Letos mineva petnajst let, kar je Slovenija postala članica schengenskega območja prostega gibanja znotraj Evropske unije (EU). Ta dogodek je imel posebno simbolno težo v Goricah na obeh straneh meje, ki sta lahko končno zaživeli kot eno mesto. Ni bilo naključje niti, da sta premierja držav tri leta prej pridružitev Slovenije EU obeležila ravno na meji med staro in Novo Gorico, krajema, ki sta bila od druge svetovne vojne ločena z mejo, ki je postopoma postala vse bolj porozna, na koncu pa je tako rekoč izginila – preden jo je koronakriza znova ostro zarisala na zemljevid. Enoten trg ter prost pretok kapitala in ljudi v vmesnem času nista uspela preseči jezikovnih, kulturnih in birokratskih ovir med mestoma, kar se odraža tudi pri cenah nepremičnin, a ne na način, kot bi pričakovali.
Višje plače, višji stroški
Četudi je povprečna plača v Italiji okoli štiristo evrov višja kot v Sloveniji, bi, sodeč po cenah nepremičnin na Goriškem, mislili, da je situacija ravno obratna. Da so te cene prek meje nižje, so nam potrdili sogovorci, ki delujejo na področju nepremičninskega trga v obmejnem pasu. Teresa Mikuž Fegic, posrednica podjetja SolTerra, nepremičnine, je v telefonskem pogovoru za Svet24 dejala, da je razlika najbolj očitna ravno med staro in Novo Gorico, saj so v zadnji nepremičnine »občutno cenejše«. Največja razlika je opazna pri starejših stanovanjih v središču mesta, a kvadratni meter novogradnje v stari Gorici je še vedno lahko tudi od dvajset do trideset odstotkov cenejši kot v Novi Gorici.
Okrevanje Trsta
Kot nam je zaupal še en posrednik iz Primorske, kupec največ privarčuje pri čezmejnem nakupu stanovanja, veliko manj pa, ko govorimo o zemljiščih ali hišah, ki niso bistveno cenejša. Razlika je kakopak občutna vzdolž obmejnega pasu, a za razliko od Gorice je po sogovorčevih besedah trg nepremičnin v Trstu okreval, tako da tam prihaja do opazne rasti cen, ki pa še vedno ostajajo nižje od krajev v Slovenskem primorju. Kot so nam dejali sogovorniki, italijanski nepremičninski trg pravzaprav nikoli ni okreval po šoku finančne krize leta 2008, tako da so cene na slovenski strani višje že vsaj deset let, ta trend pa se v zadnjih letih samo še dodatno pospešuje, saj tudi investitorji veliko raje vlagajo denar v rastoči novogoriški nepremičninski trg.
Območje izseljevanja
Siceršnje razloge, zakaj je kvadratni meter v Gorici ali Trstu cenejši od primerljivih krajev v Sloveniji, lahko iščemo tudi v zgodovinskih okoliščinah, sploh v povojnem obdobju, ko sta omenjena kraja ostala »odrezana« od zaledja, ki je pripadlo Jugoslaviji, in sta v takšnem ozračju samo še okrepili svojo trgovsko dejavnost. Kljub obrobni legi sta namreč uživali prednosti tega, da sta bili nakupovalni destinaciji za vzhodne sosede. Osamosvojitev Slovenije in sprostitev mejnih režimov sta tako po eni strani te kraje povezali z naravnim zaledjem, a jima hkrati odvzeli trgovski status pri sosedih. Številne trgovine v središču Gorice so se tako zaprle ali preselile na obrobje, zato tudi mnogi objekti v središču samevajo.
Tako Gorica kot Trst imata trenutno manj prebivalcev kot pred stoletjem, sploh pa je padec izrazit na Tržaškem, ki je izgubilo kar tretjino prebivalcev v primerjavi z letom 1971, ko je veliko zaposlitev nudila industrija. Zaradi vsega tega se Trst statistično uvršča na vrh seznama italijanskih mest z najstarejšim prebivalstvom, četudi v zadnjih letih prihaja do obrata tega negativnega trenda. V Gorici pa, kot pojasnjuje posrednica Mikuž Fegic, »trg pada, namesto da bi rasel«.
Slabi pogoji
Kot so nam razložili sogovorniki, ima Italija praviloma šibke javne stanovanjske sklade, zaradi česar tudi ni veliko novogradenj, obstoječe stavbe pa so velikokrat v slabem stanju. To je tudi eden od dejavnikov, zakaj v čezmejnih krajih ni več prišlekov iz Slovenije, ki bi tako ceneje rešili svoje stanovanjsko vprašanje. Mikuž Figičeva opozarja tudi, da je življenje na drugi strani meje preprosto rečeno bistveno dražje kot pri nas. Elektrika, voda, upravniki stavb, tudi registracija avtomobila – vsi ti stroški so neprimerljivo višji v Italiji, kar naredi idejo selitve manj privlačno. Poleg tega se pojavljajo še birokratske ovire, vezane na selitev prek meje, sploh za mlade družine s šolajočimi se otroki. Še ena novogoriška nepremičninska posrednica, ki pa je želela ostati anonimna, nam je poročala o štirih strankah, ki so se po nekaj letih bivanja v Gorici odločili, da se vrnejo v Slovenijo. Prek meje naj bi bili, poleg omenjenih stvari, razočarani še nad šibkostjo javnih storitev, kot je zdravstvo, zaradi česar so prišli nazaj v Novo Gorico. Kot je še dejala posrednica, je treba poudariti, da je Nova Gorica tudi urbanistično zasnovano mesto, zato je bolj prijazno za bivanje, zaradi česar ostaja zanimiva destinacija tudi za Slovence iz drugih krajev.
Enačba torej ni tako preprosta. Kot sporočajo sogovorniki, je nakup nepremičnine prek meje nedvomno cenejši, dolgoročno pa izračun ni več tako jasen. Koronska izkušnja, ko je Gorici dobesedno ločila ograja, pa je še en razlog, zakaj selitev prek meje morda ni tako preprosta ekonomska odločitev, kot bi si mnogi mislili.
