od tega so pozneje le uspeli pridobiti. Pilotovo jakno, njegovo kapo, merilno napravo … Jakna je v Muzeju novejše zgodovine, kapa in merilna naprava v Parku vojaške zgodovine. Kot pove Gaspari, so predmeti prišli iz rok ljudi, ki so bili v ožjem krogu lastnika parcele.
Motor in razbitine letala hranijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer je na voljo tudi simulator letenja z zmagovalcem bitke za Britanijo, več o arheološkem podvigu pa je mogoče prebrati v monografiji z naslovom Jekleni pozdravi iz zraka.
