Vendar je Jure Vuga, tudi pesnik in nekdanji turistični vodnik, po rojstvu sina ugledal življenje v popolnoma novi luči in našel drug poklic – delo vzgojitelja. Kmalu bo začel delati v enem izmed ljubljanskih vrtcev, kar je za nekatere znak poguma, za druge pa nerazumno dejanje. Oboji imajo prav. Res je nerazumen, saj je poslušal samo srce.
Ob uvajanju zdaj dobri dve leti starega sinka v vrtec so se na Jureta, rojenega Primorca, lepili tudi drugi otroci. Opazka vzgojiteljic, da ima izjemen dar za delo z otroki, mu je dala misliti. »Poglejte, vsi rojijo okoli vas,« so mu dejale, on pa se je spomnil na svoje sprehode po ljubljanski Poti spominov, ki so se končali na bližnjih telovadnih orodjih na prostem. Tam je pogosto srečeval skupino otrok, starih od pet do deset let, in se z njimi igral. Nato se je nekajkrat namesto na telovadbo odpravil kar do omenjene vesele druščine, otroci pa so ga tako sprejeli, da so mu prišli zvonit na domofon. »Ko sem postal oče, sem ugotovil, da se na igriščih večina staršev pogovarja med sabo, sam pa sem bil eden redkih, ki se je igral s sinom. Praviloma so se nama pridružili še drugi otroci, saj sem rad gradil gradove iz peska, si izmišljeval različne igre ... Lepo je bilo k dejavnosti pritegniti tudi druge, sin je bil še majhen in je bolj rušil peščene stvaritve, medtem ko smo preostali neumorno gradili. Nekoč je pristopila ena izmed mamic in me vprašala, ali se z otroki ukvarjam tudi profesionalno.« Tudi to je bil trenutek, ki mu je dal misliti.
Novo sonce
Od številnih staršev je slišal, da je otrok nekaj najlepšega, kar se ti zgodi v življenju, da jih je otrok povsem preobrazil. »A dokler tega ne doživiš, si ne moreš zares predstavljati. Sicer ne bi rad idealiziral situacije in izpadel idealen oče, ker je vsak mladiček tudi zahteven, a s sinom se je prižgalo novo sonce, ob njem je vse tako lahkotno in preprosto, kamorkoli prideva, so naju veseli, vsa vrata so nama odprta. Z ženo Tjašo sva povezana, uglašena in se dopolnjujeva. Najin odnos je izpolnjujoč in v takem harmoničnem okolju se lahko otrok svobodno razvija. Oba sva pesnika in nekaj, kar nemara nekdo drug vidi kot brezvredno ali rutinsko, nemalokdaj zmoreva s pesniškimi očmi uzreti kot nekaj čarobnega. To lahko ustvari veliko razliko.«
Preden se je njegova življenjska pot prepredla s Tjašino, je bilo obdobje, ko v življenju ni več videl smisla. »Po diplomi nisem vedel, kaj bom počel, in iz tega sveta sem protestno 'izstopil' s presnojedstvom. Osrečeval me je občutek, da sem (s tem ko živim skladno z naravnimi zakoni) deležen naravne zaščite in uživam sadje, ki me poživlja z živo vodo.«
Beg v samostan
Nekoč je bil tik pred odhodom v budistični samostan v Angliji, pri čemer se je iz previdnosti pozanimal, kdo plača zdravstveno zavarovanje, zobozdravnika, ali lahko bere poezijo, filozofske in znanstvene knjige. Vsi odgovori na ta vprašanja so bili pozitivni, a slutil je, da pomeni samostan predvsem beg. Zato tiste letalske vozovnice naposled ni kupil.
Jure je delal deset let tudi kot turistični vodnik – eden najboljših po renesančni Italiji – in se najedel tega prekarnega načina dela, ko ne smeš zboleti, ko nisi kreditno sposoben in si z lahkoto zamenljiv ... Nasitil pa se je tudi odnosov, med najzahtevnejšimi strankami so gotovo Slovenci, težko in redko izrazijo hvaležnost ter pišejo grozljive pritožbe. »Mislim, da je Tomaž Šalamun dejal, da se pitamo z nacionalno slaščico travme. Tujec pri nas vidi lepo pokrajino, urejene soseske, navzven je res videti idilično, a ko se začneš pogovarjati z ljudmi, opaziš, da jih je veliko globoko nesrečnih. Otroci po drugi strani bivajo predvsem v sedanjem trenutku.«
In Jure se je odločil, da se bo priključil tistim, ki ga polnijo z vedrino, ki se ga razveselijo zgolj zaradi tega, ker je tam. »Medtem ko odrasli umikajo pogled, te otroci gledajo v oči. Njihove oči so drugačne. Če pristopiš in si malo z njimi, ti bodo povedali vse, zelo so na voljo,« pripoveduje Jure, v katerem je otroškost zelo živa. Prav to ga je pritegnilo tudi pri ženi. »V trenutku sem se zaljubil vanjo, ker so njene oči žive in igrive.«
V oazi do konca dni
V njegovi odločitvi, da bo postal vzgojitelj, mnogi prepoznajo dejanje poguma. »Zame je to filozofsko dejanje. Ko ugotoviš, kaj je pomembno in kaj ni, potem ni več dileme. To je edino smotrno vprašanje v življenju.«
Ko je v vrtcu po šolanju za predšolskega vzgojitelja opravljal prakso, je skrb za otroke doživel kot posvečen obred. »Zdelo se mi je, kot da se darujem, ko jim ponižno strežem, serviram hrano in brišem drobne dlani.«
Seveda se zaveda, da vse ne bo idealno, a hvaležen je, da so mu v vrtcu Trnovo dali priložnost za nov začetek, pri njih bo začel delati sprva kot pomočnik vzgojitelja. Z veseljem bo vstopil v vrtec, ki ga je začutil kot oazo sredi tega sveta. »V vrtčevsko oazo se bom zdaj zatekel in ne vem, ali me bo še kdaj zamikalo, da bi se ji odrekel. Zdi se mi, da bi lahko bil vzgojitelj do konca svojih dni in ne bi ničesar obžaloval. Nekdo je posrečeno uporabil izraz, da se ob otrocih razmagnetiš. Ko odpreš vrata, te pričakajo s tako vedrino, da se razkadijo še tako svinčeni oblaki misli. To je tista izvorna preprostost (biti kot prazna posoda) in sam si želim biti preprost, želim si odložiti odvečno.«
......
Profesija bo le še hobi
Dlje časa je študiral v Firencah in krajša študijska obdobja preživel v Rimu, Benetkah, Milanu ter Londonu, tam je obiskoval raziskovalne inštitute in našel tisti ideal skrivnostne knjižnice, ki si jo je zamišljal že v otroštvu. V njej ne hranijo romanov, ampak knjige s spoznavno vrednostjo. Prevzela ga je izbrana literatura o umetnosti spomina, alkimiji, interpretaciji simbolov ...
Zveni kot čiračara? »Mogoče, ampak ikonologija je smer v umetnostni zgodovini, ki se ukvarja z rekonstruiranjem idejnega ozadja neke umetnine.« Ko bomo neko sliko opazovali sami, jo bomo razumeli le površinsko, a če imamo ob sebi nekoga s takim nahrbtnikom znanja, kot ga ima Jure, jo gotovo ugledamo povsem drugače. Razložil nam bo vse pomene, ki so vpisani vanjo: pomen barv, gest, atributov (predmetov), naslikanih cvetlic in živali – še posebej v renesansi tovrstni vsebinski elementi sporočajo idejo, ki je v ozadju take umetnine.
Poleg Boticellija in Giorgioneja je preučeval srednjeveško koprsko stolnico, prizadeval si je, da bi dobil zaposlitev v Pokrajinskem muzeju v Kopru, kjer se je več let obetal razpis za kustosa s področja zgodovine umetnosti, a ga naposled ni bilo. O prijavljanju na razpise brez težav razdere marsikatero grenko, a po toliko letih naporov se je odločil, da bo umetnostna zgodovina odslej le še njegov hobi. »Zahteven, a vendarle hobi. Drugo ne more biti, ker mi ne prinaša nobenega dohodka.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
