Slovenija je v poslovnem smislu še vedno država vzhodnega bloka z določenimi prvinami denimo Avstrije, po kateri smo se zgledovali v prejšnjem sistemu. Prejšnjega sistema ni več, mi pa še vedno nismo niti Avstrija, kapitalistična država, ki je v mnogo rečeh bistveno bolj socialna kot mi. Kje je šele druga Švica. Manjka nam še veliko. In veliko lahko prinesejo tuja podjetja, ki prihajajo v državo.
Tuji kapital, slab kapital?
Žal ima večina Slovencev, da ne rečemo sindikatov, odklonilno mnenje do tujega kapitala, ki želi vlagati v Sloveniji. Tako razmišljanje je sicer zmotno, če pogledamo samo državna podjetja, ki so se borila za obstanek, preživetje; bila so pred bankrotom, pa so jih pravočasno rešili tujci z nakupom. Fotona, Helios, Adria Airways, Cimos bi bila danes povsem drugačna podjetja, če jih ne bi kupili tujci. S tujim kapitalom se razvijajo, čeprav so nas mnogi strašili, da bodo podjetja v tujih rokah propadla. Propadel je Aero, pa Polzela in še mnogo drugih državnih podjetij, ki niso prišla v roke tujim lastnikom. Propadli so velikani slovenskega gospodarstva, ki so jih imeli v rokah slovenski lastniki. Samo poglejmo naše največje gradbenike, SCT, Primorje, Vegrad … da o Istrabenzu ne govorimo, tudi Pivovarna Laško je bila v slovenskih rokah namen zgolj bogatenju enega človeka.
Podjetja s tujimi lastniki se razvijajo
Slovenija je v svojem bistvu država, ki se nekako še vedno drži starega gesla: tujega nočemo, svojega ne damo. To je leta 2019 popolnoma zgrešeno razmišljanje. Aera nismo dali, Polzele nismo dali, še marsikaterega podjetja nismo dali in so propadla. Vsa podjetja, ki smo jih dali oziroma prodali, se danes razvijajo. Zaposlujejo, ustvarjajo dodano vrednost.
Na teh podjetjih bi morali graditi, pravzaprav bi morala politika ustvarjati okolje, da bi več tujih podjetij vlagalo v Slovenijo. A žal še nismo na tej stopnji. Kljub vsem dokazom, da tuji kapital v slovenskih podjetjih teh ne izčrpava, ampak jih razvija.
Še vedno pa se najdejo avanturisti, ki vložijo denar v razvoj in postavitev podjetja v Sloveniji. Pustimo ob strani slovenska podjetja. Govorimo o tujcih. Ne tistih, ki slovenska podjetja na pragu propada kupijo. Govorimo o tistih, ki se izmed vseh držav na svetu odločijo, da je Slovenija edina primerna destinacija za njihov obrat.
Avstrijci, Kitajci, Japonci?
V zadnjih nekaj letih se tri države izrazito trudijo na slovenskem trgu. Avstrijci, Japonci in Kitajci. Vprašanje je, od koga bo pod črto imela največ Slovenija, Slovenci.
Avstrijci so prišli v Hoče z lakirnico Magne. Fino, bi marsikdo pomislil. Tuje podjetje išče priložnost v Sloveniji, zaposlilo bo slovenske delavce. Dejstvo pa je, da je Magna lakirnico v Sloveniji postavila iz dveh razlogov. Zaradi ohlapne okoljske zakonodaje in predvsem, ker ji je vlada Mira Cerarja dala veliko spodbud. Pogoji za zagon lakirnice v Hočah za Magno so bili enkratni za omenjeno podjetje. In to na podlagi zakona, imenovanega celo Lex Magna. Na podlagi zakona je država razlastila slovenske kmete in kmetijska zemljišča prve kategorije spremenila v zazidljivo parcelo za Magnin obrat. Lakirnico, ki je ena izmed bolj umazanih panog avtomobilske industrije.
Magna Steyr je na podlagi omenjenega zakona lahko začela graditi tudi brez gradbenega dovoljenja, obenem pa je dobila okoli 27 milijonov slovenske subvencije. Cilj Magne je, da zaposli od 300 do 400 ljudi, pri čemer je znano, da bodo večino delovne sile predstavljali tujci. V primerjavi s slovenskimi podjetji, ki so se več let trudila za gradbena in druga dovoljenja in bi na koncu zaposlila več ljudi, Slovencev, na delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, je Magna dobila od države veliko. Država bo po mnenju poznavalcev dobila bistveno manj od tega podjetja, tudi ljudje v okolici tovarne ne bodo dobili veliko. A na vstop Magne na slovensko zemljo je treba gledati z vidika politike. Gospodarski minister in premier Cerar sta lahko razglabljala po mili volji, kako je slovenska vlada v državo pripeljala tuje podjetje, ki bo pri nas gradilo obrat in zaposlovalo. Res pa je, da sta premier in minister v javnih nastopih redko govorila o tem, kaj vse je slovenska država dala Magni za gradnjo lakirnice v Hočah.
Velike projekte s tujci je imel tudi prejšnji mariborski župan Andrej Fištravec, ki si je strahovito želel v mestu čim več kitajskih investitorjev. Ponujal jim je marsikaj, potoval na Kitajsko, na stroške občine, prirejal bankete. Mariborska občina je za obiske Kitajske dala že sto tisočakov, neposredni učinek pa je še pod Fištravcem konkretno ocenila na skoraj milijon in štiristo tisoč evrov od prihoda kitajskih turistov ter za slabih 56 milijonov evrov kitajskih naložb v mestu, če ne štejemo zraven 660-milijonske naložbe v letališče. Mitja Čander, slovenski esejist, urednik, med letoma 2010 in 2013 pa tudi programski direktor Javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, je glede tega že dlje časa skeptičen. Prepričan je, da so te številke »fatamorgana«. Obenem pa dodaja: »Mariborčani nismo idioti, da bi kupili to,« ter spomni na obljube in načrte glede tovarne baterij, ko so se ljudje, ki so bili dolgo brezposelni, skoraj brez upanja na boljšo prihodnost prijavljali na zavod, da bi dobili delo v tovarni, na koncu pa iz vsega ni bilo nič. »To je bilo norčevanje iz obupanih ljudi,« pove. »Če bi bili pogovori s Kitajci resni, bi tovarna delovala, ljudje bi imeli delo, tovarna bi plačevala davke, dajatve v mestni proračun. A od vsega tega ni bilo nič.« Trenutne kitajske naložbe, kot rečeno, ocenjuje kot fatamorgano. »Verodostojne cifre bi bile, če bi lahko rekli, da je posledica teh obiskov 500, 1000 novih delovnih mest v Mariboru.« Nič od tega se, kot kaže, ni zgodilo. Je pa zagotovo poln vtisov nekdanji župan in njegov fotoalbum fotografij iz Kitajske.
Yaskawa odpira obrat
Dejansko največja in najbolj perspektivna neposredna naložba tujcev v Slovenijo je japonska Yaskawa. Japonsko podjetje je največji proizvajalec industrijskih robotov na svetu. V Kočevju je po dveh letih odprlo tovarno industrijskih robotov, ki je obenem nov evropski center za razvoj robotike. Naložba je vredna 25 milijonov evrov, država pa je Yaskawo podprla zgolj s 5,6 milijona evrov. Japonsko podjetje bo v prihodnjih letih zaposlilo do 200 ljudi, pri čemer gre v nasprotju s Fištravčevimi Kitajci in Cerarjevimi Avstrijci tu za delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in možnostjo dodatnega visokotehnološkega razvoja.
