O zadevi je razsojalo tuje sodišče, ki je zaščitilo svojega državljana, slovenskega vrhunskega nevrokirurga pa ni zaščitil ne njegov delodajalec in ne slovenska sodišča, ki so tujo sodbo priznala. Konec oktobra pa je prišla sodba z Evropskega sodišča za človekove pravice, ki priznava, da so bile v sodnih postopkih napake. Ne, ta sodba še ne pomeni konca, morda pa je začetek konca.
Zakaj se niste tako kot vaša družina tudi vi izselili v tujino, ga vprašam. Rad imam svojo domovino, pravi. Rad imam naše ljudi. In če bi odšel, bi bilo videti, kot da priznavam krivdo. Seveda je imel številne ponudbe iz tujine, vrhunski kirurg je bil. Zlahka bi odšel. A je ostal. Trideset let.
Med pogovorom se včasih zasmeje. A to je bridek smeh.
Zakaj je pacient tožil vas, in ne bolnišnice?
To morate pa bolnišnico vprašati.
Se do vas niso obnašali tako, kot bi se morali?
(odkima)
Možganski posegi so tvegane operacije, zakaj vas toži, če se je ponesrečilo?
Saj se ni nič ponesrečilo. Operacija je snemana in sem zdaj tudi ESČP poslal ta posnetek. Z operacijo ni bilo nič narobe, pozneje je prišlo do zapleta. Ponoči po operaciji.
In pacient trdi, da je za ta zaplet kriv operater?
Da, in so mene najprej obtožili, potem pa še obsodili.
Bi danes naredili kaj drugače – ne pri operaciji, temveč potem, recimo ko se niste šli branit v Izrael na sodišče, ali ko niste pooblastili novega izraelskega odvetnika, potem ko ste prejšnjemu odvzeli pooblastilo … Bi danes ravnali drugače?
Verjetno bi ravnal enako. Samo tistega sodnega spisa ne bi prevzel, ker so me v Izrael poklicali z zvijačo, češ da naj bi pomagal kolegu. Na koncu dneva mi je kirurg rekel, zgoraj v moji pisarni te čaka pošta. Mislil sem, da je kakšna knjiga o Izraelu ali kaj podobnega. Ko sem videl, kaj je, je bila moja prva misel, da moram čim prej iz države, sicer bi me najbrž tam zadržali. Moral bi vse pustiti in oditi, potem mi ne bi »vročili« spisa in mi tudi ne bi mogli tam soditi.
Operirali ste ga v Sloveniji, vi ste Slovenec, zakaj ni tožbe vložil v Sloveniji? Izrael s tem nima nič.
To je vse res. V Sloveniji bi moral tožiti UKC Ljubljana. Nato, če bi bilo kaj narobe, pa bi lahko UKC tožil mene. Od samega začetka je šlo vse narobe.
Kako bo šlo naprej po sodbi ESČP?
Ne vem, to ureja moj odvetnik. Ves čas sem živel na minimalni vsoti, ker so mi z računa vse sproti pobrali. Še bolj zanimivo je to, da komaj je pokojnina ali kaj drugega prišlo na račun, sem moral državi plačati davek na to, kar so mi vzeli. To je neverjetno. Vse je šlo narobe. Vse, vse, vse.
Od te operacije je minilo trideset let. Tri desetletja živite s tem. Kako je tako dolgo nositi tako breme?
Težko. Težko, ker se tega seveda ne da povrniti. Vzeli so mi leta življenja. Škoda je bila narejena meni, še bolj pa družini. Otroci so morali puberteto preživeti brez očeta, ker jih je žena odpeljala v tujino k svoji družini. Tukaj ni bilo mogoče živeti. Prihajali so iz šole domov in so me spraševali, kdaj bom šel v zapor. Zakaj? Zato, ker so to slišali od sošolcev, potem ko so ti doma slišali, češ, tega bodo zaprli. In so morali oditi.
In so še zmeraj v tujini?
Seveda, kje pa? Izgubili so stik z domovino, jezikom, kulturo …
Kako ste zdržali trideset let?
Tega se ne da povedati. Zares mi ni bilo lahko. To, da te mučijo, da te napadajo, ves čas obtožujejo, to je pač človeška lastnost, ki se pojavi v takih okoliščinah. Najbolj me je motilo sovraštvo in pomanjkanje vsaj minimalnega sočutja, ki gre vsakomur.
Čigavo sovraštvo?
Od nekaterih ljudi. Predvsem pa od sodišča, ki je pozabilo na Haaško konvencijo, na obligacijsko pravo in na koncu tudi na ustavo.
Kaj pa kolegi? Ste imeli v okolici kaj podpore?
Vsi so rekli, da so z mano, ampak nobeden ni nič naredil.
Kaj bi pa sploh lahko naredili?
Fakulteta, bolnišnica, Zdravniško društvo, SAZU … vsi so menili, da se mi godi krivica, vendar verjetno niso mogli ničesar narediti, ne vem. Povešali so poglede, verjetno so si mislili, da je dobro, da se to ni zgodilo njim. Tega res ne bi nikomur privoščil. Nikomur!
Začneš dvomiti o minimalni humanosti, morda v minimalno zaščito, ki bi jo človek moral imeti, predvsem na sodišču.
Če zdaj sodišče razsodi o odškodnini, bo potem konec?
Ne vem. Tožnikova odvetnica kar naprej vlaga pritožbe, ki so zelo strupene. Nisem pričakoval, da me nekdo na sodišču zmerja, češ da sem lažnivec, da sem kriv, da kriči na sodnika in name. In me je potem še kriminalno ovadila. Tisto so potem zavrgli, saj je bilo čisto iz trte zvito. Z mojim odvetnikom sva si morala najeti vsak svojega odvetnika, obravnavali so naju kot kriminalca. Njemu so grozili z več leti zapora in s prepovedjo opravljanja odvetniške službe za določen čas.
In kdo vas je ovadil, da se je sprožil postopek, vas je moral nekdo ovaditi?
Vse vem, točno vem, kdo je bil zraven, zakaj so to naredili. Točno vem, samo vse je za meglo … Ne morem reči, ta je bil, lahko pa povem to, da me je potem srečal zdaj že pokojni direktor UKC. Rekel sem mu, to ni navaden proces, to je zarota. In mi je rekel, ja kaj si pa mislil? … Kaj si pa mislil?
Preteklo je dobrega pol leta, mogoče več, potem je pa on mene povabil na srečanje. Rekel sem, seveda. In mi pravi, veš, jaz sem pa zdaj čisto drug človek. Postal je drug človek, ker je na nesrečo zbolel, imel je neozdravljivo bolezen, zaradi katere je potem tudi umrl. Potem je bil pa naenkrat drug človek! Dokler si zdrav, si tak, potem si pa drugačen? Seveda to ni pošteno, je pa človeško.
Verjetno takrat narediš inventuro svojega življenja in poskušaš popraviti stvari za nazaj.
Vem, razumem, ampak to boli. In ima svoj pomen – »drug človek« je pomenilo, da je bil takrat zraven.
Se vam je opravičil?
(odkima)
Do zdaj še nihče.
Vam zdaj po razsodbi ESČP še vedno sedijo na pokojnini?
To ostane do končne razsodbe.
Ali vidite konec?
Naj bo konec že kadarkoli, itak sem vedno govoril, da bodo šele posthumno priznali, da nisem bil kriv. Jaz vem, da nisem bil kriv, o tem priča tudi videoposnetek operacije. Najbolj pa me radosti to, da je neodvisna, priznana ustanova, kot je ESČP, ugotovila, da je bila narejena napaka, pravzaprav celo več napak med sojenjem v Izraelu in potem še pri nas. Da se opere moje ime, da se očisti gnojnica z mene. Zaradi mene in zaradi družine, zaradi otrok. Težko je poslušati: »Tvoj oče je kriminalec!« Ta sodba mi pomeni največ.
Je tožba kaj vplivala na vašo kariero?
Zanimivo vprašanje. Rekel bi, da ne. Zato, ker je tisto, kar sem strokovnega naredil, objavljeno. To je tudi moj edini kapital. Moj edini kapital so objavljene knjige – dve sta iz angleščine prevedeni tudi v kitajščino –, pa članki v strokovnih publikacijah v tujini. Tega mi ne more nihče vzeti. Na srečo se je pokazalo, da se je to prijelo in ima zdaj vse to znanje ves svet. Zanimivo je opazovati indeks citiranja v svetu. Kakšen teden je celo po osemnajst mojih citatov. Skupno jih je več kot 2800, to je kar lepa številka. Torej je svet to sprejel in to je pomembno, kajti eno je stroka, drugo pa kraj, od koder prihajate in od koder prihaja znanje. To, kar smo naredili za našo stroko, je zelo veliko pomenilo za ves svet. Mislim, da je pomembno, da je to prišlo iz Ljubljane, iz Slovenije.
Tisti, ki so bili zares na moji strani, so mi rekli, da sem razklal slovensko sodstvo. Predvčerajšnjim pa mi je rekla neka oseba, ne, vi ga niste razklali, razgalili ste ga! A ne gre obsojati vseh. Dopisnik iz Rima Janko Petrovec je rekel nekaj zelo pomembnega: ne posplošuj! Ne sovraži vseh zaradi enega ali dveh. Če grem nazaj na svoj položaj zdravnika – jaz nimam nobene pravice, da bi se do vas grdo obnašal, če me je prejšnji pacient razjezil. Jaz ne sovražim nikogar. Tudi tistih, ki so mi to naredili, ne. Samo pokazali so, kakšne so njihove človeške slabosti in da niso sposobni ravnati prav in pravično nad svojimi slabostmi. To velja za kar nekaj ljudi. Naj si vsak sam nastavi ogledalo.
