Šešok se naredi leta 1991, ko v Demosovi vladi prevzame funkcijo sekretarja za finance. Nadomesti Marka Kranjca, ki ga takoj okrivi, da Slovenije ni finančno pripravil na osamosvojitev, saj nova država nima ne denarja ne carine. Kljub temu na svoji funkciji izpelje finančno osamosvojitev, ne po svoji, temveč po zaslugi predhodnika Kranjca, ki je že leto poprej v tajnosti natisnil tako imenovane bone.
»Te njegove izjave so čista neumnost. Bolje, kot smo bili pripravljeni, sploh nismo mogli biti pripravljeni. Tehnično izvedbo bonov je popolnoma vodil Kranjc. Natisnili smo jih oktobra 1990, uvedli smo jih leto pozneje,« se danes Šešokovih izjav spominja ekonomist Jože Mencinger, tedaj podpredsednik Demosove vlade, ki je to mesto zapustil v paketu s Kranjcem.
Želel je biti važen, na bonih pa ni bilo njegovega podpisa
»Po moje je bilo deloma neznanje makroekonomije, deloma pa je želel biti važen,« pravi Mencinger, »spomnim se, kako je v parlamentu napadel Kranjca kot tistega, ki je bil na bonih podpisan. Če ima Kranjc kaj zaslug, so bile te pri uvedbi denarja izredno velike.«
Je pa Šešok imel zasluge za nekaj veliko večjega. Tedaj je še dobršen del ljudstva mislil, da bo osamosvojitev prek privatizacije v podjetja dejansko prinesla delavsko samoupravljanje. Naivno. Z odstopom dvojca Mencinger/Kranjc in nastopom Šešoka se je namesto decentralizirane privatizacije izvedla centralizirana, vsi smo prejeli certifikate, redki so vedeli, kaj naj z njimi.
»Ker dobrih podjetij ni bilo zelo veliko, je tisti, ki je prinesel certifikat v Lek ali Petrol, nekaj zaslužil. Toda 62 odstotkov ljudi je prineslo certifikate v pide (pooblaščene investicijske družbe, op. p.), ki so bolj ali manj propadli. Ti ljudje niso dobili nič. Tisti, ki so imeli srečo, so investirali v dobre družbe, kjer pa ni bilo ravno veliko prostora za sprejem certifikatov. Nekaj so jih sprejeli, več pa se ni dalo,« Šešokovo privatizacijo ocenjuje Mencinger.
Mencingerja smo vprašali, ali je prav to omogočilo poznejšo tajkunizacijo premoženja, privatiziranega v državno: »Jaz mislim, da ja, čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je to najpravičnejša privatizacija, ker vsak dobi certifikat. Pravična je bila samo na prvi stopnji, ker ljudje nato niso vedeli, kako certifikate investirati, smo v ta namen dobili pide.«
Delavci niso imeli kapitala, a ni ga imel niti Šešok
Kot bomo pojasnili niže, je Šešok Iskro prevzel z najemom kredita prek menedžerskega podjetja, ki ga je servisiral iz dividend Iskre. V alternativnem univerzumu bi bil mogoč tudi drugačen scenarij, pravi Mencinger. »Delavci niso imeli denarja, vendar bi lahko rekli, da bi se za nekaj let odpovedali dobičku. To je bila ideja privatizacije, ki jo je podpiral profesor Ribnikar (profesor ekonomije Ivan Ribnikar, op. p.), ki je bil predvsem za to, da bi namesto v pide premoženje prenesli v pokojninski sklad, tako bi premoženje dobili tisti, ki so ga ustvarili – predhodniki.«
Vrtljiva vrata: izvedel, kar si je politično omogočil
Šešok leta 1993 v vladi Janeza Drnovška postane še minister za industrijo in gradbeništvo, na tej poziciji Iskri odobri 100 milijonov tolarjev posojila, istega leta pa z blagoslovom LDS iz vrha Iskre izrine dolgoletnega direktorja Janeza Vipotnika, češ da je Šešok primeren človek, ki »bo celotni sistem na novo oblikoval in mu zagotovil konkurenčnost doma in v tujini.« Dve leti pozneje zaposlenim v Iskrinem kolosu ponavlja izjave, ki jih je pred tem govoril slovenski javnost – zaposleni bodo imeli v procesu lastninjenja priložnost priti do med 30- in 40-odstotnega deleža v holdingu Iskra.
Ustvarili so ga levi in desni
Še ena Šešokova zgodba iz tranzicijskih arhivov so peripetije s preprodajanjem orožja pod mednarodnim embargom. Gre sicer za tabu temo slovenske politike, saj je z njo umazana tako desnica kot levica, zato o njej obe molčita. Več milijonov nemških mark je namreč končalo na računih podjetja Cranex, švicarske podružnice Iskre Commercea. Mednarodnim dobaviteljem, recimo podjetju Scorpion v lasti grškega trgovca z orožjem Konstantina Dafermasa, je plačevalo z devizami. Hkrati je prejemalo kupnino iz nadaljnjih prodaj orožja v države nekdanje Jugoslavije. V času Šešoka se je Iskra z obrambnim ministrom Jelkom Kacinom dogovorila o nabavi helikopterjev in šolskih letal za vojsko, ki je bila tudi sicer velik naročnik Iskre. Šešok je ostal prokurist Cranexa vse do leta 2006, ko je bilo podjetje izbrisano. Orožje je bilo pod embargom seveda preprodajano hrvaškim in bosanskim strukturam, a to Šešoka ni očrnilo v Beogradu, ki je tedaj dajal zaledje srbski agresiji v nekdanjih republikah. Šešok je v tistih letih redno hodil na obiske v Srbijo, ki jo je v nasprotju z doktrino Janeza Drnovška videl kot »edino rešitev za slovensko gospodarstvo«. Srbski mediji takrat Šešoka označujejo za »enega redkih iskrenih Slovencev«.
Namesto da delavske certifikate vlaga v podjetje, jih Šešok od sindikatov kupuje za smešno ceno 10 nemških mark. Izjave o delavskem lastninjenju ponavlja vse do leta 2005, ko končuje poldrugo desetletje dolg postopek menedžerskega odkupa Iskre. Petdeseterica menedžerjev, združenih v menedžersko podjetje Maos, leta 2006 izvede prevzem Iskre, nato pa Šešok in nekdanji finančni direktor Iskre, sicer Šešokov tesni sodelavec Jože Godec, odkupujeta deleže drugih lastnikov in v kratkem času postaneta prevladujoča lastnika. Nad postopkom politično bdi naprej stranka LDS, nato še stranka SDS. Prav pod Janševo vlado Maosu leta 2006 Kad in Sod prodata svojih 41 odstotkov deleža v Iskri, Šešok tedaj koristi dober odnos s takrat državno kadrovnico Andrijano Starino Kosem. Maosu kredit za ta namen odobri NLB in pozneje propadla Factor Banka v lasti Hermana Rigelnika. Še osem milijonov si Maos priskrbi drugje, pri ostalih tajkunih.
V naslednjih letih uspeta Šešok in Godec odkupiti deleže vseh malih delničarjev, ko ostaneta sama, pa se konča tudi njun prisrčen odnos. Godec Šešoku očita, da je s pomočjo svojih sinov oškodoval družbo, saj naj bi prek podjetja Taxgroup (lastnika sta Klemen in Matija Šešok) iz Iskre izčrpaval milijonske zneske.
Leta 2015 se Godec umakne iz Iskre, njegov 41-odstotni delež odkupi podjetje Taxgroup, s tem se Šešoki rešijo notranjih kritik in pobud za revizije, ki jih je sprožal Godec. Kje je podjetje Taxgroup dobilo denar za izplačilo Godca, ni nikoli transparentno pojasnjeno, domneva se, da sta do njega prišla z izčrpavanjem Iskre. Taxgroup se v naslednjih letih prelevi v Finadria Gmbh, podjetje registrirano v Nemčiji. Iz nemških podjetniških registrov je razvidno, da sta lastnika brata Šešok. Družina Šešok tako obvladuje 100 odstotkov Iskre.
Stara menedžerska 'fora': krivi so stroški dela
Precej značilno za nereflektirane menedžerje, če si privoščimo vrednostno sodbo, Šešoki za vse, kar gre narobe v podjetju, krivijo zaposlene, čeprav imajo v podjetju brez sledu delavskega soupravljanja prvo in zadnjo besedo Šešoki.
Tako je Šešok leta 2013 za vse slabo v Sloveniji krivil previsoke stroške dela. V Sloveniji je bila leta 2017, po podatkih Sursa, cena delovne ure 17 evrov, medtem ko je bilo povprečje v EU 26,8 evra. Naše izvozno gospodarstvo že temelji na nizkih stroških dela, a ne prenizkih za Šešoka – takrat je Šešok javno izjavljal, da bi morali minimalno plačo kar ukiniti. Šešok je sicer leta 2017 za svoje zasluge prejel 12.386 evrov mesečne plače.
»Skladno z gibanjem globalne ekonomije bomo mi prilagajali strošek dela. To optimizacijo delajo najuglednejše družbe na svetu. Pri nas, kjer mislimo, da delujeta socializem in planska ekonomija, ne razumemo, da so ti procesi v tujini ves čas potekali in še vedno potekajo,« je Šešok govoričil o nekakšnih uglednih družbah in takoj dodal, da se rezultati ne smejo pripisovati nesposobnosti najodgovornejših. »Ne zaradi nesposobnosti direktorjev, ampak ker se niso prilagajali stroški.«
Mala Šešoka ne igrata v prvi ligi
Njegova sinova se pred delavci prav tako nista primerjala z zvezdniškimi nogometaši Ronaldom in Messijem ter zaposlenih nista oklicala za drugoligaše, nad katerimi jima je očka poveril operativno vodenje. Iskra je namreč leta 2016 skoraj prvič zabeležila izgubo, pred katero naj bi jo rešila samo poravnava z mariborsko občino glede zloglasnih radarjev, ki so sprožili vseslovensko vstajo in odnesli mariborskega župana.
Za vse so bili seveda krivi zaposleni, in ne neizkušenost malih Šešokov, ki sta brez izkušenj in mimo načel meritokracije začela igrati v prvi ligi – vodenju velikega poslovnega sistema. Šešoka sta pozneje zanikala, da bi te izjave pred zaposlenimi kadarkoli izrekla.
V imenu pravice je treba povedati, da so se rezultati Iskre v zadnjih letih izboljšali, po merilniku EBIT, ki najrealneje kaže dobiček podjetja, je Iskra lani tvorila 6,1 milijona, leto prej 4,4 milijona evrov. Kdo je za to zaslužen, se nismo pozanimali, a prav gotovo ne drugoligaši, temveč tisti, ki si bodo to izplačali kot dividende.
Krizna osemdeseta skorajda uničila Iskro
Iskre v socialističnih časih se spominjamo kot paradnega konja tedanjega gospodarstva, a je bilo podjetje v osemdesetih že močno v krizi. Od nekdanjega mita o uspešnem in prodornem podjetju na področju novih tehnologij je ostalo le še ime, beremo v zborniku Biti direktor v času socializma (2008). Težave so se začele že leta 1986 zaradi zmanjšanja izvoza v Sovjetsko zvezo, izguba pa se je začela kazati šele leta 1989.
Beograd tudi ni bil naklonjen razvoju računalniških tehnologij v Iskri. Leta 1987 sta tekmovala dva različna koncepta, kako informatizirati Jugoslavijo. Prvega, strateški državni interes, je zastopala Iskra, drugega, dati prednost vrhunskemu ponudniku, je zastopal ameriški koncern IBM. Še preden je v Beogradu padla končna odločitev, se je Iskra samozavestno podala v proizvodnjo malih osebnih računalnikov v novi tovarni v Stegnah. Produkt se nikoli ni prijel, večina računalnikov v Jugoslaviji pa je bilo osebnih računalnikov tipa IBM.
Številke Iskri niso bile naklonjene. Spadala je med 50 največjih elektronskih podjetij v Evropi, a je na zaposlenega prodala trikrat manj kot nemški Siemens. Veliko dobička je morala odvajati v družbene namene, zato je začela za zahodnimi podjetji zaostajati na področju raziskav in razvoja. Zadnji poskus reševanja Iskre pred Šešokovim nastopom je bilo poskus strateškega partnerstva s Siemensom, s katerim so želeli digitalizirati telefonijo po nekdanji državi. Leto 1990 je te sanje uničilo, saj je imela Iskra kar 70 milijonov ameriških dolarjev izgub. Večina Iskrinih podjetij je imela blokirane takratne žiroračune in znašla so se na robu stečaja.
