Za svoje delo je Lado Ambrožič med drugim prejel nagrado Sklada Toneta Tomšiča za novinarske dosežke, Jurčičevo nagrado za novinarske dosežke in uredniško delo ter nagrado Radiotelevizije Slovenija za življenjsko delo. Prejel je tudi viktorja za življenjsko delo.
Lado Ambrožič je svojo novinarsko pot začel na radiu. Mislil si je, da bo tam tudi dočakal svojo upokojitev, v športnem uredništvu. Pozneje je kot avtor portretov, reportaž, komentator in voditelj delo nadaljeval na televiziji. Znan je bili tudi po oddajah s področja energetike, večkrat je obiskal velenjske rudarje pa tudi mrtvo cono Černobil. Proti koncu kariere je čas našel tudi za magistrski študij novejše zgodovine na filozofski fakulteti. V Velenje prihaja dokaj redno, saj je žena Melita Velenjčanka. Po koncu televizijske kariere je kot odgovorni urednik, novinar, voditelj ter varuh pravic gledalcev in gledalk Lado Ambrožič začutil, da mora nekaj spominov iz najbolj aktivnega časa življenja zbrati in zapisati. Nastala so Spotikanja, zgodbe njegove novinarske in uredniške poti, kjer je brez dlake na jeziku spregovoril o razburljivem obdobju svojega delovnega življenja. Povabili smo ga na pogovor.
Veljali ste za kritičnega izpraševalca, ki gostov ni božal, tudi za najbolj razgledanega voditelja. Vaš nasmeh je bil nevaren. Kako se spominjate tistih časov?
Ta moj nasmeh je omenjala Bernarda Jeklin in moram reči, da je kar zadela. Na vsak intervju sem se pripravil, vsako stvar sem vzel resno in se ji posvetil. Vsak intervju je bil zame kot neke vrste izpit. S Tarasom Kermaunerjem sem se pogovarjal leto dni, preden je pristal na intervju, saj je izdal okrog dvesto knjig. Sto sem jih prebral, bil je navdušen. Gre za resne in odgovorne stvari. Bil sem kritičen spraševalec, ampak nikoli žaljiv. Ne glede na to, kaj so mi očitali, zaradi številnih vprašanj, ki sem jih postavljal. Tudi predsedniku vlade Janezu Drnovšku o problemih tistega časa. Po letu 1990 se je pokazalo, da naši politiki niso bili vajeni resnih in kritičnih vprašanj. Niso radi nastopali, kar je bil problem. Danes je drugače.
V knjigi govorite tudi o tem, da politika na nacionalni televiziji nima kaj iskati in da novinarji ne morejo sami izbirati voditeljev, vendar se dogaja ravno to. Kaj menite o predalčkanju novinarjev?
Politika res nima na televiziji kaj iskati. Bila so leta, ko nekaterim politikom nisem pustil blizu, in to so mi zelo zamerili, ampak je bilo nujno. Oblastniki si mislijo, da imajo samodejno pravico, da pridejo in razlagajo stvari. Pa ni tako. Imeti morajo razlog za predstavitev. Spomnim se, da so me krščanski demokrati ustavili na cesti in okrcali, da nič ne govorimo o njih. Razlog mora biti. Res je tudi, da so nekateri politiki želeli izbirati voditelje. To je poskušal predsednik Milan Kučan, to poskuša tudi Janez Janša itd. Urednik mora biti tudi tisti, ki določa, kdo se bo z gosti pogovarjal. To je bilo možno pred letom 1990.
Urednik mora biti močna osebnost, ne samo dober novinar, da zmore čez vse čeri in prepreke. Tako je napisal in zapisal v spremnem besedilu knjige tudi Ali Žerdin. Se spomnite, kolikokrat so vas želeli kaznovati?
Ves čas, pod mizo. Nekajkrat na programskem svetu sem sam ponudil, da se glasuje o mojem delu. Dal sem izdelat analizo, za katero se je izkazalo, da so bili pravzaprav tisti, ki so se najbolj jezili, najbolj zaščiteni. Že v uvodu v knjigo sem zapisal, da so mi ponudili »nespodobno povabilo«, bodi naš, pa ti bo dobro, kar sem kategorično zavrnil. In so delali proti meni.
Člani nekaterih strank so celo hodili k vašemu očetu oziroma so vas pogosto primerjali z njim. Kako ste gledali na to? Sta se strinjala v vseh pogledih ali sta se tudi razhajala?
Oče je bil zelo razgledan človek, nisva se preveč razhajala. Hodili so k njemu in me tožarili. On pa je vedno rekel, da Lado dela prav in da ima jasna stališča. Sva pa zelo enako gledala na stvari. Moram reči, da se nikoli ni vtikal v moje zadeve. Tudi Lidija Hren me je vprašala, če mi je on svetoval v težkih trenutkih. Ni. Nikoli se ni vtikal v moje delo. Edina stvar, ki jo je rekel, je bila, ko so me onemogočali, da je to, kar delajo, pobalinsko.«
Kako pomemben mejnik so bili Odmevi za vas? Jih še gledate?
Jih gledam, ampak niso takšni kot nekoč. Čeprav nočem kritizirati. So moj življenjski uspeh, oddaja je prejela sedemnajst viktorjev, to ni kar tako. Je najbolj uspešna oddaja vseh časov na televiziji. Na začetku je bilo veliko poskusov in upiranja. Vendar so tudi novinarji potrebovali izzive. Tretji dnevnik sem zamenjal z Odmevi, ki so bili nekaj odličnega. Prijeli so se prvi dan, če bi jaz bil še vedno tam, pa bi bili drugačni, kot so danes.
Brez dlake na jeziku v knjigi pišete tudi o tem, da marsikomu niste bili všeč. Kako je sprememba zakonodaje o RTV vplivala na vašo prihodnost, kaj se je spremenilo?
Leta 1991, ko se je zakonodaja spremenila, so iskali novega odgovornega urednika. Zanje najpomembnejši je bil informativni program. Nihče jim ni bil všeč. Demos je imel pri odločitvi veliko besede, čeprav je imela večino v parlamentu še vedno levica, ampak hoteli so imeti svojega človeka. Ker ga niso imeli, se jim je zdelo, da sem najprimernejši. Motilo jih je le, da prihajam iz partizanske družine, zlasti krščanske demokrate in obrtniško stranko. Levica pa je mislila, da delam proti njim. To je bil problem. Če se želiš iti profesionalizem, moraš prek vsega. Biti moraš načelen, trmast in si upati. Danes si ne bi več.
Vodili ste Družinske zgodbe, Intervju, Očetje in sinovi, kot varuh pravic gledalcev ste opozarjali na napake in nedoslednosti. V kateri vlogi ste se najbolje znašli? Omenili ste, da danes ne bi več bili tako pogumni, kot ste bili nekoč.
Razlika je, da sem pri štiridesetih razmišljal drugače kot danes, človek se spreminja. Danes ne bi šel v konflikte z ljudmi. Sem rojen polemik, vendar se mi danes ne da več. Imam družino. Dobro sem se počutil v oddaji Družinske zgodbe, ki sem jo zelo rad delal. Hotel sem pokazati, da imamo v Sloveniji veliko zanimivih družin, ki so znane po svojem delu in svojih sposobnostih. Čeprav je novi urednik takrat rekel, da je to klientelizem. Šlo je za spodbujanje delavnosti, kar so ljudje dobro sprejemali. Okrog štirideset imenitnih družin sem predstavil. Šlo je za sproščeno oddajo. Iz Velenja sem gostil družino Jevšek. Veliko sem pričakoval od dela varuha, vendar me vodstvo hiše ni maralo zaradi mojih kritičnih poročil. Pokazal sem namreč ogledalo, v katerem se niso želeli videti oziroma so si predstavljali, da so lepši, in mi niso omogočali, da bi ljudem na televiziji in radiu to povedal. Ugotovil sem, da lajam v luno, in sem mandat predčasno zaključil.
Vas še zanimajo zgodovina, zgodbe ljudi? Imate v glavi številko, koliko knjig ste prebrali?
Veliko. O vsakem, s katerim sem se pogovarjal, sem vse prebral. Goste sem poznal do obisti. Kar se je mogoče pri nekaterih znanih ljudeh iz stroke poznalo, zlasti pri zgodovinarjih, da sem se dobro pripravil. Če sem v šoli malo prešprical stvari, sem tukaj nadoknadil in se dodatno izobraževal.
V knjigi ste zapisali tudi, da se boste morebiti odločili za obisk univerze za tretje življenjsko obdobje. Kako vam gre?
Vpisal sem se na španščino, vendar sem tako pozabljiv glede učenja novih stvari, da sem po premoru ogromno pozabil. Očitno mi je španščina španska vas in mi jezik ne leži. Mi je bilo malo žal, ker sem spoznal zanimive ljudi. Še vedno me zanima zgodovina, teh stvari ne pozabim. Imam idejo, ki je ne bom uresničil, ker sem prestar in bi zanjo potreboval tri leta. Bi pa napisal resno knjigo o slovenskih politikih. Treba je pobrskati po arhivih, pregledati ogromno knjig, a se mi zdi, da nimam dovolj energije za to. Če bi se tega spomnil po tem, ko sem napisal Novljanovo stoletje leta 2006, bi se morda tega lotil. Pa sem kar zaspal.
Kakšni so odmevi na vašo pravkar izdano knjigo in koliko časa je nastajala?
Dobro vprašanje. Nastala je hitro, razmišljal sem dvajset let, ali bi jo napisal, saj bi lahko kdo mislil, da se maščujem. Odmevi med intelektualci in resnimi novinarji so izjemni. Knjiga je zahtevna, ima veliko informacij. Gre za zgodovino televizije v tistem času. Vesna Milek mi je v Delu posvetila dve strani, Marko Crnkovič v sobotni prilogi Večera pa štiri. Medtem ko odziva iz moje nekdanje hiše ni bilo, pa sem jim poslal vabilo na predstavitev. Gospa Anžlovar ni niti odgovorila, kar sem čutil kot neke vrste upor proti meni. Mi pa ni vseeno, saj sem veliko časa preživel na Televiziji Slovenija, pa niso niti novice objavili. Se mi ne zdi prav. Lidija Hren mi je posvetila intervju na svojo roko, čeprav uredniki niso bili najbolj zadovoljni.
Kakšno popotnico bi dali tistim, ki prihajajo za vami? Kakšne temelje naj postavijo, da bo televizija spet dobila nazaj ime in jo bomo postavili tja, kamor spada?
To, kar je pisal Ali Žerdin v uvodniku. Profesionalizem in visoke novinarske standarde. Vse mora stati. Komentar, poročilo, večkrat je treba preveriti informacije. Uredniki morajo vedeti, kaj hočejo, svetovati novinarjem, pogledati zapise. Imeti morajo hrbtenico. Ne smejo si dovoliti vpliva politikov in strank, ideologije. Zato so uredniki.
