Profesor dr. Matija Tomšič je predstojnik kliničnega oddelka za revmatologijo na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Je tudi izredni profesor na medicinski fakulteti in velja za enega najbolj uglednih zdravnikov pri nas. Hkrati je tudi predsednik mednarodne strokovne žirije pri International Medis Awards, ki ocenjuje in nagrajuje zdravnike, ki poleg svojega kliničnega dela dosegajo izredne raziskovalne dosežke ter s tem rešujejo in spreminjajo življenja.
Dr. Tomšič, je biti zdravnik še ugleden poklic?
Mislim, da se pri nas sistematično ruši ugled zdravnikov, kar se ne dogaja v nobeni drugi državi. Če greste na jug, so zdravniki izjemno spoštovani, če greste na zahod, prav tako. Ta pogrom, ki smo mu priča danes, je po mojem mnenju začel minister Keber. Zaradi nekaj političnih točk je začel pljuvati po lastni stroki. Tako smo danes krivci za vse. Tudi za čakalne vrste, ki jih imajo po vsej Evropi, na kar opozarjam že nekaj let. Naj bom jasen: v zdravstvu je veliko slabih stvari, a zanje niso krivi zdravniki osebno. In tudi trditve, da je vse slabo in vse katastrofalno, ne morem sprejeti. Javna podoba zdravnikov je pokazana skozi oči medijev, tam pa se zasleduje princip iskanja večje branosti. Da bi jo dosegli, morajo biti stvari, o katerih se piše, vsaj malce problematične oziroma žgečkljive. Imam pa občutek, da so se stvari v zadnjem letu malce spremenile, saj so tako politiki kot mediji ugotovili, da zdravniki odhajajo in da jih skorajda več ni. Javnost zdaj vendarle ugotavlja, da bi bilo bolje, če bi imeli slovenske zdravnike namesto teh, ki k nam prihajajo iz nekaterih držav nekdanje skupne domovine.
Ste predsednik strokovne komisije, ki podeljuje edine zdravniške in farmacevtske nagrade v naši regiji. Kako pomembna so priznanja za kariero zdravnika?
Če pogledate nekatera področja, kot je kultura, za katero se ves čas govori, da je zapostavljena, boste ugotovili, da skoraj vsak teden komu podelijo kakšno nagrado. Na področju medicine pa zeva velika luknja. Namesto nagrad, ki bi ljudi spodbujale k zavzetemu delu, jim dale priznanje za njihov trud, imamo en velik nič. Ko so se tako pred petimi leti pojavile Medisove mednarodne nagrade, se mi je to zdela resnično vrhunska zgodba. Morate vedeti, da zdravniki večino svojega delovnega časa zdravijo, torej se ukvarjajo s pacienti. To, da so poleg tega še raziskovalci, pa je nekaj, kar od njih terja izjemno angažiranost zunaj delovnega časa, torej popoldneve, noči, vikende in praznike. Zdi se mi odlično, da če nekdo ob svojem rednem delu opravi še dobro raziskovalno delo in je to objavljeno v tuji literaturi z visokim faktorjem vpliva, lahko takega posameznika nagradimo in da se lahko to vsaj enkrat na leto izpostavi. Drugače taka oseba, tak zdravnik, glede na sistem, ki ga imamo pri nas, ne bi nikoli prišel v ospredje.
Ali lahko po vašem mnenju nagrade pripomorejo k večjemu ugledu zdravnikov?
Nagrade, ki jih prejmejo zdravniki, lahko znatno pripomorejo k temu, da se ljudje zavejo, da imamo ogromno dobrih zdravnikov, ki so odlični raziskovalci in imajo ugled tudi v svetu. Njihova dela se objavljajo v najuglednejših mednarodnih strokovnih revijah, kar je dober pokazatelj kvalitete. Saj veste, če si najboljši na vasi, ni nujno, da si dober tudi kje drugje. Če pa je tvoje delo objavljeno v ugledni mednarodni publikaciji, pa pomeni, da si svoje delo res dobro opravil.
Ali je priznanje za delo lahko tista motivacija, ki bi dobre zdravnike zadržala doma?
Poglejte, včeraj je pri meni ena izmed študentk medicine dobila oceno 10. Končala je študij in gre v Nemčijo. Eno leto je že bila na izmenjavi, zdaj bo tam iskala prihodnost. Vprašal sem jo: »Zakaj pa greste v tujino?« Naštela je več razlogov in dejala, da ko je na spletnih forumih prebrala vse, kar pri nas ljudje pišejo o zdravnikih, je ugotovila, da ne želi živeti in delati v taki državi. Dodala je še, da je zaključila šestletni študij in da bo potrebovala še šest let, preden bo lahko začela samostojno delati. In čeprav ima za seboj šest let študija, ji zavarovalnica prepoveduje, da bi sama sebi napisala recept. Spoštovanja do mladih zdravnikov ni. Mi smo to dekle izobrazili. Ima super izobrazbo. Vanjo smo veliko vložili, ampak tudi zaradi pogroma in možnosti, da pri nas po zdravnikih in zdravstvu gnojnico zliva vsak, bodo ona in številni njeni kolegi odšli drugam. In nekaj bo treba spremeniti. Neodvisne strokovne nagrade, kot so International Medis Awards, so ena redkih možnosti, da lahko nekdo zdravnike pohvali in jim da priznanje za njihovo delo. Veste, zdravnike redko kdo pohvali. To je tako, kot bi šel v pekarno in dobiš dober svež kruh. Nikoli ne rečemo, hvala, ker ste nam dali dober svež kruh. Zato ste vendar prišli tja. In enako je pri zdravnikih. Ljudje k nam pridejo po dobro storitev in to je postalo samoumevno. Hvale ali zahvale ni. Pa se spomnim, da je bilo pred tridesetimi leti še drugače. Če pa ljudem kaj ni všeč, potem je seveda drugače. Danes jim mediji in družbena omrežja dajejo možnost, da svoja negativna mnenja širijo s svetlobno hitrostjo. In tako se ustvarja občutek, da je v zdravstvu vse narobe. Pa ni.
Veliko se govori o vplivu, ki ga ima farmacija oziroma kapital na moderno medicino. Kako se pri podeljevanju priznanj trudite ohraniti neodvisnost?
Veste, jaz sem pristopil k projektu podeljevanja nagrad pod zelo strogimi pogoji. Glavni je seveda bil, da so te nagrade popolnoma neodvisne. Zanje se lahko potegujejo zdravniki in farmacevti, ki delajo tudi raziskovalno. Nato pa jih ocenjujemo po posameznih področjih, torej od intenzivne medicine do revmatologije. Glavni kriterij so objave v mednarodnih strokovnih revijah, te imajo določen faktor vpliva. Torej več objav v revijah z večjim faktorjem vpliva prinese tudi več možnosti za nagrado. Izredno pomembno je tudi dejstvo, ali je članek povezan zgolj z osnovnimi raziskavami, torej temelji na delu v laboratoriju, ali so podatki že obdelani tudi na populaciji ljudi, torej klinično. Za vsako leto imam Excelovo tabelo s številkami na stotinko natančno narejeno, možnosti za prirejanje rezultatov ali vplivanje pokroviteljev ni.
Lani je bila podelitev v Sarajevu, letos bo v Ljubljani. Lahko pričakujemo kaj več slovenskih prijav?
Zdravniki se zelo težko prijavijo. Veste, oni ne delajo zato, da bi dobivali nagrade. Vzgibi zdravnikov so drugačni in včasih imamo kar težave, da bi zdravnike raziskovalce prepričali v to, da bi predstavili in v ocenjevanje ponudili svoje delo. Tisti, ki nagrado prejmejo, so potem seveda zadovoljni in ponosni, a ostajajo skromni in se zelo neradi hvalijo. Na primer moji sodelavci, ki so nagrade dobili, o tem niti ne želijo govoriti in sem za njihova priznanja moral na oddelku povedati kar jaz.
