To je bil zame, kot za vsakogar, ki pride v dom starejših, velik šok. Še posebno hudo je bilo, ker sem postala odvisna od drugih, nekoč pa sem bila zelo neodvisna. V novem okolju sprva domala vsakdo trpi, ker za vedno zapusti svoje staro življenje. Če pa tam še niso prijazni, spoštljivi in mu ne nudijo vsega tistega, kar je zapisano, da mu bodo, in kar drago plačuje, je prizadetost še veliko večja,« je začela svojo zgodbo 83-letna upokojena ekonomistka Marina Mahkovec, ki je bila v aktivni dobi komercialistka v danes že davno pozabljenem in propadlem podjetju Astra.
Sogovornica pravi, da je v tem zasebnem domu s koncesijo, ki so ga odprli leta 2009, že od vsega začetka kar naprej nekaj narobe.
Nesrečna roka
Zdi se ji, da je imel in ima lastnik zelo nesrečno roko predvsem z vodilnim osebjem. To namreč ne zna povezati zaposlenih, temveč jih ves čas šikanira, in zdi se, da je tudi zato njihova fluktuacija ogromna. »Komaj spoznam eno sestro ali strežnico, že na moja vrata pride nova, ki spet o mojih težavah nič ne ve. Nekatere moram celo poučevati, kako in kam naj mi dajo injekcijo inzulina.« Ne predstavlja si, kakšno zdravstveno in drugo nego dobivajo ljudje, ki ne govorijo več in jih tudi svojci redko ali sploh ne obiskujejo. Sicer pa pravi, da je v njihovem domu vse še slabše, odkar je pred leti prevzela direktorsko krmilo Tinkara Godec, sicer lastnikova hčerka. »Na videz pa je vse v najlepšem redu, saj direktorica tako zelo dobro obvlada svoj PR, da bi znala vsakomur še starega osla prodati za mladega žrebca.«
1400 evrov na mesec
Ker še sama skrbi zase, torej se sama umiva, sama hodi na stranišče ter sama je in pije, je uvrščena v prvo (od štirih), torej v najcenejšo oskrbo. »Pa vendar je cena visoka, saj znaša približno 1400 evrov na mesec.«
Sprva je jedla v svoji sobi. »To, da so mi hrano prinesli v sobo, so mi dodatno zaračunali, in sicer 1,20 evra na obrok. Vsak dan sem morala doplačati za zajtrk, kosilo in večerjo 3,60 evra na dan ali skoraj 110 evrov na mesec.« Zato je hvaležna, da jo je delovna terapevtka naučila, kako pride sama iz svoje sobe v jedilnico v drugem nadstropju.
Naša sogovornica si dom lahko sama plača. »Imam solidno pokojnino, kot slepa prejemam še dodatek za pomoč in postrežbo, pa še svoje stanovanje oddajam. Tako mi ostane še nekaj denarja, da si lahko kaj kupim, plačam pedikerja, frizerja in seveda zdravila. Za plačilo pa iščem nekoga, ki bi me ob lepem vremenu peljal ven na zrak.« Žalostno pove, da je letos iz doma prav nihče ni peljal v rekreacijski park pred domom.
Nikoli ji tudi ne povedo, koliko mora plačati za stacionarni telefon v sobi, koliko je amortizacija doma zanjo … »V tem domu je vse razen končne cene skrivnost.« Ko sva že pri cenah: najdražja oskrbovalnina v tem domu velja brez doplačil, in če ima mesec le 30 dni, malo več kot 1725 evra.
Testenine in mrzla hrana
Vsak dan naj bi vsaka odrasla oseba, tudi starejša, pojedla malo manj kot pol kilograma svežega sadja in zelenjave ter zaužila vsaj 1,5 litra tekočine, namesto belega kruha in testenin iz bele moke naj bi jedla črnega in testenine iz polnovredne moke. Če jim v domu že kdaj privoščijo sadje, so to banane ali cela jabolka. »Še toliko se ne potrudijo, da bi trda jabolka narezali ali naribali, saj imamo skoraj vsi stanovalci težave z grizenjem, ker smo brez svojih zob.« Potem se spomni, da so poleti včasih dobili tudi lubenico. »V domu kupujejo najcenejše, kakovost zanje ni pomembna. Na naš račun skušajo ustvariti čim več dobička zase.«
Pravi, da je njihova vsakodnevna hrana že leta slabo pripravljena, brez okusa in praviloma servirana mrzla. »Pogrešam predvsem zelenjavo, sadje in krompir.« Sadje in zelenjavo si sama kupuje. »Če je na jedilniku pire krompir, pripravijo tistega iz vrečke, ki je neokusen in napol tekoč, pa tudi nezdrav. Tudi juhe so največkrat iz vrečk, da je manj dela s pripravo.« Potem pove natančneje: »Polnjene paprike običajno pripravijo tako, da vanje natlačijo sesekljano meso iz goveje juhe ter kruhove drobtine, namočene v jajce. Ko je na jedilniku ješprenj s suhim mesom, mesa tako rekoč ni; naše enolončnice pogosto še za prašiče ne bi bile dobre.«
Jezi jo tudi, da zjutraj, še pred zajtrkom, ne dobijo vsak dan v sobo čaja. »Vam bodo rekli, da ga prinesejo, pa ga ne zmeraj, ker zaposleni med delovnim časom delajo še v varovanih stanovanjih.« To, da je hrana postana, se ji ne zdi čudno, saj v kuhinji kosilo skuhajo že okoli desete, ko imajo zaposleni malico. »Tudi kava v domski kavarni je draga. Kapučino stane 1,30 evra, kar je v primerjavi z drugimi domovi starejših veliko. Če pa hočeš kavo prinesti s seboj v sobo, stane 1,50 evra. Kavnih avtomatov ni, čeprav bi vsi radi pili cenejšo kavo.«
Pojdite drugam!
Če se pritoži čez slabo hrano, kar sicer večkrat stori, ji zabrusijo, naj gre v drug dom. »O, saj bi šla. Najraje v dom v Šiški, kjer v bližini živijo moje znanke in prijateljice. Pa ne tam ne drugje ni prostora.« Na prosto posteljo v domovih starejših čaka samo v Ljubljani 5000 ljudi. »Če bi bilo domov dovolj, bi se vsi trudili za vsakega posameznika. Zdaj se pa ne, a naših ran v srcih nihče ne vidi.«
Pove še, da so si komaj izborili, da jim strežnica zjutraj skuha kavo, ki jo sami kupijo, in sicer za 20 stanovalcev. Pa jim je direktorica rekla, da je to velika usluga, saj bi strežnica v tem času, ko jim kuha kavo, lahko že pospravila eno sobo.
Neprijazen zdravnik
Pravi, da je domski zdravnik, ki dela hkrati tudi v Deosovem domu v Črnučah, neprijazen in starostnih tegob ne jemlje resno. »Za moje izpuščaje, ki jih imam po vsem telesu, je izjavil, da so psihosomatskega izvora. Ko sem šla na svojo roko in za svoj denar k zasebnemu dermatologu, mi je predlagal, naj uporabljam drug, ne tako agresiven pralni prašek in mi predpisal zdravilna mazila. Kupila sem si lastno posteljnino, brisače in pralni prašek za dojenčke in sedaj moje perilo perejo v domu ločeno.« Za to ji ni treba posebej plačati.
Ko jo je bolelo uho, ji ga zdravnik le močno stisnil, da je zaječala od bolečine, in rekel, da ji ni nič. Ko je šla spet k zasebnemu zdravniku, je ugotovil hudo vnetje srednjega ušesa in ji predpisal antibiotike. Ko je kašljala in se je zelo slabo počutila, ji je namignil, da si težave izmišljuje. Zdravnica od zunaj pa je ugotovila pljučnico. »Vem, da se čez tega zdravnika vsi pritožujemo. Eni naglas, večina pa si ne upa nič reči, saj se bojijo še slabše obravnave.«
Ankete in kadri
»Tudi v našem domu delajo ankete o zadovoljstvu uporabnikov, a večina stanovalcev vse oceni z najvišjo oceno, saj se bojijo zamer. Tako jim svetujejo tudi svojci.« Ona ni taka, zato jo imajo za nergaško tečnobo.
Spregovori še o tem, da je osebja v domu premalo. Še manj ga je, kadar gre kdo, denimo, na urgenco z bolnim stanovalcem. »Tedaj ga ni na rednem delovnem mestu. Spremstvo pa posebej zaračunajo, kar ni prav, saj nam njegovo delo že tako zaračunajo v ceni.« Torej plačujejo za kadre, kot bi bili, čeprav jih ni. Enako je s čistilkami in medicinskimi sestrami, ki delajo tudi v varovanih stanovanjih.
»Najhuje je ob koncih tedna, med prazniki in dopusti. Tedaj za nas skrbi manj ljudi. Plačujemo pa, kot da bi nam bilo na voljo vse osebje,« je pogumno končala.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
