Julijsko ljubljansko nebo vse do danes še ni dalo pravega poletnega zrcala. Vedoč, da zamujam za nekaj sto sekund, na srečo opazim vrzel med parkirano pločevino v Ruski ulici in zapolnim strumno vrsto med spečimi avtomobili. Vsakdanji hrup Celovške ceste ne vznemirja ljudi, ki na videz spokojno čakajo na avtobusni postaji Tivoli. Tam se bodo vkrcali na mestni avtobus in za danes obrnili hrbet centru na poti v mirnejše soseske Šiške ter onkraj betonskega horizonta. Ves hrup je z menoj, ko pozvonim na enega od zvoncev vhoda Celovška 30. Le nekaj korakov potrebujem, da prečim trup stopnišča bloka in stopim na veliko dvorišče kot v neko drugo dimenzijo. Nastane tišina. Dotrajana, a lepa in značilna pročelja stavb iz prve polovice prejšnjega stoletja so neprebojno obzidje, skozi katerega mestni vrvež ne uspe niti pokukati, kaj šele se prebiti. Ta oaza miru Ilirskih blokov tako rekoč v centru prestolnice je presečišče generacij, idej in dejanj ljudi iz osemnajstih vhodov in skoraj dvesto stanovanj. Skozi dvorišče, ki ima dva gola, šest gugalnic, koš, klopce in otroška igrala, prikoraka Kozma in mi na peščenem delu igrišča seže v roko. Za mizo pod drevesi sedi Jurij in pogovor steče skupaj z deklico, ki za mojim hrbtom in pod nadzorom mame urno stopica po igralih. Kmalu s svojimi izkušnjami in mislimi prisedejo tudi drugi stanovalci.
Stanovalci blokov imajo skupni proračun, skupno orodje in kar je najpomembnejše – skupni interes.
Kot podeželje v središču Ljubljane
Jurij v Ilirskih blokih pri triindvajsetih letih nima veliko vrstnikov. »Zdi se, kot da je generacija preskočila, saj so vsi, ki so bili aktivni na tem dvorišču, pet ali več let starejši od mene.« Pove pa, da se je v zadnjem času, ko je dvorišče znova zaživelo, v vhode priselilo nekaj novih družin in okrog petnajst otrok. »Otroci so vseskozi na dvorišču, tudi po 12 ur, kot mi včasih. Zelo varno je,« mi pojasni Jurij in vsi zbrani se s tem strinjajo. »Dvorišče je polno od jutra do večera. Otroci gredo vmes le na kosilo, sicer pa veliko plezajo in igrajo nogomet,« pripoveduje Kozma. Eden od nepogrešljivih članov prve nogometne ekipe je tudi Niko, ki za trenutek prekine igro in z žogo v roki pohiti h klopci, kjer sedimo. Navijač münchenskega Bayerna ter Francije in Hrvaške pove, da najraje igra v napadu, in odteče nazaj k igri. Zdaj, ko je prišlo poletje in z njim počitnice, je otrok manj, a še pred jesenjo se bo med stene atrija in pod krošnje dreves vrnil živžav, v katerem se bo zabijalo gole, metalo na koš, risalo in zabavalo. »Zanimivo je, da se vzpostavljajo nekakšni vaški principi. Ko ima nekdo rojstni dan, se pridružijo še ostali otroci in krog igre se razširi,« spontanost dvorišča, nad katerim ima dober pregled večina staršev, opazuje Kozma in doda, da je v središču Ljubljane tukaj otrok varen kot na podeželju. Medtem ko gospa Marjeta prinese limonado, Jurij in Živa pripovedujeta, da včasih ni bilo tako, kot je danes.
Zdaj, ko je prišlo poletje in z njim počitnice, je otrok manj, a še pred jesenjo se bo med stene atrija in pod krošnje vrnil živžav, v katerem se bo zabijalo gole, metalo na koš, risalo in zabavalo.
Dvorišče v krogu življenja in opustelosti
»Pred leti si nekateri niso upali priti na dvorišče zaradi njegove neurejenosti,« pove Živa, ki je tu odraščala. Jurij govori o stanju pred letom 2000, ki je bilo zelo slabo. To je spodbudilo generacijo mladih, ki so se odločili, da bodo atrij uredili. Boj z zanemarjenostjo je trajal več tednov in z lastnimi sredstvi. Nastalo je nogometno igrišče, postavljena je bila namiznoteniška miza. Toda ljudje, ki so vzdrževali prijetno podobo, so čez leta izgubili zalet ali pa se odselili. Dvorišče je razpadalo, klopi in igral ni bilo, tudi drevesa so bila v slabem stanju. Toda nekaj let kasneje so se v bloke priselile mlade družine in zalet iz preteklosti se je vrnil. Zbrani stanovalci pripovedujejo, da je akcijo pred štirimi leti sprožila nekdanja soseda Barbara. Geneze gibanja za ureditev se spominja Živa. »Na skupnih sestankih smo snovali načrte. Razmislili smo, kako bi dobili sredstva in delovni material. Klemen pozna veliko ljudi, zato smo v vsakem bloku našli predstavnika, ki je pobral prispevke.« Tako se je organizirala prvotna osmerica odločenih, da bodo s skupnimi močmi zapuščeno dvorišče znova spremenili v stičišče življenj. »Ko smo videli uvodne rezultate, smo se priključili še ostali sosedje,« za dvorišče prelomno leto 2014 opisuje Kozma.
Od besed k dejanjem
»Prijeten ambient kaže, da tu obstaja neko življenje. Ko sem se pogovarjala z novoselci, mi jih je veliko reklo, da so se priselili sem ravno zaradi tega dvorišča. To je oaza sredi mesta, kjer lahko pustiš otroka, da se sam igra,« pravi Živa.
Vsi stanovalci povedo, da je bil začetni odziv res velik, pomembno vlogo pa so igrali tudi iznajdljivost akterjev in njihova poznanstva. Živa in Anže povesta, da je Tine pridobil zastonj pesek za posutje dvorišča. Dobili so tudi klopce, ki bi sicer bile velik strošek, doda Kozma. Oglasila se je tudi Živina soseda Matejka, ki je vzgojiteljica v vrtcu, in priskrbela igralo, ki bi zaradi prenove vrtca sicer romalo na odpad. »Igralo je zelo globoko zabetonirano, in ne zgolj položeno, kot se zdi na prvi pogled. S tem je bilo kar nekaj dela. Tudi z brušenjem, kar pa je olajšal eden od sosedov, ki je imel orodje,« o takratni kampanji urejanja dvorišča govori Anže. Pri postavljanju in urejanju igrala je sodelovalo več moških rok – Boris, Miha, Tine, Ferid, Barbarin oče in drugi. V množični akciji, za katero se je zbralo okrog 35 ljudi, so stanovalci prebarvali vse deske. Pri tem so sodelovale vse generacije, od štirih do 80 let, se spominja Kozma. Orjaška akcija, v kateri je sodeloval celo bager, ki se je na moje začudenje ob pripovedovanju stanovalcev celo stlačil skozi enega izmed prehodov, je seveda povzročala delovni trušč, vendar, kot doda Jurij, je večina stanovalcev razumela, da bodo na koncu vsi imeli raje pogled na urejeno dvorišče, kot pa če bi bilo zaraščeno in zapuščeno.
Definicija skupnosti
Še pred snidenjem s stanovalci mi je bistvo za uspešno delovanje skupnosti kareja blokov med Malgajevo, Jesenkovo in Rusko ulico ter Celovško cesto razkrila stanovalka Nina. »Nekajkrat na leto imamo skupne delovne akcije, v katerih uporabljamo skupno orodje. Imamo skupno kosilnico ter skupni fond za ostale delovne potrebščine in popravila.« Njene besede potrjuje tudi Kozma. »Nihče ne komandira in na koncu vsak, ki ima čas, za nekaj zagrabi. Tako se ohranja dobra volja in človek dobi občutek, kot da se ustvarja nekakšna prvobitna skupnost.« Pri tem sodelovanje in pomoč nista omejena na dvorišče, saj si ljudje v blokih pomagajo med seboj. »Ko te ljudje poznajo in ti zaupajo, so seveda pripravljeni pomagati,« preprosto pojasni Živa. Ko so okoliščine primerne, steče preprost in spontan proces. Ko se igrajo otroci, pridejo starši. Ko nekdo dela pred blokom, se često pridruži še kdo, ki dejavnost opazuje z balkona. Tako nastanejo pomembne vezi, ki izboljšujejo kvaliteto življenja in gradijo prijateljstva in solidarnost. »Res imava fajn sosede,« pove Nina. »Takšne, h katerim greš po limone, ko ti jih zmanjka, in takšne, ki ti prinesejo zelenjavo in jajca, preden gredo na morje.« Tudi v Kozmovem vhodu si prebivalci pomagajo. Pred kratkim sta mu Jurij in njegov brat pomagala do njegovega nadstropja ponesti vzmetnico. Blokovci imajo celo skupni žar, ki ga radi zakurijo po koncu delovnih akcij. »Na piknik pridejo tudi ljudje, ki morda v akciji niso sodelovali, a recimo prinesejo pijačo in tako se odvija druženje,« pripovedujejo zbrani stanovalci.
Vse, kar je pozabljeno
Ko bodo brali te vrstice potiskanega časopisnega papirja, se bodo spomnili na skupne trenutke, ki so jim polepšali vsakdan, a so v dobri uri druženja nestrpno čakali in ostali nekje v kotu spomina. Tako je moralo biti, navsezadnje, izvod časnika verjetno niti nima dovolj pagin, da bi zapisal, kaj vse se je zgodilo, a ostalo nezapisano na tem dvorišču in v blokih, ki ga obdajajo. Nekaj minut pred mojim odhodom je okrog druščine naredil obhod Klemen, eden tistih, ki je bil že od začetka tisočletja pogonska sila operacij na dvorišču. Ker so njegov prispevek dobro ovekovečili ostali stanovalci, je Klemen zbranim le sporočil, da je Francija v četrtfinalu svetovnega prvenstva z 2:0 ugnala Urugvaj, in odšel nazaj domov. Še en pristen trenutek. Potem so z enega od balkonov zaigrale orglice, ravno ko smo sklenili, da je bilo povedano vse, še več pa pozabljeno. Na stopnišču se po kratki debati o glasbi poslovim od Kozme. Odmev slovesa ostane v bloku, ko zaprem vrata in stopim nazaj v celovški hrup.
