Spolno nasilje, sploh nad otroki, je še vedno tabu, žrtvam se ne prisluhne in ne verjame, naši postopki so zastareli, primanjkuje nam strokovnjakov in protokolov, žrtve dejanj ne prijavljajo pogosto, če jih, se storilec največkrat izmuzne roki pravice. Veliko dela nas še čaka na tem področju, predvsem je treba o tem čim več govoriti in osveščati, »ker zlorablja lahko vsak«, tipičnega profila storilca ni, prav tako so različne reakcije in posledice, ki jih trpijo žrtve. »Vsekakor pa posledice otroških žrtev zlorab trajajo vse življenje.«
Razčistiva najprej, kaj je spolna zloraba – verjetno ne zajema le posilstva oziroma penetracije?
Daleč od tega. Res je takšno razmišljanje večine, ljudje sploh ne dojemajo, da so to tudi različne oblike otipavanja, božanja, lizanja, masturbiranja otroka ali obratno, da otrok masturbira storilca, fotografiranja v neprimernih pozah, razpečevanja teh fotografij … Tudi imeti otroško pornografijo je zloraba. Nekatere spolne zlorabe so popolnoma intaktne, pri drugih pa prihaja do telesnega stika, a teža vsakega zlorabljanja je za otroka vedno enako huda. Pravzaprav otipavanja, božanja itd. otroka še bolj zmedejo (to je po navadi začetek zlorabljanja), ker storilcu zaupajo, verjamejo, da jih ima rad, mu to dovolijo, ker jim to prikazuje kot nežnost. To je zloraba zaupanja, ki povzroča še večjo krivdo, saj ni prisile, otrok mu dejanje dopusti. In potem se zloraba največkrat stopnjuje. Storilci pa so pametni, zavedajo se, da ne smejo puščati vidnih posledic, da bi pritisk na otroka lahko sprožil odziv, ki bi ga drugi lahko prej prepoznali, zato imajo vedno bolj prefinjene oblike zlorabe. Zmotno je mnenje – ki se je in se verjetno še velikokrat piše tudi v izvršbah tožilstva –, da ne gre za spolno zlorabo, ker storilec ni doživel spolnega zadovoljstva. To kaže na nerazumevanje zlorabe.
Kaj je torej zloraba?
Zloraba je nasilje. Storilec ima potrebo po izvajanju nasilja, po uveljavljanju moči nad otrokom. Zanj so pomembna občutja, ki jih krepi z zlorabljanjem: moč, nadzor, dominantnost, vsevednost, občudovanost, zaželenost, varnost, brezpogojna »ljubezen«. Te potrebe lahko zadovolji samo z otrokom. Prvenstveno ga zanima to, zraven pa je lahko še želja po spolnem stiku z otrokom. Tudi če ni prišlo do izpolnitve vseh spolnih želja, je storilec zadovoljil vse svoje druge potrebe.
Z internetom, družbenimi omrežji, spletnimi klepetalnicami in tako dalje se je polje možnih zlorab neskončno povečalo.
Seveda, ravno to dokazuje, kakšne so prvenstveno storilčeve potrebe. Morda je njegov končni cilj res stik z otrokom in s tem možnost spolnega stika, a je zadovoljen že, ko ga obvladuje z verbalnimi opazkami, ima nadzor nad njim. In to je zloraba moči. A takoj ko se v to vmešajo spolni elementi – govorjenje in namigovanje o spolnosti, prikazovanje pornografskih fotografij, svojih spolnih delov telesa – je to spolna zloraba.
Za internet sploh mislimo, da je neki virtualni svet, ki nima vpliva na realno življenje, a je to daleč od resnice.
Po statistiki je bilo lani pri nas razkritih več internetnih zlorab, predvsem pornografije, sploh v sodelovanju s tujimi organi. Tudi ko sem še jaz delala kot kriminalistka, smo velikokrat prek Interpola dobili informacije o osumljencih. Če pomislite za nazaj, so bile velike afere glede internetnih zlorab na Hrvaškem, v Avstriji, mi pa smo bili kot neka zelena oaza, tega sploh ni bilo. Spomnim se primera, ko so nam z Interpola podali sum, da razpečuje otroško pornografijo tudi eden od delavcev policije, ampak se ni nič zgodilo, ker se je on »samo šalil, poskusil, kako bo to delovalo«. Pri nas se veča tudi število kaznivih dejanj nasilja v družini, na srečo smo ga začeli prepoznavati in žrtve to prej prijavilo, a Angleži, na primer, pri vsakem nasilju v družini samodejno pregledajo otroke, če je morda šlo tudi za spolno zlorabo otroka v takšni družini. In iz prakse lahko povem, da skoraj ni primera, ko ne bi pri zlorabi šlo tudi za nasilje v družini.
Kako prepoznati storilca oziroma ali obstaja tip spolnega nasilneža?
Ne, to je zelo pester spekter. Najpogosteje ljudje rečejo, da je nekdo pedofil, ker je zlorabil otroka. Tudi to ni res, le majhen delček (5–6 odstotkov) je dejansko pedofilov, to je ljudi, ki imajo spolno nagnjene do otrok. Vse ostalo pa so ljudje, ki nimajo s pedofilijo nobene zveze. Storilci so zelo različni, zato bi vedno morali izhajati s stališča, da je storilec lahko vsak. To se ljudem zdi grozno, ampak je dejstvo. Za nikogar ne moremo jamčiti njegovih meja. Nekateri to delajo iz potrebe in želje po spolnem stiku, drugi zaradi zlorabe moči, in to je pri otroku najlažje doseči s spolno zlorabo, ker tako čisto zablokira. Tudi načini zlorabljanja so zelo različni, na primer golota – pri nas to ni vzeto kot spolna zloraba. Sproščeno sprehajanje po stanovanju, sploh ni treba, da je človek čisto gol, lahko je v spodnjicah, a to lahko lepo nakazuje, kam želi usmeriti pozornost otroka. Spomnim se primera, ko 16-letnica ob ločitvi staršev ni želela več stikov z očetom, ker je oče, odkar pomni, takoj ko mame ni bilo doma, po stanovanju hodil v spodnjicah, prišel v njeno sobo in jo naslonjen na vrata spraševal traparije, celo sedel na njeno posteljo – kakšni grozni občutki so jo ob tem prevevali!
Ampak vsaka golota verjetno ni problematična?
Ne, tudi nudistična plaža ni; če je golota neki sestavni del življenja in so tudi drugi ljudje tam goli, to ni problem. Čeprav otrok želi biti vedno oblečen, že najmanj od petih let čuti neki sram in že ima svojo intimo. Gre za situacije, kjer golota ni norma, kot je to npr. na nudistični plaži. Spet en primer: oče se je s 6-letno hčerjo hodil vsak dan gol tuširat, in to pri nas ni zloraba, čeprav je punčka rekla babici, da zaradi tega ne gre več domov.
Kako prepoznati znake zlorabe pri otroku oziroma na kaj bi morali biti pozorni?
Močan znak je, da otrok nenadoma spremeni svoje vedenje, postane bolj umaknjen ali razdražljiv. Njegovo vedenje postane drugačno, kot je bilo, in je ponavljajoče. Zraven je lahko še kakšno sporočilo otroka, sploh ne nujno zelo implicitno, na primer, če otrok reče mami, naj se loči, ali če reče, da ne bo več hodila k telovadbi, noče pa povedati, zakaj.
Kako naj ob tem reagirajo starši?
Otroka je treba na primeren način vprašati, kaj se dogaja, na primer, kaj mu ni več všeč pri telovadbi, ali se je morda zgodilo kaj takšnega, da je ne mara več. Na način, ki ne obremenjuje otroka in mu da občutek, da nas res skrbi zanj, da smo opazili, da je nekaj drugačnega – tako so otroci pripravljeni začeti govoriti. Nekateri seveda žal ne bodo nikoli spregovorili, tu so namreč lahko veliki strahovi in občutki krivde. Odvisno tudi od starosti otroka. Majhen otrok še ne razume pomena tega ravnanja, zato lahko o tem kar spontano govori, na primer: 'Dedek mi kaže luleka.' A velikokrat se takemu otroku ne verjame, se ga presliši ali se mu reče, da laže. Takšnih odzivov je veliko, otroka zablokirajo in mu dajo vedeti, da njegovo govorjenje ni sprejemljivo.
Kako lahko ukrepamo preventivno? Verjetno se z otrokom o tem ne moremo preprosto pogovoriti?
Tudi z otrokom se lahko pogovarjamo takšne stvari, seveda starosti primerno. Že pri majhnem otroku lahko največ naredimo tako, da imamo mi sami pravilen odnos do njegovega telesa. Če ga vsak lahko mečka in poljublja, čeprav se otrok umika, mu to daje znak, da mora dopuščati vse. Če se do otroka obnašamo spoštljivo, ga vprašamo po njegovih občutjih in jih upoštevamo, potem bo prej zaznal, da je nekdo prekoračil meje in bo to tudi prej povedal. To je rešitev, ker spolnih zlorab nikoli ne bomo popolnoma ustavili, treba jih je čim prej zaznati in čim prej otroku ponuditi podporo. Razmišljanje, da otroku ne moremo govoriti o tem, ker še ni spolno zrel, je napačno. Pred leti smo predlagali Evropski dan proti spolnim zlorabam otrok, takrat so izdali knjižico Kiko in roka, ki na preprost in lep način kaže, kje se drugi z rokami ne smejo dotikati njegovega telesa. To so stvari, ki jih lahko kažemo že štiriletnemu otroku. Ampak staršem je nerodno govoriti o tem, sami imajo zavore pri pogovoru o spolnosti, ne vedo, kako se tega lotiti, mislijo, da otrok še ničesar ne ve (v resnici pa gleda televizijo, internet in vse ve, in to na neprimeren način). Res je na plečih staršev, da začno dojemati, da je otrok svoje bitje, da ima pravico do nedotakljivosti telesa in da začnemo že enkrat spoštovati občutja otrok, ki se v resnici zavedajo svojega telesa že pri zelo nizki starosti.
Zakaj otroke tako radi preslišimo in jim ne verjamemo?
Še vedno si lastimo pravico, da vse odločamo o otroku in da je to, kar se odločimo, zanj najboljše. To sploh ni res. To seveda ne pomeni, da naj bi se otrok odločal o stvareh, ampak iti v korak z otrokom, se zavedati njegovih potreb v določenem obdobju in mu ponuditi, kar je zaradi njegove varnosti in zaščite najbolj potrebno. Za to pa si je treba za otroka vzeti čas, kar je danes očitno kar težko. Moramo mu dajati občutek varnosti. Otrok se lahko odloča, kaj mu ni všeč v zvezi s svojim telesom, in nam to brez strahu pove. Mi pa ga moramo slišati in mu verjeti. Seveda se je težko soočiti z dejstvom, da je tvoj otrok zlorabljen, grozno je, velika bolečina, tega najraje ne bi slišali, a moramo, če mu želimo pomagati.
Največkrat govorimo, da so storilci spolnih zlorab nad otroki moški. Ali so tudi ženske?
O tem se še manj govori, ker so materi pripisana negovalna opravila, kakorkoli jih pač opravlja. Vse je v imenu materinstva. A ko zlorablja mati, to lahko pušča še večje posledice. Spomnim se primera fantka, ki ga je mama zlorabljala do 17. leta, popolnoma je bil razčlovečen, ubog, zgrbljen kot starček. Neki odrasel moški mi je povedal, kako ga je pet let zlorabljala soseda na poti iz šole, s čokolado ga je zvabila v hišo, a če je to komu omenil, so ga ignorirali. Za fantka se reče, da je tako pridobil nekaj izkušenj in naj bo srečen, poleg tega se jim govori, da morajo biti močni, ne smejo jokati. Tudi zato bolj molčijo. Če ga zlorablja moški, pa pogosto misli, da je ali bo postal homoseksualec. Zaradi vseh teh stereotipov se sploh ne da ugotoviti, koliko zlorab doživljajo fantje, ker se jih sploh ne razkrije.
Kakšne posledice spolne zlorabe puščajo na otrocih?
Nekateri najprej sploh ničesar ne pokažejo, posledice na plan pridejo šele pozneje, v najstništvu ali odraslosti. Pogosto imajo zlorabljeni otroci vedenjske težave, označeni so kot nemogoči, ker so agresivni, poredni, v šoli pešajo, zmanjša se jim sposobnost koncentracije … To lahko vodi tudi v ponavljanje teh dejanj na drugih otrocih. Imajo lahko nizko samopodobo, nočne more, že čist otrok začne spet lulati v posteljo, govorijo namišljenemu prijatelju, se umikajo od vrstnikov. Pogoste so zdravstvene težave: bulimija, astma, močne alergije, nejasne, nikoli diagnosticirane težave, bolečine v spodnjem delu trebuha ... Cela kopica vedenjskih in zdravstvenih posledic je mogoča, težko jih je točno definirati in različne so. Vsak otrok drugače odreagira, a vsak je čustveno prizadet, ima v sebi občutke strahu, krivde in sramu. In nekatere posledice ostanejo za vedno. Ko odrastejo, lahko zapadejo v alkoholizem, narkomanijo, se umikajo v osamo, imajo močne občutke krivde, ženske imajo pogosto nepojasnjene ginekološke težave …
Pri razkritju in obsodbi je očitno najbolj odvisno od tega, na kakšne ljudi, od socialnih delavcev, policistov, tožilcev, tudi zdravnika, otrok naleti, ali mu bodo prisluhnili, verjeli, zbrali dokaze ali le zamahnili z roko, češ da ni bilo nič ali da gre za nekaj normalnega?
Pri nas se na delovna mesta ne postavlja specialistov za prepoznavanje in razkrivanje oziroma tistih s pravim znanjem in prakso, ampak kar nekoga. Ni specializiranih za to področje ne na sodišču ne na policiji. In če človek nima želje po tem delu (pa tudi znanja), potem to ne more funkcionirati. Nekateri policisti imajo občutek za delo z otroki, drugi ne. Neki sodnik je za fantka, ki ga je očitno zlorabljal oče, odredil, da mora imeti stik z očetom, čeprav fant tega ni želel, mami je celo rekel: ‘Če ga boste z verigo privezali, mi je vseeno, ampak pripeljali ga boste na stik!’ Treba je imeti znanje in občutek. Starši že tako odklanjajo prijave, čeprav so pripravljeni nekaj narediti za otroke, a ko le sprožijo postopek, se začne kalvarija – zaradi ljudi, ki nimajo znanja in občutkov za te probleme in se ne zavedajo, kako lahko vsaka beseda pri otroku nekaj pomeni, kar vpliva tudi na njegova sporočila o pretrpljeni zlorabi.
Stvari bi morali torej sistemsko urediti, začenši s kadrom?
Prvo, kar je, so kadri. Pri nas na primer nimamo nobenega strokovnjaka za forenzični intervju z otrokom. Obstajajo protokoli, Hrvati so na primer prevzeli ameriškega, mi pa nimamo protokola niti za prepoznavanje ogroženosti otroka! To je prepuščeno občutku socialnih delavcev. Neki kriminalist je pri primeru enajstletne deklice dejal, da je že dovolj stara, da se bo sama uprla, če bo kaj narobe. Ja, tako je pri nas.
Mi torej pri delu z zlorabljenimi otroki capljamo daleč zadaj?
Zelo, zelo. Skozi izobraževanja v tujini poznam različne protokole, imajo tudi posebne, za otroke s posebnimi potrebami … Pri nas se sprašujemo, zakaj potrebujemo toliko zakonov – ne gre za zakone, ampak za sistem, ki bi ga morali uporabljati, če želimo narediti vse v največjo korist otroka. Ne more biti prepuščeno prosti presoji socialnega delavca, ali bo sklical tim ali ne, tako kot je pri nas. To je večdisciplinsko delo! Lažje bi bilo, če bi imeli protokole in točno vedeli, kako delati po korakih. Pri nas imamo v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini celo takšno definicijo spolne zlorabe otroka, da je smešno: za spolno zlorabo gre, če v spolna ravnanja žrtev ne privoli, je vanje prisiljena, ne razume njihovega pomena, ali če gre za grožnje z uporabo spolnega nasilja. Prisila kot takšna je pri otroku malokdaj! Za opredelitev spolne zlorabe potrebujemo definicijo, ki je nimamo, ne za spolne, ne čustvene zlorabe, ne za zanemarjanje otrok. Lanzarotska konvencija o spolnih zlorabah poudarja zlorabo zaupnega odnosa, avtoritete, vpliva nad otrokom, vključno v družinskem krogu, zlorabo položaja v primeru posebne ranljivosti otroka. In žal ne vidim, da bi se pri nas kaj posebnega premaknilo ali naredilo na tem področju. Upam, da bo napovedana Hiša za otroke kaj spremenila, toda tudi ti strokovnjaki bodo potrebovali močno podporo vseh drugih služb, ki se srečujejo z zlorabljenim otrokom.
Morda veste, koliko primerov doživi epilog na sodišču?
Ne vem, a obsodb ni veliko. Majhni smo in nagnusno povezani, prikritosti in zatajitev je zato še več. Spomnim se primera učitelja, ki je v vrtcu zlorabljal punčko, ta je vse jasno povedala, kaj ji je počel, tudi ni želela več v vrtec. A razgovor z učiteljem je imela ravnateljica vrtca, on pa je seveda vse zanikal. In je bilo konec primera, učitelja niti niso odpustili ali premestili. Ravnateljici je šlo za ugled vrtca, njen mož je bil župan …
Zakaj hočemo spolne zlorabe otrok skriti?
Ker zlorablja lahko vsak. Tujina ni idealna, ampak na te stvari gledajo drugače, veliko bolj so odprti do teh problemov, in zato žrtve tudi lažje predelujejo travme in se odločijo spregovoriti. Temu se namenja veliko medijske pozornosti in osumljeni nato izginejo iz javnosti, pri nas pa lahko na primer kandidirajo na listah političnih strank. Narobe svet! Tudi v smislu zastaranja: koga pri nas moti, da ti delikti ne bi smeli zastarati? Storilca! Po določenem času ni več odgovoren za pretekla dejanja, žrtev pa lahko nosi posledice vse življenje.
Tudi vi ste bili kot otrok zlorabljeni. Ste zato postali kriminalistka?
Je, šla sem »pomagat«, predvsem otrokom. A sem spoznala, kako je to eno žalostno ravnanje, težko sem se sprijaznila s tem, zato sem potem ustanovila združenje. Ta izkušnja mi je pomagala, da sem lahko pri ljudeh, ki so prišli po pomoč, povezovala in sestavila vse stvari in jih motivirala, da so dejanje prijavili. Lažje se vživiš v žrtve, točno veš, kako stvari potekajo. In imela sem možnost, da sem skozi svoje minulo delo prepoznavala tudi ravnanja storilcev.
Kakšna je vaša zgodba, ste prijavili storilca?
O tem nisem govorila. Večkrat sem rekla mami, naj se loči, a kje pa, ko pa je bil tako krasen moški. Te zgodbe so zelo podobne, tudi moja je tipična.
Kako ste se osebno spopadali s težkimi zgodbami, ki ste jim bili priča pri delu?
Tako da sem v službi včasih enostavno vse papirje obrnila okoli in jih nekaj časa nisem niti pogledala. Da sem se odmaknila. Da dam vse stvari od sebe, bo zagotovo pomagala knjiga, ki jo trenutno pišem, vem pa, da marsikomu ne bo všeč, tako kot jim nikoli nisem bila jaz.
Pišete knjigo, v kateri boste govorili o primerih, ki ste jim bili priča kot kriminalistka in prostovoljka v združenju in SOS-telefonih. Kaj želite z njo doseči?
Da bi se prek primerov, kako so bili otroci zlorabljeni in kakšne posledice so trpeli, ljudje začeli zavedati razširjenosti spolnih zlorab, da se prepoznavajo posledice pri otrocih, da bi bolje spoznali ravnanja storilcev, kakšni miti so pri nas še vedno prisotni, kaj lahko storijo za preventivo … Prvi cilj pa je, da »naša zgodovina« na tem področju ne ostane zamolčana.
