Včasih gre za manjše zadeve, kot je nasvet nekomu s pokvarjenim avtomobilom na cesti, ali le pogovor, da oseba v stiski začuti, da ni prepuščena sama sebi. Včasih pa gre za usodnejše primere, ko je zaradi pomoči ogroženo celo njihovo lastno življenje, npr. ob posredovanju pri kakem kaznivem dejanju, pri nudenju pomoči v prometni nesreči ali ob reševanju utapljajočega.
Med 56 policisti in 21 občani, ki so se v različnih nepredvidljivih in nevarnih situacijah v zadnjem obdobju izkazali pri reševanju človeških življenj in so pred kratkim prejeli državne medalje za požrtvovalnost in hrabrost, je devet policistov in en občan z območja Policijske uprave Novo mesto. Zaupali so nam svoje zgodbe, zaradi katerih jih lahko imenujemo junaki našega časa.
Reševala ponesrečenega motorista
27. marca lani se je zgodila huda prometna nesreča v okolici Sevnice, v kateri sta hudo ponesrečenemu vozniku motornega kolesa življenje rešila policista PP Sevnica Aleš Plevnik in Jürgen Racman.
44-letni Aleš Plevnik, ki je v policiji na različnih mestih zaposlen od leta 2007, zdaj pa opravlja delo višjega policista, vodje policijskega okoliša in policijskega zaupnika, se še živo spominja tistega nedeljskega popoldneva, ko je dežurni v operativno-komunikacijskem centru (OKC) skoraj kričal po zvezi, naj se nujno odpravijo v Jelovec. S pomožnim policistom Izidorjem Plazarjem sta na robu vozišča našla ponesrečenega motorista, ki mu je prijatelj s pasom skušal zaustaviti krvavitev.
»Pogled na skoraj odtrgan ud je bil grozljiv. Zlomljena golen je dajala vtis, kot da samo motoristični kombinezon drži nogo skupaj, poleg vsega pa je bil poškodovani skoraj neodziven. Po zvezi sem nemudoma zahteval zdravniško pomoč, nato pa pokleknil ob motorista in skupaj z njegovim prijateljem sva močno zategovala pas na stegnu, da bi preprečila izkrvavitev,« se spominja Plevnik.
Po nekaj minutah se je tja z drugo patruljo pripeljal še 45-letni policist Jürgen Racman, ki je imel k sreči s seboj urgentno prevezo za hude krvavitve, ki jo je uspešno namestil na stegno. Bila je ključnega pomena za uspešno zaustavitev krvavitve in Racman je vesel, da jo je takrat imel pri sebi. Pozneje je pomagal še pri pripravi poškodovanca za helikopterski transport. Pomožni policist je oskrbel manjšo rano soudeleženi potnici osebnega vozila.
Ko so na kraj nesreče prispeli reševalci ZD Sevnica, sta Plevnik in Racman zavarovala območje prometne nesreče, saj je bila ta na nepreglednem ovinku in lahko bi prišlo še do kake tragedije. »Sam sem nato preusmerjal promet na stransko cesto in obveščal OKC o vseh podrobnostih reševanja, postavitve cestnih zapor, prihodu in odhodu vojaškega helikopterja, ki je odpeljal ponesrečenca v klinični center, ter o drugih stvareh,« pove Plevnik.
Racman, ki je v policiji zaposlen od leta 2001, danes pa je kriminalist na PP Sevnica, vrsto let pa tudi pripadnik posebne policijske enote ter od same ustanovitve pripadnik protokolarne enote policije, pove, da v stresnih situacijah, ko se jih veliko vede panično, ohranja trezno glavo, kar je ključnega pomena za prave odločitve.
Policijski poklic je to, kar si je želel početi v življenju, saj, kot pravi, zajema vse: od mehanika, reševalca, gasilca, psihologa, pravnika. V službi se je rodilo veliko prijateljstev in zgodbe s srečnim koncem pa tudi s smrtjo. »Nemalokrat neopaženo, z majhnimi dobrimi dejanji spreminjamo pot mnogoterim ljudem v težkih situacijah, brez pričakovanj po hvali in priznanju,« pove Racman, tudi družinski človek, oče treh hčera.
Plevnik doda, da se odzivanja v kritičnih situacijah ne moreš navaditi niti ne izuriti, saj je vsak primer lahko drugačen. Treba pa je ostati čim bolj miren in pomagati po svojih močeh do prihoda reševalcev.
Sam je kot reševalec iz vode pred utopitvijo rešil pet otrok, v hudi prometni nesreči je oživljal 9-letno punčko, ki je potem žal umrla, oživljal je starostnico, ki je doživela srčni zastoj. »Na nobeno izmed teh situacij nisem bil pripravljen niti si nisem mislil, da bom takim dogodkom priča, ampak v tistem trenutku niti ne razmišljaš – veš, da znaš pomagati in to delaš,« pripoveduje Plevnik, ki lahko hitro našteje kup zanimivih dogodkov iz policijskega poklica.
»Na izgredih pred nogometno tekmo so nas navijači zasuli z granitnimi kockami in mi poškodovali nogo; v zahtevni intervenciji je storilec vrgel nož v sodelavca in ga ranil; na naju s sodelavcem so streljali in le malo je manjkalo, da naju niso zadeli. A policisti nismo priča samo neprijetnim in nevarnim dogodkom. Bilo je lani okoli božiča, ko smo dvema starejšima občanoma, ki sta bili žrtvi kaznivih dejanj, v sklopu promocijske akcije Policije namestili senzorske solarne luči in jima poklonili še voščilnici za božično-novoletne praznike. V njunih očeh si lahko videl veselje in hvaležnost, imela sta občutek, da nismo pozabili nanje,« pripoveduje Plevnik, sicer tudi rekreativni športnik, ki obožuje zlasti motoristična potovanja.
Pred kratkim prejeta medalja za požrtvovalnost Plevniku in Racmanu veliko pomeni – priznanje za dobro opravljeno delo in novo motivacijo. Zaslužna sta, da je motorist preživel, to je najlepše darilo za trud. »Želim, da bi se več mladih odločalo za poklic policista, sprejelo izzive in poskušalo udejanjiti slogan slovenske policije – vedno za ljudi,« še pove Racman.
Posredoval v prostem času
42-letni Božo Vrlinič, ki je policist že 22 let, zadnjih enajst let pa je zaposlen na Policijski postaji Novo mesto, je prejel medaljo policije za požrtvovalnost, ker se je 24. marca lani še posebej izkazal, in to ne med delovnim časom, ampak zunaj njega. Posredoval je v incidentu v romskem naselju Ruperčvrh.
Kot pravi, je bil običajen dan, ko se je iz Črnomlja, kjer živi z družino, vozil v službo v Novo mesto. Na poti je na cesti v Stranski vasi opazil večje število ljudi, ki so se prepirali in ker je poznal razmere in osebe, je ustavil in se predstavil kot policist. Zbrane je pozval, da naj se pomirijo, razdvojil jih je, a le za kratek čas, prepir se je nadaljeval. O dogajanju je obvestil OKC in zaprosil za pomoč patrulje, potem pa je zaslišal strel. Stekel je do vpletenih, vendar sta dva pobegnila s kraja dogodka, žrtvi pa je nudil prvo pomoč.
»Medtem so kršilci začeli razbijati okna na hiši poškodovanega moškega, eden izmed njih pa jo je celo polil z bencinom in zažgal. Uspelo mi je zavarovati predmeta, ki sta bila uporabljena pri poskusu uboja in požigu, in ju predati policistom, ko so prispeli na kraj,« se dogajanja spominja Božo Vrlinič, ki pove, da med posredovanjem ni razmišljal o nevarnosti. »Očitno je tudi adrenalin naredil svoje. Je pa vse prišlo za menoj po sami intervenciji na policijski postaji. A ne glede na vse bi še enkrat storil enako,« pravi. Medalja mu ogromno pomeni, saj je to priznanje za policijsko delo, ki ga opravlja z velikim veseljem.
Rešila utopljenca
Lastno življenje sta v posredovanju utopljencu 8. junija 2021 tvegala policist David Vidmar in poklicni gasilec GRC Novo mesto Mitja Gazvoda.
Oba sta službeno prišla na obrežje reke Krke pri Otočcu, v katero naj bi skočil moški. Mimoidoči je opazil moškega, ki se je oprijemal drevesne veje v vodi. Vidmar in Gazvoda sta brez pomislekov skočila v reko, čeprav se je del reševalne ekipe že odpravil reševat s čolnom. Vedela sta, da bo tako najbolje. Reševanju se je pridružil tudi sin utapljajočega in kljub oteženemu reševanju, saj se je ta upiral in ogrožal reševalce, so ga vsi trije skušali spraviti do brega. Morali so pomagati še policisti in gasilci na kopnem, ki so moškega z vrvjo potegnili iz vode, podobno so storili še z reševalci. Vidmar in Gazvoda sta se kljub izjemnemu napornemu reševanju le preoblekla in nadaljevala delo v nočni izmeni.
»Nisem razmišljal o svojem življenju in nevarnosti. V podobni situaciji bi znova storil enako. V policijo sem šel, da pomagam ljudem,« pove 30-letni David Vidmar, ki je v policijskih vrstah šest let, vključno s šolanjem. Tudi Mitja Gazvoda iz Škocjana, ki je poklicni gasilec že skoraj 19 let, meni podobno. Takrat ne razmišljaš o posledicah, narediš, kar največ lahko.
Oba povesta, da se v svojem poklicu vsakodnevno srečujeta z tudi nevarnimi intervencijami, a bosta vztrajala, saj je kljub zahtevnosti lep. Gazvoda pove, da ga najbolj pretresejo prometne nesreče, v katerih so udeleženi otroci. Taki primeri mu dajo misliti še dolgo potem. Vidmar pa doda, da je prav, da poudari požrtvovalna dejanja policistov, »saj se tako razblinjajo mnenja nekaterih, da je policija samo represija.«
Ženski preprečila skok z nadvoza
Robi Bračun in Branko Kovačič, policista Policijske postaje Brežice, sta 7. junija lani nadzirala državno mejo ob dolenjski avtocesti v smeri proti mejnemu prehodu Obrežje. Na nadvozu v bližini sta opazila osebo, ki je stala na nezavarovani strani nadvoza in se držala ograje; očitno je bilo, da želi skočiti. S službenim vozilom sta se približala starejši občanki in pristopila do nje. Bračun jo je ogovoril. »Dejala je, da ima dovolj življenja in da je izbirala vozilo, pred katero bo skočila,« mu je ostalo v spominu. Medtem jo je Kovačič prijel za roke, nato pa sta jo skupaj potegnila čez ograjo na varno. Žensko v globoki čustveni stiski so reševalci odpeljali na nadaljnje zdravljenje v bolnišnico.
Največja nagrada oziroma priznanje za njuno delo jima pomeni osebno zadovoljstvo, ko naredita nekaj dobrega, ko pomagata ljudem in ne nazadnje rešita življenje. Branko Kovačič je življenje nekomu, ki je hotel narediti samomor, rešil že drugič. Prvič je bilo leta 2009 in tudi takrat je za svoje hrabro dejanje prejel medaljo za požrtvovalnost.
Odločitev v deklčku sekunde
Lani poleti, 17. julija zvečer, se je prava drama odvijala v eni izmed hiš na območju Policijske postaje Dolenjske Toplice. Lahko bi se končalo z najhujšimi posledicami, če ne bil bilo tam tudi Boštjana Brulca, policista z več kot 29-letnimi izkušnjami. »Povsem rutinsko delo, pravzaprav vljudnostni obisk bi se kmalu spreobrnil v družinsko tragedijo,« je opis začel Brulc, ki je v Dolenjskih Toplicah kot policisti/kriminalist, zaposlen od leta 2009. Zdravstveni dom Novo mesto je ta večer zaprosil za asistenco policije pri prisilni hospitalizaciji moškega. Patrulja topliške policijske postaje, v kateri je bil tudi on, se je skupaj z zdravstvenim osebjem odpravila na intervencijo, zdravnica je namreč pričakovala njegov odpor, saj ji je že dopoldne pobegnil z obravnave. »Šli smo k moškemu, ki je imel psihične težave, v mansardo hiše. Bil je miren, zdravstveni delavci so se začeli pogovarjati z njim, jaz pa sem pogovor opazoval. Ko so ga prosili, da naj z njimi odide do reševalnega vozila, kjer bo dobil potrebna zdravila, je nenadoma vstal, odprl balkonska vrata, stekel proti ograji in hotel skočiti nekaj metrov globoko,« je opisoval Brulc, ki je brez oklevanja stekel za njim, ga v zadnjem trenutku potegnil z ograje, porušil na tla in zadržal. Še danes ima pred očmi očeta in mamo ubogega moškega, ki sta vse skupaj nemočno opazovala, in se mu zahvaljevala, da ga je rešil.
»V okviru izobraževanj se sicer pripravljamo na različne situacije, a največ štejejo izkušnje, delo na terenu in zavest, da moraš biti vedno pripravljen. Naše delo ni rutinsko, pravzaprav nikoli ne veš, ali boš točno prišel domov iz službe ali boš sploh prišel živ. To tudi za družino ni preprosto,« razmišlja 47-letni Novomeščan in dodaja, da njihov poklic prinaša tudi veliko dobrih in lepih trenutkov, ki prav tako za vedno ostanejo.
Zaustavila hudo krvavitev
Policist Policijske postaje Novo mesto Luka Lužar in Miha Tivadar sta zadnjega oktobra lani posredovala pri sporu med člani družine, v katerem je moški dobil hudo ureznino. Na kraj sta bili napoteni dve policijski patrulji, prejemnika medalje pa sta ranjenemu namestila improvizirano Esmarchovo prevezo in z njo omejila hudo krvavitev.
»Nočne izmene tisti večer se spominjam kot zelo mirne vse do tega kritičnega dogodka. OKC nas je napotil na kršitev javnega reda in miru v zasebnem prostoru. Bili smo le minuto ali dve stran od kraja, kar se je na koncu izkazalo kot ključno. Preden sem vstopil v hišo, si nisem predstavljal, kaj me čaka za vrati, niti nisem vedel, kako bi se odzval v takem dogodku. Ko pa sem stopil skozi vrata in na tleh zagledal moškega, ki leži v veliki luži krvi, sem nekako v glavi izklopil vse ostalo in se posvetil reševanju. Zdravstvene izobrazbe sicer nimam, vendar sem se od nekdaj zanimal za oskrbo poškodb in hujših krvavitev, veliko sem se naučil od očeta pa tudi iz različne literature ali videoposnetkov ter usposabljanja iz prve pomoči, ki smo ga opravljali na Policijski akademiji v Tacnu. Ravno zato, ker sem bil seznanjen z najpogostejšimi vrstami poškodb, ki jih vidimo na terenu, s seboj vedno nosim tudi svoj komplet prve pomoči in 'tourniquet', podvezo za zaustavljanje hujših krvavitev,« pripoveduje Tivadar, Ljubljančan, ki je svojo prvo službo policista s pooblastili nastopil šele 1. oktobra lani na PP Novo mesto.
Lociral je poškodbo v pregibu desne roke, Lužar pa je začel takoj pritiskati na rano z brisačo, ki je bila pri roki. »Ker je bila kompresija neuspešna, saj je šlo za hujšo ureznino, sem nad rano namestil pripomoček za zaustavljanje hujših krvavitev, kolega Lužar pa je še vedno pritiskal na rano. Ker je moški zaradi velike izgube krvi začel izgubljati zavest, je bil pred nama še izziv, da ga nekako obdrživa pri zavesti, ščipal sem ga v uho, v katerem je največ živčnih receptorjev, na kar se je moški tudi odzival. Kmalu je prišla ekipa nujne medicinske pomoči, skupaj smo oskrbeli poškodovanega, kolega Lužar ga je spremljal tudi do bolnice, v kateri se mu je poškodovani že med vožnjo zahvaljeval, da mu je rešil življenje,« je zgodbo s srečnim koncem sklenil Tivadar. Pri tem je poudaril še policista Igorja Horvata in Jureta Žiberta, ki sta skrbela za njuno varnost med nudenjem prve pomoči, mirila vse prisotne in zbirala prva obvestila.
Mirnopečan Luka Lužar, ki se je v policiste vrste po desetih letih in pol dela v zasebnem sektorju vrnil pred dobrimi osmimi meseci, saj je bila želja po delu na terenu in z ljudmi premočna, je dodal, da v tistem trenutku ni bilo časa za premišljevanje, saj so sekunde odločilne. »V konkretnem primeru smo vsi, ki smo bili tisti trenutek na kraju, opravili svojo nalogo več kot odlično, tako sami priči dogodka, ki sta opravili na poškodovancu ključne postopke prve pomoči oz. vse, kar je bilo v njuni moči, da mu pomagata kot reševalci, zdravniki in ne nazadnje tudi operaterji na OKC. Rezultat tega sodelovanja je skoraj popolno okrevanje moškega. Zato vsaj osnovno znanje nudenja prve pomoči pomeni ločnico med življenjem in smrtjo. Čeprav posameznik nima nekega znanja o nudenju prve pomoči, je pomembno, da se odzove po svojih najboljših močeh. V takšnih situacijah nihče ne naredi napake, napaka je samo nereagiranje,« meni.
Sam je imel srečo, da je imel v prejšnji službi vsaj enkrat letno usposabljanje v znanju prve pomoči. »Tovrstnih usposabljanj ni nikoli dovolj, zato menim, da bi jih lahko bilo v policiji več,« pravi Lužar, čemur se pridružuje tudi Tivadar. »Velikokrat smo prvi na kraju, na katerem je prišlo do hujših telesnih poškodb, zato smo lahko odločilen faktor med življenjem in smrtjo. V policiji bi bilo treba še več poudarka dati temu znanju in policiste tudi opremiti s pripomočki za nudenje prve pomoči na terenu. Po tem dogodku si je kar nekaj policistov na PP Novo mesto že priskrbelo 'tourniquet', ki je preprost za uporabo in zelo učinkovit. V prihodnje pa upam, da bo policija investirala v nakupe takih izdelkov, o čemer smo že govorili z vodstvom Policijske uprave Novo mesto, ko smo šli na sprejem k direktorju uprave, da nam izreče pohvalo za rešeno življenje.« Kljub svoji kratki karieri policista je Miha Tivadar doživel že marsikaj; podoben dogodek je imel v noči na novo leto, ko so zabodeni osebi nudili prvo pomoč na kraju, tako da je kljub večjemu številu vbodov preživela.
»Policijsko delo je včasih naporno, stresno in izčrpljujoče. A je tudi obogateno z lepimi in s srčnimi trenutki. Spoznanje in zadovoljstvo, da si nekomu pomagal ali polepšal dan z opravljanjem svojega poklica, je neizmerno. Zato so najlepši trenutki našega dela ravno v takšnih v malenkostih, kot je zahvala ali nasmeh občana, ki je zadovoljen s posredovanjem policistov,« še dodaja Luka Lužar. In temu pritrjujejo prav vsi prejemniki policijskih priznanj.
