Mali, država v Zahodni Afriki, je letos obeležila črno, že deseto obletnico vojne, ki je po ocenah strokovnjakov z domov pregnala skoraj 400 tisoč civilistov. Vojna, ki nenehno tli predvsem na severu države, je očitno končana vsaj za eno vpleteno stran, in sicer za Francoze. Ti so leta 2013 posredovali na prošnjo malijske vlade. Ob spremenjenih geopolitičnih razmerah in dva državna udara pozneje pa so se v Parizu odločili, da je čas, da gredo domov. Konec tako imenovane operacije Barkhane bo tako kmalu uraden, še vedno pa ni jasno, kaj to pomeni za misijo Evropske unije (EU) za usposabljanje oboroženih sil Malija, bolj znano pod angleško kratico EUTM, v katero je zadnjih devet let vključena tudi Slovenska vojska.
Skupaj noter, skupaj ven
Trenutno je v Maliju devet pripadnikov slovenskih oboroženih sil. O morebitnih načrtih za njihov umik smo povprašali ministrstvo za obrambo, kjer so odgovorili zgolj, da bodo v prihodnjih dneh oziroma tednih na ravni EU potekale razprave o prilagoditvi delovanja Unije v Sahelu, vendar bo pri tem »Republika Slovenija ostala zavezana skupni varnostni in obrambni politiki EU«. Da bo odločitev o tem morala biti sprejeta na evropski ravni, v skladu s principom »skupaj noter, skupaj ven«, nam je v telefonskem pogovoru potrdil tudi evropski poslanec iz vrst skupine Renew in obramboslovec Klemen Grošelj. Kot pravi, gre za potezo, ki bo morala biti enotno odobrena pri vojaškem odboru Unije, bo pa bržkone neizbežna. Nova situacija na terenu namreč pod vprašaj postavlja zmožnost centralnih oblasti za ohranjanje miru, zato tudi Grošelj opozarja, da ni možno ovreči scenarija, po katerem bi Mali po vzorcu Afganistana po umiku tujih sil eksplodiral.
Učinek domin
Iskra, ki je v Maliju zanetila požar, je bila libijska državljanska vojna, v kateri so uporniki z letalsko pomočjo Zahoda odstavili dolgoletnega vladarja Moamerja el Gadafija. Kar je sledilo, lahko opišemo kot efekt domin; sever Malija, ki meji na Libijo, je preplavilo orožje, ki so ga Tuaregi uporabili za vnovično zaostritev več desetletij trajajočega boja za pravico do samoodločbe. V kaosu vojne je to nomadsko ljudstvo celo uspešno razglasilo republiko Azavad, a so medtem gibanje ugrabili islamski skrajneži, ki so bliskovito prodrli globoko v notranjost države in začeli ogrožati prestolnico Bamako. Francoska intervencija je prodor ustavila in potisnila islamske borce nazaj proti severu, kjer so še danes. V vojaškem smislu je bila operacija uspešna, krhanje malijske družbe, politična nestabilnost, krvavi medetnični spori in splošna destabilizacija celotne regije pa pričajo o nezmožnosti zagotavljanja resničnega miru samo s tujo vojaško prisotnostjo.
Kljub temu da so za nekatere Francozi pred devetimi leti prišli kot odrešeniki Malija, je njihova priljubljenost medtem usahnila, državni udar maja 2021, ki je sledil še enemu udaru leto pred tem, pa je ustvaril politično klimo, ki ni več naklonjena Francozom. Do teh seveda del prebivalstva goji negativen sentiment že zaradi zgodovine kolonializma. Kar je novo, je, da je bilo na nedavnih protestih videti tudi sežig zastave Evropske unije. Grošelj komentira, da je pri teh demonstracijah sicer očitno, da »to niso spontani protesti, ki bi bili odraz realnega stanja … To je bilo orkestrirano«. V vladajočih strukturah vojske, ki je prevzela oblast, je namreč očitno, da obstoječe misije niso več tako dobrodošle. Ker pa sami ne morejo obvladovati varnostne situacije, so se po pomoč obrnili k Rusom, natančneje k plačancem iz skupine Wagner.
Rusi prihajajo
V tem kontekstu Grošelj opozarja na »geopolitično dimenzijo« dogajanja v širši regiji, saj so pripadniki Wagnerja med drugim dejavni tudi v Srednjeafriški republiki. Četudi, kot pojasni evroposlanec stranke LMŠ, Wagner ni neposredno vezan na rusko državo, je iz osebnih povezav kot tudi logističnih uslug, ki jih temu podjetju nudi država, jasno, da gre za podjetje, ki tesno sodeluje z vodilnimi varnostnimi strukturami in državnim vrhom v Moskvi. Plačanci Wagnerja bodo težko nadomestili umik francoske vojske in ameriških obveščevalcev, a pri tem Grošelj poudarja, da ima tudi Rusija svoje obveščevalne podatke, ki so nedvomno na voljo Wagnerju. Kar zadeva težje oborožitve in predvsem letalstvo, primer Sirije nudi vpogled v to, kako lahko pehota skupine Wagner po potrebi uspešno sodeluje z rusko vojsko. Tej namreč nedvomno ni v interesu kolaps malijske vlade, a so trenutno bržkone prezaposleni z Ukrajino, da bi se podali še na afriško vojaško avanturo.
